7. 3. 2006

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 23. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 671/2003 z dne 24. 8. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju št. P 91/96 z dne 13. 1. 2003 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnik (v pravdi tožnik) od toženke zahteval plačilo odškodnine v znesku 100.000 SIT za pretrpljene duševne bolečine, ki naj bi jih utrpel zaradi žaljivke, ki mu jo je v prepiru dne 4. 8. 1993 izrekla toženka. Prvostopenjsko sodbo je potrdilo tudi Višje sodišče. Izpodbijana odločitev temelji na oceni sodišča, da besede, ki jih je izrekla toženka v prepiru s pritožnikom, niso mogle povzročiti duševnih bolečin takšne intenzivnosti in trajanja, da bi to upravičevalo prisojo denarne odškodnine.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje navedeni odločitvi sodišča in zatrjuje kršitve pravic iz 22. in 34. člena Ustave. Meni, da sta mu sodišči s tem, ko sta ocenili, da njegova čast in dobro ime nimata zadostnega pomena, da bi se storilca nedopustnega posega "obsodilo" na plačilo odškodnine, kršili pravico iz 34. člena Ustave. Pritožnik je prepričan, da mu Ustava zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva, v okviru te pravice pa tudi to, da ga nihče ne zmerja in žali, ne glede na to, za kako širok krog poslušalcev pri tovrstnem ravnanju gre. Meni, da mu izpodbijana odločitev sodišča onemogoča, da bi vsaj s pomočjo sodišča dosegel omejitev oziroma preprečitev žaljenja. Pritožnik še zatrjuje, da so mu iz objav v dnevnem časopisju znani primeri, ko so sodišča prisojala milijonske zneske posameznim javnim osebnostim, ki so za blatenje časti in dobrega imena uporabljali bistveno milejše izraze. Meni, da bi morala sodišča tudi njemu – anonimnemu posamezniku – zagotoviti enako varstvo njegovih pravic.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev 34. člena Ustave, ki zagotavlja splošno varstvo osebnega dostojanstva. Glede na navedbe, s katerimi utemeljuje zatrjevano kršitev, je treba poudariti, da zgolj z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za eno od oblik nepremoženjske škode sodišči nista mogli kršiti navedene ustavne pravice. Kršitev te pravice bi bila podana le v primeru, če bi odločitev sodišč temeljila na kakšnem stališču, ki je z vidika te pravice nesprejemljivo. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Obe sodišči svojo odločitev opirata na ugotovitev, da izrečene besede niso pomenile vrednostne sodbe o pritožniku in da so bile izrečene v prepiru v ozkem krogu ljudi. Po stališču Višjega sodišča je bil pritožnik zaradi teh besed lahko prizadet, vendar niso pomenile hudega posega v njegovo čast in dobro ime, prav tako pa ni bilo razlogov za njegovo dolgotrajnejšo prizadetost. Višje sodišče je torej ocenilo, da izrečene besede niso povzročile duševnih bolečin takšne intenzivnosti in trajanja, da bi to upravičevalo prisojo odškodnine. V pravilnost te ocene se Ustavno sodišče glede na povedano v prejšnji točki obrazložitve ne more spuščati.

5.Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pritožnik utemeljuje z zatrjevanjem, da so mu iz dnevnega časopisja znani primeri, ko so sodišča prisojala milijonske zneske posameznim javnim osebnostim, ki so za blatenje časti in dobrega imena uporabljali bistveno milejše izraze, zato bi morala sodišča tudi njemu – anonimnemu posamezniku – zagotoviti enako varstvo pravic. Po vsebini gre za očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse, ki pa ga pritožnik ne izkaže. Zatrjevane drugačne sodne prakse namreč ne konkretizira in ne predloži sodnih odločb, iz katerih bi ta izhajala.

6.Ker očitno ne gre za kršitve pravic iz 22. in 34. člena Ustave, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić