Jedro

Če bi se izkazalo, da je tožena stranka vedela, da gre za slabo orodje, pa ga ni zamenjala, tedaj bi bilo mogoče govoriti o protipravnosti. Zgolj dejstvo, da je bil ključ pokvarjen, kar se na zunaj ni videlo, pa še ne zadostuje za protipravnost ravnanja tožene stranke oziroma njenega zavarovanca kot elementa odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo odškodnine v znesku 2.503,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2005 do plačila. Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je do poškodbe prišlo izključno zaradi tožnikovega ravnanja, kajti orodje je bilo brezhibno, ko ga je tožnik uporabil, do poškodbe pa je prišlo ob uporabi.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje napačne. Tožena stranka ni nasprotovala trditvi tožnika glede „neizpravnosti“ ključa. To okoliščino je priznala. „Neizpravnost“ je torej nesporno dejstvo. Ker je bil to edini ključ, ki je tožniku na razpolago, gre za vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem zavarovanca tožene stranke ter nastalo škodo. Tožnik ne bi smel delati, ker za demontažo finišerja ni bil usposobljen. Nad delovnim orodjem se kontrola ni vršila v razumnem obdobju. Za opustitev nadzora brezhibnosti orodja nosi odgovornost delodajalec. Tožnik ni bil specializiran za finišer. Ni mu bil poznan. Vijačenje na tem stroju je specifično, zaradi maščobe in sile, ki jo je treba uporabiti. Izpovedbe prič so napačno ocenjene. Če bi bil ključ „izpraven“, bi moral prenesti močno obremenitev, ki se je zahtevala za odvijačenje. Napačno je odločeno, da ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke oziroma delovne organizacije. Pritožba navaja okoliščine, zaradi katerih šteje, da gre za nevarno dejavnost. Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje tako ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna.

Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov glede vprašanja, ali gre v obravnavanem primeru za objektivno odgovornost tožene stranke oziroma delovne organizacije. Za objektivno odgovornost torej ne gre. V tem delu sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, zato jih ne bo ponavljalo, v zvezi s tem pa tudi na pritožbene trditve ni treba odgovarjati.

Kolikor gre za vprašanje, ali je bil tožnik usposobljen za delo, ki ga je moral opraviti, je glede tega razloge prav tako zapisalo že sodišče prve stopnje. Treba je le dodati, da glede na tožbene trditve, ko naj bi šlo za zdrs pokvarjenega ključa, tudi ni vzročne zveze med tožnikovo usposobljenostjo in zdrsom pokvarjenega ključa. Kot pravi tožba, je ključ zdrsnil, ker je bil pokvarjen. Tožnikova usposobljenost torej s tem vprašanjem nima zveze. Imela bi jo, če bi tožnik trdil da je bil ključ brezhiben, pa z njim ni znal upravljati, ker je bil pomanjkljivo usposobljen.

Prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ pravi, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. To, da je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke oziroma njenega zavarovanca nastala tožniku škoda, mora dokazati tožnik. Krivda se domneva. Tožnik je v tožbi trdil (list. št. 2), da je ključ pokvarjen („neizpraven“), vendar tega ni bilo mogoče videti. Ključ je zdrsnil. To pa ni zadostna podlaga, na kateri bi se lahko ugotovila toženkina protipravnost oziroma protipravnost ravnanja njenega zavarovanca. Če je bil ključ pokvarjen in če se to ni videlo, tudi ni mogoče reči, da je tožena stranka ravnala protipravno. Samo dejstvo, da je bil ključ pokvarjen, še ne predstavlja protipravnega ravnanja tožene stranke oziroma njenega zavarovanca, tožeča stranka pa ne pojasni, v čem naj bi bilo protipravno ravnanje slednje. Očitki toženi stranki s strani tožeče stranke torej niso povsem jasni. Če bi se izkazalo, da je tožena stranka vedela, da gre za slabo orodje, pa ga ni zamenjala, tedaj bi bilo mogoče govoriti o protipravnosti. Zgolj dejstvo, da je bil ključ pokvarjen, kar se na zunaj ni videlo, pa še ne zadostuje za protipravnost ravnanja tožene stranke oziroma njenega zavarovanca kot elementa odškodninske odgovornosti. Tožnik je tako škodo sicer dokazal, ni pa dokazal, da je to škodo zaradi protipravnega ravnanja povzročila tožena stranka oziroma njen zavarovanec.

S tem v zvezi je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da naj bi bil razlog za nezgodo zlom raglje, čeprav tega niti tožena stranka ni trdila. V tem delu je tako sodišče prve stopnje preseglo ne samo trditveno podlago tožnika, pač pa tudi enako podlago tožene stranke, ki je trdila le, da si je tožnik sam izbral delovno orodje. Odločilno pa je, da iz tožbenih trditev ne izhaja, v čem naj bi bilo ravnanje tožene stranke protipravno in v čem naj bi bila njena odgovornost. To je tudi razlog za potrditev sodbe in zavrnitev pritožbe, bolj podrobno pa glede na razloge, s katerimi je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo, na pritožbene trditve ni treba odgovarjati.

Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.