Jedro

Glede na tožnikove zdravstvene težave in poklicne zahteve bi v invalidski komisiji vsekakor moral sodelovati oftalmolog in strokovno oceniti več mnenj specialista medicine dela, prometa in športa, da tožnik zaradi prizadetosti vida ni zmožen opravljati dela poklicnega voznika. Ker oftalmolog ni sodeloval, sta mnenji invalidskih komisij nepopolni in v neskladju z ostalo medicinsko dokumentacijo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 18. 2. 2009 in odločba Območne enote ... št. ... z dne 16. 9. 2008, s katerima je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnika razvrsti v drugo kategorijo invalidnosti z omejitvami pri delu od 21. 3. 2008 dalje ter, da se mu povrnejo stroški postopka z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da odločitev pomeni kršitev 22. čl. Ustave Republike Slovenije. Sodišče ni strokovno usposobljeno, da bi presodilo pravilnost in popolnost mnenj invalidskih komisij. Za ugotovitev invalidnosti je tožnik predlagal pridobitev izvedenskega mnenja travmatologa, psihologa, okulista in strokovnjaka za medicino dela. Razlogi prvostopenjske sodbe so sami s seboj v nasprotju, ko je najprej ugotovilo, da pri tožniku zdravljenje ni končano, v nadaljevanju pa je navedlo, da je kasnejša medicinska dokumentacija izkazovala, da pri tožniku ni pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja. Iz tega sledi, da je zdravljenje zaključeno in ni pričakovati izboljšanja delovnih sposobnosti. Sodišče je kršilo ustavno pravico do enakega varstva. Neutemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza s pridobitvijo izvedenskega mnenja. Upoštevalo tudi ni mnenja osebnega zdravnika, ki tožnikovo zdravstveno stanje nedvomno pozna in je na tej osnovi predlagal uvedbo postopka za ugotovitev invalidnosti.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja se po 2. odst. 259. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika, uveden pa je, kot določa 4. odst. omenjenega člena, ko zavod prejme zahtevo s popolno delovno dokumentacijo zavarovanca ter medicinsko dokumentacijo o zavarovančevem zdravstvenem stanju in njegovi delovni zmožnosti. Po definiciji iz 1. odst. 60. čl. ZPIZ-1 je zavarovanec invalid, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Kot svoj poklic se po 3. odst. omenjenega člena šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Iz listinskih dokazov, zbranih v upravnem spisu tožene stranke, izhaja, da je sodba prvostopenjskega sodišča, s katero je zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke in pri tožniku ugotovi invalidnost, preuranjena. Predlogu osebnega zdravnika za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja je priložena medicinska dokumentacija, iz katere izhaja, da ima tožnik po poškodbi, ki jo je utrpel leta 1998, hujše zdravstvene težave, ki jih je osebni zdravnik opredelil kot psihične težave, nevrološke pa tudi težave z vidom, ki se kažejo kot slabovidnost oz. presbiopija. Iz delovne dokumentacije, izpolnjene pri delodajalcu J.K. izhaja, da je tožnik zaposlen kot skladiščnik – voznik motornih vozil, med psihofizičnimi zahtevami za opravljanje dela je navedena ostrina vida na daleč in na blizu. Delodajalec navaja, da tožnik zaradi zdravstvenih težav svojega dela skladiščnika – voznika motornih vozil ne more več opravljati, mnenje je potrdil tudi pooblaščeni zdravnik specialist medicine dela, prometa in športa. Med izvidi specialistov, ki jih je iz obdobja med 23. 12. 2002 in 10. 7. 2008, torej pred podajo mnenja invalidske komisije prve stopnje, več v katerih se ugotavlja tožnikova slabovidnost, presbiopija, motnje nočnega vida, je tudi ugotovitev specialista za medicino dela, prometa in športa z dne 10. 7. 2008 je, da je tožnik zdravstveno trajno nezmožen za voznika vozil B kategorije - poklicne ter C in E kategorije. Kljub takšnim okvaram vida v invalidskih komisijah prve oz. druge stopnje nista sodelovala specialista oftalmologa. V obeh sta sicer sodelovala specialista nevropsihiatra, kljub temu in tudi po osebnem pregledu tožnika pri invalidski komisiji prve stopnje, pa sta komisiji ugotovili, da bi bilo potrebno nadaljevati diagnostiko in morebitno zdravljenje pri psihiatru.

Mnenji invalidskih komisij sta po prepričanju sodišču druge stopnje nepopolni in v neskladju z ostalo medicinsko dokumentacijo. Ker je tožnikovo delo tudi vožnja motornih vozil, za kar po ugotovitvah specialista medicine dela ni zmožen, bi pri delu invalidskih komisij moral sodelovati specialist za bolezni oči, nobene ovire pa tudi ni, da bi invalidski komisiji, kot nalaga 6. odst. 261. čl. ZPIZ-1, pred izdajo mnenja sodelovali oz. pridobili dopolnilno mnenje osebnega zdravnika, službe medicine dela ali specialistične službe, ki je strokovno usposobljena, da oceni težave z vidom in njihov vpliv na delovno zmožnost. Tožena stranka po 7. odst. 261. čl. ZPIZ-1 določi organizacijo in način delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov s splošnim aktom. Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik) v 2. odst. 18. čl. določa, da se pri izbiri posameznih izvedencev – članov invalidskih komisij upošteva zdravstveno prizadetost obravnavanega zavarovanca. Glede na tožnikove zdravstvene težave in poklicne zahteve bi v invalidski komisiji vsekakor moral sodelovati oftalmolog in strokovno oceniti več mnenj specialista medicine dela, prometa in športa, da tožnik zaradi prizadetosti vida ni zmožen opravljati dela poklicnega voznika.

Neutemeljeno sta po prepričanju sodišča druge stopnje invalidski komisiji tudi ugotavljali, da je potrebna nadaljnja diagnostika pri psihiatru. Kar zadeva diagnostiko, če ni zadoščalo da sta bila specialista nevropsihiatra člana tako prvostopenjske kot invalidske komisije druge stopnje, bi invalidski komisiji lahko ravnali po 34. čl. Pravilnika, po kateri predsednik invalidske komisije prve stopnje zaprosi za strokovno mnenje druge strokovne institucije ali posamezne strokovnjake, če ugotovi, da je to potrebno za pravilno oceno invalidnosti. Pridobitev dopolnilnega mnenja psihiatra je torej potrebna v okviru podaje mnenj pri invalidski komisiji, ne pa v posebnem, ponovljenem upravnem postopku.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe neutemeljeno sklicuje na kasnejšo medicinsko dokumentacijo ter na novo odločbo, izdano 20. 8. 2009. Z navedeno odločbo je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 20. 8. 2009 dalje, to pa še ne pomeni, da pred tem datumom, od podaje predloga osebnega zdravnika 21. 3. 2008 dalje ni bilo invalidnosti. Tožnik je glede na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje v postopku pri toženi stranki v tožbi utemeljeno predlagal pridobitev izvedenskega mnenja vsaj strokovnjaka za medicino dela ter oftalmologa. Da bo sodišče prve stopnje popolnoma in po resnici ugotovilo sporna dejstva, od katerih je odvisno utemeljenost zahtevka, kar mu nalaga 61. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) je sodišče druge stopnje na podlagi 355. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.