Jedro

Izročilna pogodba, v kateri je dogovorjena nasprotna dajatev je po svoji naravi tvegana pogodba, vendar pa je treba v primerih, ko gre za prikrajšanje nujnega dednega deleža ugotavljati, ali je pogodba v celoti odplačna, ali je pretežno odplačna, ali pa je pretežno neodplačna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik D. R. predlagal, da se ugotovi, da mu pripada nujni delež po pokojni F. R., umrli 9.1.1990, ki je nazadnje stanovala v S. 4, in sicer v višini 1/4 denarne vrednosti nepremičnin, vpisanih v vl. št. 6 k.o. S. Z dajatvenim delom tožbenega zahtevka pa je zahteval, da mu toženec v roku 15 dni plača znesek 2.500.000,00 SIT ter mu v istem roku povrne odmerjene pravdne stroške v primeru zamude z zamudnimi obrestmi. Glede na izid pravde je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker naj bi bila izročilna pogodba z dne 21.7.1987 smiselno pogodba o dosmrtnem preživljanju. Po tej pogodbi je toženec prevzel take obveznosti do matere, da je pogodbo po vslebini šteti za tvegano pogodbo, kar pa tožnik ne sprejema, ker tako razlogovanje nima opore v zakonu. Zakon o dedovanju določa pogoje za veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju v čl. 117, kjer je določeno, da je za tvegano pogodbo, kot je pogodba o dosmrtnem preživljanju, potrebno, da je izročitev premoženja odložena do smrti preživljanca. Pri taki pogodbi je negotovo, koliko bo preživljalec za pričakovano premoženje dal. V danem primeru pa je toženec dobil nepremičnino takoj in neposredno na osnovi sklenjene izročilne pogodbe, ki je ob upoštevanju 110. člena Zakona o dedovanju za tožnika darilna pogodba. Toženec ni bil izpostavljen nikakršnemu tveganju, kaj bo s pogodbo dobil in je zato sporno pogodbo šteti za darilno pogodbo. Ker pa je premoženje prešlo v last potomcev izročevalca, ne da bi drugi potomec dal soglasje ima tako premoženje do zapuščine oziroma dedičev status darila, kar pomeni, da se ga tičejo posledice kogentnega določila 26. člena Zakona o dedovanju.

Tožnik pa se pritožuje tudi zaradi izračuna vrednosti premoženja od katerega bi mu pripadal nujni dedni delež. Čeprav je višje sodišče smiselno že potrdilo obračun izdatkov toženca, ki jih je imel zaradi preživljanja matere, pa tožnik ugotavlja, da ta del izračuna nima temelja v dejanskih stroških, ampak v namišljenih stroških v višini, kot znaša oskrbnina v domu starejših občanov. Pri prispevku toženca je treba ugotavljati dejanske stroške, za katere pa se je tekom postopka ugotovilo, da bi bili lahko večji le glede prehrane, nikakor pa ne glede drugih obratovalnih stroškov, tako da toženčev strošek k preživljanju matere predstavlja manj kot desetino ocenjenih fiktivnih stroškov. Tožnik tudi ne more sprejeti nadaljnjega sklepanja sodišča, da je izgradnja ceste toženčev prispevek k ohranitvi oziroma povečanju vrednosti premoženja zapustnice. Iz izvedneih dokazov je razvidno, da je dostopno cesto do kmetije razširila Krajevna skupnost Polhov Gradec z družbenimi sredstvi, da pa so solastniki kmetij prispevali svoje delo. Le če kdo ni opravil določenega števila ur, je prispeval namesto tega minimalne zneske in le toliko sredstev je prispeval toženec. Tožbeni zahtevek kot ga je postavil tožnik je torej v celoti utemeljen, saj bi mu šel nujni delež (to je 1/4) najmanj od tolarske protivrednosti zneska 62.979 DEM, ker takšnega izdatka toženec za plačevanje oskrbnine v domu starejših občanov nikoli ni imel, in najmanj še od zneska 35.575 DEM, torej od polovice vrednosti, ki jo je sodišče štelo kot izključni prispevek toženca k ohranitvi kmetije, kajti toženec ni prispeval za izgradnjo ceste več kot Krajevna skupnost Polhov Gradec, torej več kot polovico.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da uveljavljana dva pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava nista podana.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kake bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Glede na pritožbena izvajanja pa je treba dodati, da izročilna pogodba, katero sta sklenila mati toženca in toženec ni niti čista izročilna pogodba v smislu 106. člena Zakona o dedovanju, niti ne preužitkarska pogodba, kot jo je ocenilo sodišče prve stopnje, ampak gre za pogodbo, ki se v teoriji in praksi označuje še s tretjim, bolj popolnim imenom: pogodba o izročitvi premoženja z elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pri taki pogodbi ne gre za pogodbo dednega prava, ampak za pogodbo obligacijskega prava. Gre za pogodbo, ki je po svoji naravi tvegana (aleatorna) pogodba. V taki pogodbi se mešajo elementi odplačne in neodplačne pogodbe. Vse do smrti izročevalke je jasno le, kakšno in kolikšno dajatev daje za izgovorjeni preužitek izročevalka premoženja - ni pa jasno, kakšno in kolikšno protidajatev bo za prevzeto premoženje dal njegov prevzemnik, izročevalčev sopogodbenik. Ker torej ni vnaprej znano, koliko časa bo prevzemnik premoženja izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti, se šele ob izročevalčevi smrti izkaže, ali je bila pogodba v celoti odplačna, ali je bila pretežno odplačna, ali pa je bila pretežno neodplačna. Sodišče prve stopnje torej pravilno pravi, da sodna praksa dopušča sklepanje o neodplačnosti takšnega posla in sicer v primeru ugotovitve, da je med vrednostjo izročenega premoženja in vrednostjo prevzetih obveznosti že ob sklenitvi pogodbe očitno in veliko nesorazmerje. Vendar pa sodišče nadaljuje in pravi, da je dokazno breme očitnega nesorazmerja na strani tožnika in da te okoliščine ni uspel dokazati. Tudi pritožbeno sodišče se s takimi razlogi strinja. Dokazni postopek je namreč pripeljal do ugotovitev, katere je sodišče prve stopnje povzelo v svojo sodbo, da bi bila predmet zapuščine, na kateri bi tožnik lahko uveljavljal nujni delež, razlika med zneskom 143.951 DEM ter zneskoma 71.846 DEM in 71.090 DEM. Ta razlika znaša torej 1.015 DEM, kar pomeni, da ne gre, ne za veliko in ne za očitno nesorazmerje. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju, zlasti opravljenega izračuna v razlogih izpodbijane sodbe, tem razlogom pridružuje in se tudi samo sklicuje nanje. Ker pa pritožba izrecno osporava obračunu izdatkov toženca, ki jih je imel zaradi preživljanja matere, in to predvsem zaradi merila, ki ga je uporabilo sodišče za ugotavljanje izdatkov toženca, pritožbeno sodišče poudarja, da nima prav nobenih pomislekov k tem merilom. Dejstvo je, da je toženec za svojo mater - izročevalko skrbel do njene smrti in pritožbeno sodišče je o višini tega prispevka že zavzelo stališče v sklepu II Cp 246/96 z dne 23.5.1996. K tem razlogom je treba le še to dodati, da če toženec ne bi skrbel za svojo mater, bi ta morala iti v dom in če ne bi nihče plačeval domske oskrbe, bi seveda šla ta oskrba v breme zapuščine v skladu s 128. členom Zakona o dedovanju.

Tožnik pa tudi ne more sprejeti sklepanja sodišča, da je izgradnja ceste toženčev prispevek k ohranitvi oziroma povečanju vrednosti premoženja zapustnice. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi ne more dati prav, pač pa se strinja z razlogi izpodbijane sodbe. Tu je treba poudariti, da takšna pravda, kot je pričujoča ni obračunska pravda, kjer bi bilo možno natančno v denarju izraziti prav vsa prizadevanja, toženca pri ohranitvi oziroma povečanju premoženja zapustnice. Dejstvo je, da se je toženec prizadeval ohraniti premoženje oziroma ga s svojim prispevkom povečati, saj bi se sicer vrednost premoženja brez njegovega prispevka celo zmanjšala, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Če se je gradila cesta z družbenimi sredstvi, potem res ni mogoče vseh stroškov priznati tožencu, vendar pa je dejstvo, da če toženec ne bi skrbel za domačijo in jo vzdrževal, verjetno tudi poti do nje ne bi bilo. Ker pa, kot je bilo že rečeno, taka pravda kot je ta ni obračunska pravda, tudi glede ceste ni mogoče stroškov zanjo obračunavati tako, kot stori tožnik v svoji pritožbi. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da ob upoštevanju celotnega toženčevega prispevka ni mogoče govoriti o očitnem in velikem nesorazmerju med tistim, kar je prejel in tistim kar je dal. Če upoštevamo, da gre po eni strani za aleatorno pogodbo, seveda tudi ni mogoče stati na stališču, da morata biti dajatev in protidajatev povsem enaki. Gre za to, ali je pogodba pretežno odplačna, ali pretežno neodplačna. Ker je sodišče prve stopnje ugotvilo, da je bila pogodba pretežno odplačna, je seveda odločitev pravilna, zaradi česar je pritožbeno sodišče sodbo potrdilo, pritožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je tožena stranka odgovorila na pritožbo je pritožbeno sodišče odločilo, da mora trpeti sama svoje stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo. Glede na stanje stvari ter vsebino pritožbe in odgovora nanjo, namreč teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP.