Jedro

Dejstvo, da je predlagatelj s svojim predlogom za delitev solastnega premoženja nazadnje propadel, je lahko le eden od razlogov, ki vplivajo na stroškovno odločitev, nikakor pa ne edini. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati vse okoliščine primera, tudi ravnanje prvega nasprotnega udeleženca.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za očitek predlagatelju, da je stroške prvega nasprotnega udeleženca povzročil po svoji krivdi ali da so ti stroški nastali po naključju na njegovi strani.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) spremeni tako, da prvi nasprotni udeleženec krije sam svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da mora predlagatelj prvemu nasprotnemu udeležencu v petnajstih dneh povrniti 3.313,80 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom. V presežku je zahtevek prvega nasprotnega udeleženca za povrnitev stroškov zavrnilo.

2. Predlagatelj se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Ker je sodišče prve stopnje dejansko meritorno odločalo o predlogu, čeprav ga je napačno zavrglo, bi moralo odločiti, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka. Sicer pa v sklepu ni navedlo, koliko znaša vrednost spornega predmeta in kako jo je določilo. Sklep zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je napačno ugotovilo tudi višino posameznih stroškov za sestavo vlog, udeležbo na narokih in kilometrino pooblaščenca, medtem ko je prvi nasprotni udeleženec upravičen le do povračila potnih stroškov za najcenejše prevozno sredstvo. Izpodbijanega sklepa se zaradi opisanih pomanjkljivosti ne da preizkusiti.

3. Odgovora na pritožbo ni bilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo stroškovno odločitev oprlo na zmotno ugotovitev, da se je postopek v tej zadevi končal „iz procesnih razlogov“. V resnici je predlagatelj zgrešil pasivno legitimacijo nasprotnih udeležencev, zato bi moral biti njegov predlog zavrnjen (in ne zavržen), kot pravilno izpostavlja pritožba. Res je, da v tem primeru ni prišlo do dokončne ureditve medsebojnih pravnih razmerij udeležencev, kar je sicer cilj nepravdnega postopka. Vendar je dejstvo, da je predlagatelj s svojim predlogom za delitev solastnega premoženja nazadnje propadel, lahko le eden od razlogov, ki vplivajo na stroškovno odločitev, nikakor pa ne edini. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati vse okoliščine primera, tudi ravnanje prvega nasprotnega udeleženca. Ta je v postopek, ki se je začel že leta 1995, vstopil šele leta 2012, predlogu pa je nasprotoval izključno zato, ker je predlagatelju (očitno neutemeljeno) odrekal njegovo aktivno legitimacijo. Zaradi tega se je najprej celo pritožil, pozneje pa je večkrat predlagal preložitev naroka in se dalj časa pogajal s predlagateljem, da bi brez intervencije sodišča sama uredila svoje razmerje v zvezi s solastno nepremičnino. Tako je prvi nasprotni udeleženec tudi sam odločilno prispeval k nastanku in obsegu stroškov postopka.

6. Sodišče prve stopnje je po navedenem neutemeljeno odstopilo od temeljnega pravila, ki ga za delitev stroškov postopka določa prvi odstavek 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), po katerem vsak udeleženec sam trpi svoje stroške. Po presoji pritožbenega sodišča namreč ni podlage za očitek predlagatelju, da je stroške prvega nasprotnega udeleženca povzročil po svoji krivdi ali da so ti stroški nastali po naključju na njegovi strani.

7. Pravilna uporaba materialnega prava torej terja zavrnitev stroškovnega predloga prvega nasprotnega udeleženca. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP ustrezno spremenilo. Glede na sprejeto odločitev odgovor na ostale pritožbene trditve ni bil potreben.