Jedro

V postopku pred nižjima sodiščema je bilo z zadostno stopnjo gotovosti ugotovljeno, da je toženec vsaj mesec dni pred smrtjo P.C., s katero je sicer živel v izvenzakonski skupnosti, s svojim celotnim ravnanjem in odnosom do svoje izvenzakonske partnerke izrazil voljo, da z njo ne želi več živeti v taki skupnosti. Odločitev nižjih sodišč, da je sicer obstoječa izvenzakonska skupnost prenehala, je zato materialnopravno pravilna, kot je materialnopravno pravilen tudi nadaljnji zaključek nižjih sodišč, da toženec ne sodi v krog zakonitih dedičev po pokojni P.C.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost toženca in pokojne P.C. pred smrtjo P.C. prenehala. Zato toženec I.R. ni njen zakoniti dedič. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora toženec povrniti tožeči stranki v znesku 44.766,00 SIT.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje izvedenih dokazov nista ocenili tako, kot je določeno v 7. in 8. členu ZPP. To je imelo za posledico, da sta tudi materialno pravo zmotno uporabili. Glede tega se tožena stranka sklicuje v celoti na pritožbo z dne 28.10.1992. Pritožbeno sodišče sicer zaključuje, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze skrbno ocenilo, vendar pa je več kot očitno, da sta obe sodišči neutemeljeno poklonili vero tožeči stranki in tistim pričam, ki so izpovedale njej v prid, ne pa tudi tistim pričam, ki jih je predlagala tožena stranka. Izpovedbe tožeče stranke pa sodišče ni ocenilo dovolj kritično. Neupoštevano je ostalo dejstvo, da je ravno tožnica v zapuščinskem postopku zatrjevala, da je izvenzakonska skupnost obstajala, zaradi česar naj bi skupno premoženje tudi nastajalo. Takrat še ni omenjala, da naj bi ta izvenzakonska skupnost pred smrtjo prenehala. Zaradi ugotovitve, da je izvenzakonska skupnost obstajala, je bila na pravdo napotena tožnica. Trditev, da naj bi izvenzakonska skupnost, ki je trajala kar 14 let, prenehala, je tožnica postavila šele tekom tega postopka. To dokazuje, da je svoja stališča prilagajala trenutnim potrebam. Zanimivo je tudi, da je tožnica najprej zatrjevala, da naj bi izvenzakonska skupnost prenehala dva meseca pred smrtjo P.C., kasneje pa je trdila, da je do prenehanja prišlo le mesec dni pred smrtjo. Če je čas pomemben za nastanek izvenzakonske skupnosti, potem je pomemben tudi pri prenehanju. Nelogično je, da bi toženec življenjsko skupnost s P.C. prekinil, če naj bi vedel, da so tej zaradi hude bolezni dnevi šteti. V resnici je toženec pok. C. ves čas pomagal in ji stal ob strani. Dejstvo, da se je preselil drugam, še ne dokazuje, da je izvenzakonska skupnost prenehala. Sicer pa ni nujno, da partnerja, ki živita v izvenzakonski skupnosti, skupaj tudi stanujeta. Toženec je pok. C. skušal ves čas pomagati, vendar mu je tožeča stranka to preprečevala. Ker je izvenzakonska skupnost ves čas obstajala, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Reviziji naj se zato tako ugodi, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita, tožbeni zahtevek pa zavrne. Podrejeno naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo odločanje. Toženo stranko naj se oprosti plačila sodnih taks v revizijskem postopku. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pritožba je redno pravno sredstvo proti odločbi (nepravnomočni) sodišča prve stopnje, revizija pa je izredno pravno sredstvo, ki ga je v primerih, ki so določeni v zakonu, mogoče vložiti proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje. Pritožbenih trditev, na katere se tožena stranka v reviziji le sklicuje, v revizijskem postopku zato ni mogoče upoštevati.

Vse ostale revizijske trditve pa se nanašajo le na dokazno oceno nižjih sodišč in na v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. Gre za revizijske trditve, da dokazna ocena ni bila opravljena dovolj skrbno, da sta sodišči neutemeljeno poklonili vero izpovedbi tožnice in prič, ki naj bi jih predlagala ona, neutemeljeno pa odklonili vero tožencu in pričam, ki jih je on predlagal, da je tožnica prilagajala trditve trenutnim razmeram in interesom, ter da ni logično, da bi toženec zapustil P.C. mesec dni pred njeno smrtjo. Vsa ta obširna revizijska zatrjevanja izpodbijajo v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Po oceni številnih izvedenih dokazov sta prišli nižji sodišči do zaključka, da je izvenzakonska skupnost med tožencem in sedaj že pok. materjo tožeče stranke prenehala. Do takega zaključka pa sodišče ni prišlo le na podlagi ugotovitve, da se je toženec preselil drugam, kot se v reviziji nekorektno prikazuje, ampak tudi ob upoštevanju v dokaznem postopku ugotovljenih drugih dejstev, ki so tudi pravnoodločilna (poleg tega, da se je od C. mesec dni pred njeno smrtjo odselil, kar je zaslišan kot stranka izpovedal tudi sam, je bilo v dokaznem postopku tudi ugotovljeno, da se je odselil prostovoljno, da mu stikov s C. ni nihče branil, da je pok. C. dejala, da jo je toženec pustil, da je toženec ob odselitvi odpeljal vse svoje stvari itd.). Ob upoštevanju vseh navedenih dejstev je bilo v postopku pred nižjima sodiščema z zadostno stopnjo gotovosti ugotovljeno, da je toženec vsaj mesec dni pred smrtjo P.C., s katero je sicer živel v izvenzakonski skupnosti, s svojim celotnim ravnanjem in odnosom do svoje izvenzakonske partnerke izrazil voljo, da z njo ne želi več živeti v taki skupnosti. Odločitev nižjih sodišč, da je sicer obstoječa izvenzakonska skupnost prenehala, je zato materialnopravno pravilna, kot je materialnopravno pravilen tudi nadaljnji zaključek nižjih sodišč, da toženec ne sodi v krog zakonitih dedičev po pokojni P.C. Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks v revizijskem postopku revizijsko sodišče ni odločalo, ker mora o tem predlogu odločiti sodišče prve stopnje (1. odstavek 173. člena ZPP).