Jedro

V konkretnem primeru je bila tožnici BPP odobrena za zastopanje v zapuščinskem postopku, kjer je bila edina dedinja in ni bilo udeleženega nasprotnega udeleženca v smislu zavezanca za plačilo stroškov postopka. Posledično je v takem primeru stroške zastopanja, glede na določbo prvega odstavka 48. člena ZBPP, dolžan povrniti upravičenec do BPP oziroma tožnica. Tožnica je namreč v zapuščinskem postopku pridobila premoženje, ki presega dolgovane stroške zastopanja v okviru dodeljene ji BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi določbe 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), tožnici naložila povrnitev sredstev izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v višini 864,88 EUR v 24 zaporednih mesečnih obrokih po 36,04 EUR mesečno, pri čemer zapade prvi obrok v plačilo 15. 2. 2024, nato pa vsak naslednji vsakega 15. dne v mesecu (1. točka izreka). Odločila je še, da v primeru zamude s plačilom posameznega obroka zapade v plačilo celotna dolgovana obveznost in da v primeru zamude s plačilom obračunava zakonske zamudne obresti (2. točka izreka) ter da se zneski nakazujejo na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožnici 11. 8. 2023 dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju opr. št. D 158/2023. Tožnica je v zapuščinskem postopku po očetu podedovala celotno zapuščino in tako podedovala parcelo št. 1062, k. o. ... Izvajalki BPP v tem postopku je organ odmeril stroške in nagrado v znesku 864,88 EUR. Od nasprotne stranke ni izterjal ničesar, saj je nasprotna stranka A. A. pokojni. Organ je iz uradnih evidenc ugotovil, da tožnica in njena zakonita zastopnica ne živita v podedovani nepremičnini, ampak na naslovni B. Po podatkih elektronske zemljiške knjige podedovana nepremičnina ni obremenjena s hipotekami, njena ocenjena vrednost pa znaša 31.000 EUR (kot izhaja iz zapisnika Okrajnega sodišča v Črnomlju) oziroma 35.501 EUR (po podatkih GURS).

3. Pred izdajo izpodbijane odločbe je organ z ugotovitvami tožnico seznanil in ji dal možnost, da se do njih opredeli. Glede finančnega stanja tožnice je ugotovil, da je tožničina zakonita zastopnica 15. 12. 2022 prejela regres v višini 375 EUR, nato še 23. 6. 2023 v višini 1.500 EUR ter, da prejema plačo v povprečnem neto znesku 1.250 - 1.300 EUR, skupaj s povračilom malice in potnih stroškov pa prejme mesečno 1.400 EUR. Tožnica poleg tega prejema otroški dodatek v višini 51,60 EUR mesečno. Ugotovil je tudi, da tožnica navaja, da zakonita zastopnica od leta 2019 plačuje 123,63 EUR mesečno za odplačilo kredita, ki ga je najela za obnovo podedovane nepremičnine. Z vlaganjem v nepremičnino pa se po mnenju tožene stranke le povečuje vrednost nepremičnine. Tožena stranka je celotno situacijo pretehtala in ugotovila, da s plačilom mesečnega zneska v višini 36,04 EUR ne bodo kršene temeljne človekove pravice ter ne bo ogroženo preživljanje tožnice in njene zakonite zastopnice.

_Bistvene tožbene navedbe_

4. Tožnica meni, da napačno stališče organa, da je skladno s prvim odstavkom 48. člena ZBPP dolžna povrniti stroške, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči. Navaja, da je kot edina dedinja po očetu podedovala nepremičnino parc. št. 1062 k.o. ... in denarna sredstva na osebnem računu zapustnika v višini 366,60 EUR. Vrednost zapuščine je bila ocenjena na 29.266,60 EUR. Tožnica je bila ob začetku zapuščinskega postopka stara 3 leta, zato jo je v postopku zastopala njena mati. Tožnica živi z materjo v najemniškem stanovanju. Preživljata se z zgolj z materino plačo in otroškim dodatkom. Zaradi smrti očeta je preživljanje mladoletne tožnice v celoti padlo na breme matere (pred smrtjo je oče plačeval preživnino v višini 120 EUR mesečno). Tožnica drugega premoženja, kot tega podedovanega po očetu nima, prav tako tudi mati tožnice ne razpolaga s premoženjem večje vrednosti, kar je ugotovil že organ pri odločanju o prošnji tožnice za dodelitev BPP.

5. Trdi, da iz plačilnih list izhaja, da je mesečni prihodek njene matere od julija do decembra 2023 znašal zgolj 1.096,60 EUR in ne od 1.250 do 1.300 EUR kot navaja tožena stranka. Pri tem znašajo redni mesečni stroški tožničine družine skoraj 650 EUR mesečno (RTV prispevek 12,75 EUR, elektrika 40,04 EUR, vrtec 158,18 EUR, upravnik stavbe Č., d.o.o. 147,97 EUR, rezervni sklad 15,25 EUR, stanovanjski kredit za nepremičnino na naslovu C. v lasti tožnice 123,63 EUR, zavarovanje 60,00 EUR, Telemach 47,11 EUR, komunala in elektrika 28,63 EUR), kjer še ni upoštevanih stroškov za prehrano, higieno, obutev, oblačila in ostalih potrebnih stroškov tožnice in njene matere. K tem stroškom je treba prišteti tudi določene izredne izdatke. Vsa sredstva, ki jih prejmeta tožnica in njena mati, so namenjena zadovoljevanju osnovnih potreb in bi tako vračilo prejetih sredstev iz naslova BPP tožnico in njeno mati spravilo v socialno stisko.

6. V zapuščinskem postopku je tožena stranka Republika Slovenija prijavila svojo terjatev, in sicer iz naslova omejitve dedovanja po določbi 128. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v višini 7.930,89 EUR, vendar se je v nadaljevanju postopka odpovedala pravici do povračila pomoči, saj bi tožnico vračanje denarne socialne pomoči lahko spravilo v dodatno socialno stisko. Slednja meni, da premoženje, ki ga je podedovala, ni tolikšne vrednosti, da bi lahko tožena stranka zahtevala vrnitev sredstev. Tako stališče tudi ni v skladu z moralnimi načeli in z institutom povračila stroškov, saj bi povračilo teh stroškov resno ogrozilo tako njeno preživljanje kot tudi preživljanje njene matere, ki dejansko plačuje stanovanjski kredit za podedovano nepremičnino in vse stroške (komunala, elektrika) vezane na to nepremičnino. Tožnica je v zapuščinskem postopku sicer pridobila (obremenjeno) nepremično premoženje, vendar z njim, ker je mladoletna, ne more samostojno razpolagati. Za poplačilo obveznosti pa tudi nima dohodkov, iz katerih bi se lahko navedena obveznost poravnala. Tožnica živi z materjo samohranilko v najemniškem stanovanju, kjer plačujeta zgolj vse stroške v zvezi z stanovanjem (bivanje v podedovani nepremičnini zaradi oddaljenosti in slabih bivanjskih pogojev ni mogoče) in s težavo shajata iz meseca v mesec.

7. Tožnica opozarja, da je ustaljena sodna praksa, da je potrebno določilo 48. člena ZBPP razlagati tako, da ni v nasprotju s temeljno človekovo pravico do prepovedi ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v smislu minimalnih socialnih pogojev za preživetje iz določila 18. člena Ustave RS. Glede na navedeno meni, da bi bilo vračilo stroškov BPP v konkretnem primeru v nasprotju z načelom pravičnosti in Ustavo RS. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da tožnica ni dolžna vračati zneska izplačane BPP. Podrejeno, če bi sodišče ugotovilo, da je tožnica dolžna povrniti stroške izplačane BPP, predlaga, da se ji odobri obročno plačilo izplačanih sredstev brezplačne pravne pomoči. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamudne, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Bistvene trditve v odgovoru na tožbo_

8. Tožena stranka poudarja, da je tožnica sama predlagala sklenitev dogovora o obročnem plačilu. Navedbe glede življenjskih stroškov predstavljajo tožbeno novoto. Te navedbe bi morala tožnica podati že tekom upravnega postopka, ko je bila seznanjena, da je tožena stranka začela s postopkom ugotavljanja, ali bo morala vrniti sredstva. V okviru postopka je tožnica navedla zgolj, da zakonita zastopnica odplačuje kredit v višini 123,63 EUR mesečno. Tudi navedba, da je pokojni oče dejansko plačeval preživnino v višini 120 EUR mesečno, ni izkazana. Ponavlja, da je njena zakonita zastopnica 15. 12. 2022 prejela regres v višini 375 EUR in dne 23. 6. 2023 regres v višini 1.500 EUR. Iz priloženega izpiska FURS (obdavčljivi dohodki fizičnih oseb) nadalje izhaja, da je zakonita zastopnica prejela tudi dohodke iz oddajanja premoženja v najem v novembru 2023. Plača v februarju 2024 pa je še višja, kot je tožena stranka ugotovila v odločbi z dne 15. 1. 2024. Poleg tega tožnica prejema otroški dodatek v višini 73,98 EUR. Po mnenju tožene stranke je tožnica upravičena tudi do pridobitve družinske pokojnine po pokojnem očetu. Kljub temu, da bi lahko tožena stranka vztrajala pri vračilu v enkratnem znesku, je tožnici omogočila vračilo v 24-ih zaporednih mesečnih zneskih po 36,04 EUR mesečno za kar meni, da gre za nizek znesek, ki ga je tudi tožeča stranka oziroma njena zakonita zastopnica zmožna plačati. Tožnica je bila že v odločbi Bpp 706/2023 z dne 11. 8. 2023 izrecno opozorjena na dolžnost vračila sredstev v primeru delnega ali celotnega uspeha v postopku. Na dolžnost vračila bi jo morala opozoriti tudi izvajalka BPP. Tožena stranka se ni odpovedala pravici do povračila pomoči. Organ, ki se je odpovedal svojim pravicam (Direktorat za socialne zadeve) je to storil na podlagi drugih zakonskih določb, ne na podlagi 48. člena ZBPP. Nepremično premoženje ni z ničemer obremenjeno, kar dokazuje izpis iz elektronske zemljiške knjige. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka vztraja, da sodišče tožbo zavrže ali zavrne in tožnici naloži v plačilo stroškov postopka tožene stranke.

**K točki I izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in dodaja naslednje.

11. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnici z odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Bpp 706/2023 z dne 11. 8. 2023, odobrena izredna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v zapuščinskem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju pod opr. št. D 158/2023. Prav tako ni sporno, da je tožnica v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju opr. št. D 158/2023 uspela in podedovala celotno zapuščino po očetu. Tako ni sporno, da je v celoti podedovala parcelo št. 1062, k. o. ..., da je v elektronski zemljiški knjigi že vpisana kot lastnica te nepremičnine, in da je izvajalcu BPP organ za zastopanje tožnice izplačal znesek v višini 864,88 EUR.1 V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ za BPP pravilno odločil, ko je tožnici naložil vračilo iz naslova BPP izplačanih stroškov postopka.

12. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi prvega odstavka 48. člena ZBPP, ki določa kaj se zgodi v primeru, če upravičenec do BPP delno ali v celoti uspe v postopku in na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobi premoženje oziroma dohodke. Zakon določa, da je v teh primerih upravičenec dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. V konkretnem primeru je bila tožnici BPP odobrena za zastopanje v zapuščinskem postopku, kjer je bila edina dedinja in ni bilo udeleženega nasprotnega udeleženca v smislu zavezanca za plačilo stroškov postopka. Posledično je v takem primeru stroške zastopanja, glede na določbo prvega odstavka 48. člena ZBPP, dolžan povrniti upravičenec do BPP oziroma tožnica. Izjema od te dolžnosti vrnitve stroškov je določena v drugem odstavku 48. člena ZBPP, ki določa, da upravičenec do BPP ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje, za kar ne gre v obravnavnem primeru.

13. Ob upoštevanju zgoraj navedenih nespornih podatkov je tožnica, ki je v zapuščinski zadevi uspela in dedovala premoženje, tudi po presoji sodišča, na podlagi določbe 48. člena ZBPP dolžna povrniti znesek 864,88 EUR, ki je bil v tem postopku izplačan za izvajanje BPP. Tožnica je namreč v zapuščinskem postopku pridobila premoženje, ki presega dolgovane stroške zastopanja v okviru dodeljene ji BPP (prvi v povezavi s tretjim odstavkom 48. člena ZBPP). Za samo odločitev ni bistveno, kakšno je splošno finančno stanje tožnice, saj ZBPP v tem členu izrecno določa kdaj upravičenec do BPP ni dolžan povrniti stroškov postopka. Med temi situacijami slabo finančno stanje ni našteto. Mora pa organ to okoliščino upoštevati pri odločanju o načinu vračanja dolgovanega zneska. V konkretnem primeru je organ upošteval okoliščine, ki jih je tožnica uveljavljala v upravnem postopku, in ji v izpodbijani odločbi določil obročno plačevanje v višini 36,04 EUR na mesec.

14. Tožbene navedbe, s katero tožnica smiselno ugovarja višini posameznega obroka, pa po presoji sodišča predstavlja tožbeno novoto. Tožena stranka je tožnico pred izdajo izpodbijane odločbe pozvala, da se izjavi glede ugotovljenih dejstev in sicer z dejstvom, da mora vrniti 864,88 EUR, ki so bili izplačani iz proračunskih sredstev in ji pojasnila, da je ta njena obveznost nastala zato, ker je v postopku, v zvezi s katerim ji je bila dodeljena BPP, pridobila premoženje. Tožnica se je na poslan poziv odzvala in uveljavljala, da njena zakonita zastopnica odplačuje kredit v višini 123,63 EUR mesečno in predlagala, da se sklene dogovor o obročnem plačilu. V nadaljevanju postopka sta stranki izmenjali še več dopisov.

15. Glede obročnega plačila sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sledila prvotnemu predlogu tožnice in v izpodbijani odločbi določila način obročnega odplačevanja dolga. Glede drugih stroškov, poleg odplačevanja kredita, ki jih tožnica navaja v tožbi, pa sodišče poudarja, da po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. V skladu s 52. členom ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Glede teh okoliščin tožnica v tožbi ne pove opravičljivih razlogov, zakaj jih ni mogla navesti v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, zato sodišče ta tožbeni ugovor zavrača kot nedovoljen.

16. Ne glede na navedeno, pa sodišče dodaja, da so tožbeni ugovori tudi sicer neutemeljeni. Glede na citirano določbo prvega odstavka 48. člena ZBPP mora upravičenec, ki je v postopku, v zvezi s katerim mu je bila dodeljena BPP, uspel in pridobil premoženje, vrniti prejeti znesek BPP, vse do zneska, ki ga je v uspešnem postopku pridobil. Ni sporno, da je tožnica v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju opr. št. D 158/2023 podedovala med drugim parcelo št. 1062, k. o. ... Niti ni sporno, da se je Republika Slovenija v zapuščinskem postopku odpovedala pravici do povračila pomoči v višini 7.930,89 EUR. Šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju pa je na Republiko Slovenijo prešla nova terjatev in sicer terjatev do povračila stroškov, ki so bili pooblaščenemu izvajalcu BPP v tem zapuščinskem postopku izplačani iz proračunskih sredstev iz naslova BPP. To pomeni, da je šele od takrat dalje nastala tožničina obveznost vračila sredstev, izplačanih iz proračunskih sredstev v višini 864,88 EUR. Premoženje, ki ga je tožnica pridobila v zapuščinskem postopku, pa je večje od višine stroškov izplačanih iz proračunskih sredstev za BPP. Podedovana nepremičnina je tako po podatkih obeh strank vredna več kot 864,66 EUR. S tem je imela tožena stranka pravno podlago, da zahteva povrnitev iz proračuna izplačanih sredstev. V izpodbijani odločbi je določila obročni način vračila dolga, s čimer je sledila predlogu tožnice. Če slednja meni, da je dejansko stanje glede možnosti vračila dolgovanega zneska v povezavi z višino dejanskih življenjskih stroškov tožnice in njene mame drugačno kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, lahko tožnica to ureja v nadaljnjem postopku pri toženi stranki. ZBPP namreč organu omogoča, da sklepa z upravičenci različne dogovore glede načina vračila dolga.

17. Ob upoštevanju navedenega sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita2, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Nasprotovanje izpodbijanemu upravnemu aktu iz razlogov, ki se nanašajo na pravilnost uporabe 48. člena ZBPP, pa za s tem povezano drugačno presojo ne zadošča. Tožnica ni pojasnila (razen z navajanjem nedovoljenih tožbenih novot), v katerem delu v izpodbijani odločbi relevantno dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Prav tako ni navedla nobenih pravno pomembnih okoliščin, ki bi bile zmotno ali nepopolno ugotovljene, kar bi zahtevalo, da sodišče opravi glavno obravnavo. Vrhovno sodišče je namreč že sprejelo stališče, da je v situaciji, ko stranka sicer formalno uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar ob tem ne navaja nobene (pravno pomembne) dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, načeloma možna tudi odločitev brez glavne obravnave.3 **K točki II izreka:**

19. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Gre za neprerekana dejstva ob upoštevanju določbe prvega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1. 2 V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke, to je praviloma prvostopenjska odločba, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin (138. člen ZUP). Kasnejše spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji odločbe, na pravilnost oziroma zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati. Sodba VSRS opr. št. X Ips 438/2005, 9. točka obrazložotve; 3 Sodba VSRS opr. št. I Up 38/2024 (11. točka obrazložitve).