Jedro

Tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker ni dokazala obstoja zunajzakonske skupnosti s pokojnim zavarovancem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 12. 11. 2012 in št. ... z dne 12. 7. 2012 ter priznanje pravice do vdovske pokojnine Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da sta s pokojnim živela vsak na svojem stalnem naslovu zaradi odgovornosti do svojih otrok. Pokojni je skrbel za hčerko in njeno družino, tožnica pa za svoja sinova. Razdalja, ki ju je ločevala je bila za njiju velika ovira, zato sta iskala trenutke, ko sta bila lahko skupaj kljub njunim obveznostim. Ko sta bila skupaj sta delala v gorici, na vrtu, v gozdu spravljala drva, udeleževala sta se zabav, tako družinskih, kot tistih v družbi prijateljev in sodelavcev. Poudarja, da sta skupaj kupovala stvari za vikend na A., kjer so se večkrat družili in imeli skupna kosila. Po poroki hčerke 7. 5. 2005 se je pokojni preselil na A., kjer sta bila s tožnico skupaj. Kasneje, v času bolezni je bila večino časa pri njem, hčerka je le redko prihajala k njemu. Takrat je dal hčerki denar in kartice, naročil pa ji je tudi naj dvigne denar in tožnici kupi darilo za rojstni dan. Pokojni ji je res občasno dal denar za gorivo, ker je vedel kako daleč se vozi. Bil je srečen, da je tako pogosto prihajala k njemu, še posebej ko je zbolel. Takrat ni želel biti sam, ker je hčerka živela v B. z družino. Delila sta si tekoče stroške za hrano in gorivo, čeprav nista imela skupnega proračuna. Ni šlo za povračilo stroškov, ampak za medsebojno pomoč, ki je predstavljala ekonomsko skupnost. Glede dedovanja po pokojnem pojasnjuje, da se na zapuščinsko obravnavo ni prijavila, ker je vedela, da vse deduje hčerka. V to ni hotela posegati, saj ima svoje stanovanje, svoje življenje. Kot mati samohranilka dveh otrok ni in ne bi nikoli od nje ničesar zahtevala. Takšen dogovor je imela tudi s pokojnim. Pokojni je sicer večkrat izrekel željo, da pokojnino v primeru smrti prepusti njej. To je bil njun dogovor, za katerega so vedeli mnogi. Nekaj mesecev pred smrtjo ji je povedal, da je spremenil zavarovalno polico na njeno ime. S pokojnim sta preživela več časa skupaj kot marsikateri poročeni pari. Načrtovala sta, da bi nekoč živela na A. v skupnem gospodinjstvu. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da med njima ni obstajala zunajzakonska skupnost. Res je, da nista imela skupne blagajne, sta pa na drugačen način skupno ustvarjala in ohranjala njuno premoženje ter si gradila skupno prihodnost. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe tožene stranke št. … z dne 12. 11. 2012, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 7. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker ni dokazala obstoja zunajzakonske skupnosti s pokojnim zavarovancem C.C. V obravnavani zadevi se ob izpolnjenem pogoju na strani pokojnega zavarovanca iz 109. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), sporno vprašanje nanaša na to, ali lahko tožnica ob sicer izpolnjenem pogoju iz 110. člena ZPIZ-1, skladno s 114. členom ZPIZ-1 pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine kot oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. ZPIZ-1 ne podaja meril za ugotavljanje zunajzakonske skupnosti, temveč napotuje na predpise o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 15/76 s spremembami; v nadaljevanju ZZZDR) v 12. členu določa, da je bistveni element zunajzakonske skupnosti, dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. ZZZDR ne prinaša širše opredelitve zunajzakonske skupnosti, zato je sodna praksa izoblikovala kriterije za opredelitev te skupnosti. Da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, po 114. členu ZPIZ-1, enake pravne posledice kot zakonska zveza, mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti med zakoncema. Izpolnjeni morajo biti vsi elementi, ki so sicer značilni za zakonsko skupnost, tako objektivni elementi (skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost), kot tudi subjektivni elementi (čustveno razmerje, čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, zaupanje, medsebojna pomoč).

Za odločitev v tej zadevi je bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali je tožnica s pokojnim živela v zunajzakonski skupnosti zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca (6. 7. 2008), torej od 6. 7. 2005 do 6. 7. 2008. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da pokojni in tožnica nista prebivala skupaj, saj nista imela prijavljenega niti začasnega niti stalnega prebivališča na istem naslovu. Na vikendu na A. sta se od leta 2005 dobivala nekajkrat na teden in ob vikendih, kjer sta preživljala prosti čas. Tožnica je tja prihajala na obisk in pokojnemu pomagala, ko je zbolel. Sodišče prve stopnje je do navedenega zaključka prišlo predvsem na podlagi navedb tožnice, da je po službi kuhala kosilo za svoje otroke in očeta, trikrat na teden in med vikendi, pa je na A. s pokojnim obdelovala vrt in delala. Navedena ugotovitev pa je potrjena tudi z izpovedjo hčerke pokojnega v zapisniku z dne 12. 7. 2012 in sestre pokojnega v zapisniku z dne 28. 6. 2012. Skupno življenje v smislu prebivanja v skupnem stanovanju oziroma hiši je načeloma pogoj za nastanek zunajzakonske skupnosti, vendar pa dejstvo, da tožnica in pokojni nista bivala skupaj oziroma, da sta skupaj preživljala le vikende, še ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti, kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje. Potrebna je nadaljnja presoja, ali je imela skupnost druge značilnosti zunajzakonske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene, intimne pripadnosti in siceršnje odločitve za skupno življenje. V okviru te presoje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da skupno gospodinjstvo in ekonomska skupnost med tožnico in pokojnim nista obstajala. Že iz izjave tožnice v upravnem postopku (zapisnik z dne 28. 6. 2012) namreč izhaja, da s pokojnim nista imela skupnih financ in premoženja. Pokojni je ni pooblastil na svojem računu. Prav tako so ji bili ob skrbi in negi za pokojnega pred njegovo smrtjo, povrnjeni stroški za živila in gorivo. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da bi si v primeru, če bi šlo za skupno gospodinjstvo in ekonomsko skupnost, tekoče stroške za hrano in gorivo delila in tovrstno povračilo ne bi bilo potrebno. Skupnega gospodinjstva in ekonomske skupnosti ni mogoče ugotoviti tudi iz razloga, ker se je pokojni za skrb tožnice počutil dolžnega in ji je zato tik pred smrtjo prepustil zavarovalno polico. Tožnica za pokojnim tudi ni dedovala kot zunajzakonska partnerica. Iz sklepa o dedovanju opr. št. D 536/2008-8 z dne 11. 12. 2008 namreč izhaja, da je edina zakonita dedinja, hči pokojnega. Prav tako je vsak od njiju skrbel za svoje otroke in si finančnih bremen v zvezi s tem nista delila. Na vikendu v A. nista imela skupnega gospodinjstva, v katerega bi po svojih zmožnostih prispevala, ampak sta tam preživljala prosti čas.

Glede obstoja subjektivnih elementov zunajzakonske skupnosti je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da sta se tožnica in pokojni vzajemno spoštovala in si pomagala, saj je tožnica skrbela za pokojnega pred smrtjo. Ocenilo je, da je med njima obstajalo notranje čustveno razmerje in medsebojna čustvena navezanost, vendar ne v tolikšni meri, da bi šlo za zunajzakonsko skupnost. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključek sodišča prve stopnje, da med tožnico in pokojnim v zadnjih treh letih pred njegovo smrtjo ni obstajala zunajzakonska skupnost, materialnopravno pravilen. Tožnica sicer v pritožbi navaja, da je med njima s pokojnim obstajala ekonomska skupnost in da sta si delila tekoče stroške za hrano in gorivo, čeprav nista imela skupnega proračuna, vendar pa je navedeno v nasprotju s tem, kar je navajala na naroku za glavno obravnavo dne 26. 3. 2014. Takrat je namreč navedla, da je živila in potrebščine kupoval pokojni, včasih pa je tudi sama kaj prispevala. Glede povračila stroškov za gorivo pa je v pritožbi tudi navajala, da ji je pokojni občasno povrnil stroške za gorivo, ker je vedel kako daleč se vozi. V pritožbi nadalje tudi opisuje naravo njunega razmerja in vztraja, da je med njima obstajala čustvena povezanost v tolikšni meri, da je šlo za zunajzakonsko skupnost, vendar pa je za pravilno razsojo ključno že, da tožnica ni dokazala objektivnih elementov obstoja zunajzakonske skupnosti. Za obstoj zunajzakonske skupnosti morajo biti namreč kumulativno izpolnjeni objektivni elementi (skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost) kot tudi subjektivni elementi (čustveno razmerje, čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, zaupanje, medsebojna pomoč).

Na podlagi pravilnega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da med tožnico in pokojnim v zadnjih treh letih pred njegovo smrtjo ni obstajala zunajzakonska skupnost, tožnica torej ne izpolnjuje pogojev iz 114. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena, prav tako pa tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.