Jedro

Trgovinski boni se kot prejemek v naravi vštejejo v pokojninsko osnovo pod pogojem, da so del plače in da so od njih plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker sodišče ni ugotovilo, ali so bili prispevki od trgovinskih bonov, ki so bili tožniku plačani kot del plače, plačani v stečajnem postopku zoper tožnikovega delodajalca in v kakšnem obsegu, je dejansko stanje glede pogoja plačila prispevkov ostalo nerazjasnjeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 18. 2. 2008 in št. ... z dne 13. 5. 2008 in tožencu naložilo, da pri ponovni odmeri pokojnine všteje v pokojninsko osnovo tožnikovo plačo iz naslova prejetih bonov za leto 1991 v znesku 52.719,91 tedanjih SIT, za leto 1992 v znesku 441.716,66 tedanjih SIT in za leto 1993 v znesku 46.689,44 tedanjih SIT, o čemer mora izdati odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, ter da tožniku izplača razliko med že izplačanim sorazmernim delom starostne pokojnine in na novo odmerjenim sorazmernim delom starostne pokojnine. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan (tožniku?) plačati stroške postopka v višini 128,40 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da izplačila v trgovinskih bonih predstavljajo prejemke v naravi, ki pomenijo sestavni del plače po pogodbi o zaposlitvi in so od njih plačani prispevki, ki se vštevajo v pokojninsko osnovo. Tožnik ni dokazal, na primer s splošnim aktom delodajalca, da so izplačila v bonih dejansko imela naravo plače po pogodbi o zaposlitvi. Ravno nasprotno je priča A.A. izpovedal, da ni nobene listinske dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, zakaj so delavci prejemali plačilo v bonih, in se ni spomnil, da bi prejel sklep o izplačevanju plač v bonih, pri čemer je tudi sam tožnik izpovedal, da takšna dokumentacija ne obstaja več. Tudi sicer, v kolikor bi tožnikov delodajalec zaradi Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih izplačeval le zajamčene plače, preostanek do višine, določene v kolektivni pogodbi pa v trgovinskih bonih, bi moral od preostanka plač v bonih odvesti tudi davke in prispevke in bi se le v takšnem primeru štelo, da so prejemki v bonih plača, pri čemer se toženec sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 217/2004. Navaja, da je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da davki in prispevki od izplačil v bonih niso bili plačani, kar je pojasnila priča A.B., izhaja pa tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca. Nadalje se sklicuje na 42. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) in na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 590/2009, da se materialni stroški ne vštevajo v pokojninsko osnovo. Poleg napačne ocene izplačil v bonih je nepravilen tudi zaključek sodišča, da so bili od teh izplačil v stečajnem postopku plačani prispevki v višini 68,51 % prijavljenih terjatev. Iz sklepa o končni razdelitvi in prijave terjatve ni razviden podatek, da gre za terjatve zaradi neplačanih prispevkov od prejemkov, izplačanih v bonih. Sodišče tudi ni razjasnilo neskladja med ugotovitvami sodnega izvedenca, ki je v izvedenskem mnenju zapisal, da je toženec za terjatve, prijavljene v stečajnem postopku, prejel poplačilo v višini 68,51 % oziroma 92.613.578,65 SIT, in navedbami toženca, da so se poplačila gibala v precej nižjih odstotkih, saj je toženec prijavil terjatev v višini 2.264.196,06 EUR, poplačilo, kot izhaja iz končnega načrta splošne razdelitve št. St 1458/2008, pa je znašalo le 106.013,89 EUR, kar znaša 4,68 %. Ker obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in listinami oziroma zapisnikih o izvedbi dokazov oziroma med samimi listinami in zapisnikom, je podana kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V nadaljevanju toženec nasprotuje načinu ocene odstotka izplačil v bonih za tožnika za vtoževano obdobje od 1991 do 1993, saj so podatki za tožnika znani le za čas od novembra 1992 do februarja 1993. A.C. je bil tožnikov predpostavljeni in je imel višjo plačo kot tožnik. Sodni izvedenec je pojasnil, da je možno, da je bil procent izplačil v bonih določen različno za delavce z različnimi plačami, vendar je kljub temu zaključil, da sta bila tožnik in primerjalni delavec v isti skupini. Pri tem se je družba sproti opredelila, kolikšen del plače bo plačan v gotovini skupaj s prispevki in davki, kolikšen pa v bonih, zato mnenje izvedenca, da višina bruto plače primerjalnega delavca nima neposredne povezave, temveč gre le za procentualni odnos izplačanih plač primerjalnega delavca in tožnika, ne vzdrži. Dejansko stanje glede vrednosti izplačanih bonov je zato napačno ugotovljeno. Tudi po določbi 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove lahko upoštevajo le plače oziroma deli plač, ki jih je tožnik dejansko dobil, ne pa fiktivni podatki o vrednosti trgovinskih bonov, ki tudi sicer nimajo narave plače in od katerih niso bili plačevani prispevki. Ponovna odmera pokojnine, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ne bi temeljila na prejetih plačah tožnika in tudi ne na plačah, ki bi bile z gotovostjo dokazane, zato za tak izračun ni pravne podlage. Ne strinja se niti s tem, da je tožniku dolžan povrniti stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodboni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih toženec uveljavlja v pritožbi.Pritožba sodišču prve stopnje namreč neutemeljeno očita, da je s tem, ko v sodbi obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in listinami oziroma zapisniki o izvedbi dokazov oziroma med samimi listinami in zapisnikom, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnega nasprotja pa toženec v pritožbi ne uveljavlja, saj zatrjuje, da v sodbi obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in listinami oziroma zapisniki, konkretno neskladje med izvedenskim mnenjem in navedbami toženca glede obsega poplačila terjatev v stečajnem postopku. Toženec s tem izpodbija dejansko stanje – o tem v nadaljevanju sklepa, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da izplačila v trgovinskih bonih predstavljajo prejemke v naravi, ki pomenijo sestavni del plače po pogodbi o zaposlitvi, vendar je pri tem vsaj preuranjeno zaključilo, da so od njih plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 18. 2. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 13. 5. 2008, s katero je bila tožniku priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, pri čemer toženec v pokojninsko osnovo tožniku ni vštel (trgovinskih) bonov, ki jih je tožnik prejel od delodajalca v obdobju od septembra 1991 do marca 1993. Sporno je prav to, ali se navedeni trgovinski boni vštejejo v pokojninsko osnovo.

Toženec se je v izpodbijanih odločbah postavil na stališče, da boni niso vštevni v pokojninsko osnovo. Pri tem se je oprl na 4. alinejo 1. odstavka 46. člena od 1. 4. 1992 dalje veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), skladno s katero se prejemki, izplačani delavcu mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač (kot na primer delnice, obveznice, boni, prejemki zaradi upokojitve ali priprave na upokojitev), ne štejejo v pokojninsko osnovo. Takšnega stališča sodišče prve stopnje ni sprejelo, temveč je zavzelo stališče, da se boni kot prejemek v naravi vštejejo v pokojninsko osnovo pod pogojem, da so del plače in da so od njih plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ob takšnem stališču, ki mu pritožbeno sodišče pritrjuje, je sodišče prve stopnje, kot že navedeno, najmanj preuranjeno zaključilo, da je v obravnavanem primeru izpolnjen slednji pogoj.

Višina (starostne) pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela, kot je to v obravnavanem primeru, je odvisna od pokojninske osnove. Pokojninska osnova je po določbi 1. odstavka 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) mesečno povprečje plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so bili plačani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V 42. členu ZPIZ-1 so izrecno določeni prejemki, ki se ne štejejo za izračun pokojninske osnove, med katerimi so po 6. alineji 1. odstavka 42. člena tudi prejemki v naravi, razen kadar pomenijo sestavni del plačila po pogodbi o zaposlitvi in so od njih plačani prispevki. V 43. členu ZPIZ/92 je bilo določeno, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih desetih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Enako določilo kot ZPIZ-1 v 6. alineji 1. odstavka 42. člena, je v 3. alineji 1. odstavka 46. člena vseboval tudi ZPIZ/92. Še pred začetkom veljavnosti ZPIZ/92 pa je bilo v 19. členu Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Ur. l. SRS, št. 49/83) določeno, da se za izračun pokojninske osnove upošteva osebni dohodek, ki ga je za delovne uspehe, dosežene z delom v polnem, krajšem ali daljšem času, dobil zavarovanec za svoje živo in minulo delo po osnovah in merilih za delitev osebnih dohodkov.

Glede na takšno pravno podlago se tudi po stališču pritožbenega sodišča trgovinski boni štejejo za prejemke v naravi, ki se vštejejo v pokojninsko osnovo, v kolikor sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: da trgovinski boni predstavljajo plačo oziroma del plače in da so od zneska trgovinskih bonov plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem se toženec v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 590/2009 z dne 18. 2. 2010, iz katere izhaja, da izplačila, ki predstavljajo materialne stroške, in ne osebnih dohodkov, od katerih so plačani prispevki, skladno s 3. alinejo 42. člena ZPIZ-1, niso vštevni v pokojninsko osnovo. V obravnavanem primeru namreč ne gre za materialne stroške, kot so dodatek za prehrano, potni stroški in prevoz na delo, temveč trgovinske bone kot prejemek v naravi in torej za povsem drugo pravno vprašanje.

V zvezi s prvim pogojem za vštetje trgovinskih bonov kot prejemka v naravi v pokojninsko osnovo je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov v izpodbijani sodbi ugotovilo, da predstavljajo del plače. Pri tem se je oprlo zlasti na izvedensko mnenje sodnega izvedenca ekonomske stroke A.D., ki je najprej v pisnem mnenju z dne 4. 10. 2011 in nato še v ustnem mnenju, podanem na naroku za glavno obravnavo dne 18. 4. 2012, pojasnil, da je tožnikov delodajalec A. v času od septembra 1991 do februarja 1993 izdeloval dvojni obračun plač, in sicer plačno listo na podlagi 90 % izhodiščne plače po kolektivni pogodbi, pri čemer se je seštevek postavk obračunane bruto in neto plače razdelil na dva dela – tisti del, ki se je prikazoval na drugi oziroma redni plačni listi, in tisti del, ki ni bil izplačan in se je prikazoval v bruto in neto znesku, pri čemer je bil neto znesek podlaga za izplačilo bonov; in plačno listo, ki je bila podlaga za uradno izplačilo in obračun prispevkov in davkov, in je šlo za tisti del plače, ki se je tožniku izplačal (v gotovini). Takšno mnenje je sodni izvedenec podal na podlagi tožnikovih plačnih list za obdobje od novembra 1992 do februarja 1993 in plačnih list tožnikovega nadrejenega delavca A.C. za celotno sporno obdobje in je skladno z razpoložljivo dokumentacijo oziroma plačnimi listami, iz katerih izhaja plača, do katere je bil tožnik oziroma primerjalni delavec upravičen, in plača, ki jo je tožnik oziroma primerjalni delavec dejansko prejel, razvidno pa je tudi, da je bila razlika izplačana v bonih. Da je bil del plače tožniku in tudi ostalim zaposlenim pri delodajalcu A. izplačan v bonih, so potrdili tako priče kot tožnik. Priča A.A., ki je bil predsednik sindikata, je tako izpovedal, da so plačo dobivali v bonih in v denarju, priča A.E., revizorka toženca, pa da je bil del plače res izplačan v bonih. Glede na navedeno je imelo sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča v izvedenih dokazih zadostno podlago za zaključek, da boni, ki jih je tožnik prejel od delodajalca v obdobju od septembra 1991 do marca 1993, predstavljajo sestavni del plače. Pritožbene navedbe, da boni niso imeli narave plače, so zato neutemeljene. Pri tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 217/2004 z dne 7. 4. 2008, in zmotno meni, da v primeru, ko prispevki od bonov kot dela plače niso plačani prispevki, boni ne morejo imeti narave plače. Z navedeno sodbo je bilo odločeno, da mora podjetje, če zaradi Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih v gotovini izplačuje samo zajamčene plače, preostanek do kolektivne pogodbe pa v bonih, od preostale plače v bonih odvesti davke in prispevke. Po stališču Vrhovnega sodišča RS določba 1. odstavka 5. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Ur. l. RS, št. 48/90 s spremembami), po kateri so zavezanci plačevali prispevke za socialno varnost iz bruto osebnega dohodka in iz bruto nadomestil osebnega dohodka za čas odsotnosti z dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, ni omejevala plačila prispevkov za socialno varnost samo na plače izplačane v gotovini. To pomeni, da je bilo od bonov, ki so del plače, potrebno plačati tudi prispevke, ravno zato, ker predstavljajo del plače. Neutemeljeno pritožba nasprotuje tudi načinu ocene odstotka izplačil v bonih za tožnika. Ker je tožnik predložil plačne liste le za obdobje od novembra 1992 do februarja 1993, vštetje bonov v pokojninsko osnovo pa uveljavlja za čas od septembra 1991 do marca 1993, je sodni izvedenec za preostale mesece za obračun bonov upošteval podatke o izplačanih bonih delavcu A.C., kar je sodišče prve stopnje tudi sprejelo. Oceno plače, izplačane v bonih, je izdelal tako, da je primerjal bruto znesek izplačanih bonov A.C. v primerjavi z njemu izplačano plačo in v tem razmerju ocenil glede na bruto izplačano plačo tožniku ustrezen del plače v bonih. Sodni izvedenec je ustno pojasnil, da je za obdobje do oktobra 1992 bone, izplačane tožniku, obračunal tako, da je glede na obračunane bone v določenem odstotku od izkazane bruto plače primerjalnemu delavcu, ta delež upošteval tudi glede na tožnikove izplačane bruto plače in tako ocenil, koliko bonov naj bi bilo tožniku v celotnem spornem obdobju izplačanih. Tako je izračunal, da je bilo tožniku za leto 1991 izplačanih bonov v skupnem bruto znesku 76.947,04 tedanjih SIT, za leto 1992 644.704,99 tedanjih SIT in za leto 1993 68.145,30 tedanjih SIT. Pri tem se je sodni izvedenec izrecno opredelil do tega, da je imel primerjalni delavec A.C. za približno 10 % višjo plačo od tožnika. Pojasnil je, da višina bruto plače primerjalnega delavca nima neposredne povezave z oceno zneska tožniku izplačanih bonov, saj gre le za za upoštevanje deleža izplačanih plač primerjalnega delavca in tožnika. Delodajalec se je namreč mesečno odločal, kolikšen del plače bo izplačal v bonih in kolikšen v denarju. Kot poudarja pritožba, je sodni izvedenec menil, da je bilo sicer možno, da je bil ta delež določen različno za delavce z višjimi plačami in delavce z nižjimi plačami, vendar je pri tem izpostavil, da iz razpoložljivih podatkov za tožnika in primerjalnega delavca za čas od novembra 1992 do marca 1993 izhaja, da sta bila oba v isti skupini delavcev in je bil torej delež plače izplačan v bonih za oba enak. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je delež plače, ki jo je v bonih prejel tožnikov nadrejeni, ustrezen dokaz za delež plače, ki jo je v bonih prejel tožnik, in s tem za ugotovitev zneska dela plače, ki jo je tožnik prejel v bonih. Vrhovno sodišče RS je v sodbi, opr. št. VIII Ips 18/2012 z dne 19. 4. 2010, zavzelo stališče, da v primeru, ko po krivdi delodajalca ali toženca v matični evidenci za posamezno obdobje ni podatkov o plačah, zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi, ki je lahko tudi primerjalni izračun z ustrezno zajetimi podatki o višini plač sodelavcev v istem obdobju. Ker torej zavarovanec plačo oziroma višino plače lahko dokazuje tudi s plačami sodelavcev, potem lahko tudi ali pa še toliko bolj, delež izplačane plače v bonih in v denarju dokazuje z deležem izplačane plače v bonih in v denarju sodelavca, ki ima sicer višjo plačo, vendar pa je delež izplačila v bonih in v denarju pri obeh enak.

Sodišče prve stopnje je torej v izpodbijani sodbi utemeljeno zaključilo, da so bili trgovinski boni, ki so bili tožniku za leto 1991 izplačani v skupnem bruto znesku 76.947,04 tedanjih SIT, za leto 1992 644.704,99 tedanjih SIT in za leto 1993 68.145,30 tedanjih SIT, del plače, in so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da dejansko stanje glede pogoja plačila prispevkov od tega dela plače ni popolno ugotovljeno. Toženec namreč vztraja, da prispevki od bonov niso bili plačani, oziroma niso bili plačani v takšnem obsegu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, zlasti izvedenskega mnenja sodnega izvedenca zaključilo, da so bili od dela plače, ki je bila tožniku izplačana v bonih, delno – v 68,51 % plačani tudi prispevki, in sicer v stečajnem postopku tožnikovega delodajalca po tem, ko ti prispevki ob izplačilu bonov niso bili plačani. Sodni izvedenec je namreč podal mnenje, da so bili prispevki od bonov plačani v navedenem deležu, in sicer po tem, ko je toženec v stečajnem postopku zoper tožnikovega delodajalca prijavil terjatve iz naslova neplačanih prispevkov. Pojasnil je, da je z izplačilom bonov prišlo do izogiba plačila obveznosti prispevkov, zato je toženec te prispevke prijavil v stečajnem postopku, in sicer v znesku 100.676.418,90 tedanjih SIT. Poleg tega zneska je toženec v stečajni postopek prijavil še znesek 34.497.193,10 tedanjih SIT iz naslova neplačanih prispevkov od obračunanih in izplačanih plač. Od skupno prijavljenih terjatev se je toženec poplačal v višini 92.613.578,65 tedanjih SIT, kar predstavlja 68,51 %. Sodni izvedenec je ustno obrazložil, da toženčeva prijava terjatev sestoji iz dveh postavk, to je iz prispevkov od neplačanih plač za vse delavce skupaj na podlagi ugotovitev tedanje Skupnosti družbenega knjigovodstva in iz zneska neplačanih prispevkov od sicer obračunanih plač. Takšno mnenje je sodni izvedenec podal na podlagi spisa stečajnega postopka A., ki se je vodil pri Okrožnem sodišču v B., zlasti prijav terjatev v stečajni postopek in dokumentacije o razdelitvi stečajne mase, ter spisa toženca glede prijavljenih terjatev v stečajni postopek. Takšno izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje sprejelo, ker naj bi izvedenec natančno odgovoril na vprašanja sodišča in pripombe toženca.

Izvedensko mnenje mora biti jasno, popolno in razumljivo, zato mora biti tudi natančno obrazloženo in skladno z dokumentacijo, na kateri temelji. Če sodišče – pa tudi stranki!, ne razpolaga z dokumentacijo, ki je podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja, ne more preveriti, ali se podano mnenje ujema z listinami, zato ga tudi ne more ustrezno dokazno oceniti. Ali so bili prispevki od izplačil v bonih plačani, je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena. Sodni izvedenec je na to vprašanje odgovoril pritrdilno, pri čemer se je oprl na listine v stečajnem spisu. S temi listinami pa sodišče prve stopnje v doslej izvedenem dokaznem postopku ni razpolagalo. V spisu se namreč nahajajo le pomanjkljive prijave terjatve v stečajni postopek z dne 20. 4. 1993 in z dne 25. 4. 1996 ter potrdila o plačilu toženca v stečajnem postopku z dne 14. 1. 1997 in z dne 21. 11. 2000 ter poplačilo po končni razdelitvi. Ni pa vseh listin oziroma izračunov, ki so bili podlaga za prijavo terjatev, in ni dokumentacije o razdelitvi stečajne mase, na katero se sklicuje sodni izvedenec. Brez teh listin pa sodišče ne more ugotoviti, ali se podano mnenje z njimi ujema, zato ga ne more dokazno oceniti in sprejeti kot podlago za svojo odločitev. Iz prijave terjatve toženca v stečajni postopek nad dolžnikom C. d.o.o. z dne 20 4. 1993 izhaja le, da je toženec prijavil neplačane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na dan 15. 4. 1993 v znesku 34.497.193,10 tedanjih SIT, iz prijave terjatve z dne 25. 4. 1996 pa, da je prijavil neplačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 100.676.418,90 tedanjih SIT na dan 1. 3. 1993, in sicer na podlagi izračuna z dne 12. 9. 1994, na katerem je navedeno, da gre za prispevke v breme podjetja od neizplačanih osebnih dohodkov za delavce, ki so imeli osebni dohodek po kolektivni pogodbi, in za delavce, ki so imeli individualno pogodbo, za čas od avgusta 1991 do marca 1993. Iz listin pa ni razvidno, iz kakšnega naslova ti prispevki niso plačani, oziroma ali se ti prispevki res nanašajo na del plače oziroma osebnega dohodka, ki je bil tožniku izplačan v bonih v obdobju od septembra 1991 do marca 1993. Pritožba tako pravilno poudarja, da iz razpoložljive dokumentacije ni razvidno, da se te prijavljene terjatve nanašajo prav na neplačane prispevke od bonov in je dejansko stanje glede tega ostalo nerazjasnjeno.

Poleg tega pritožba utemeljeno izpostavlja tudi, da ni popolnoma razjasnjeno, ali – v kolikor so se prijavljene terjatve toženca iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje nanašale na prispevke od dela plače, ki so bile tožniku izplačane v bonih, in v kakšnem obsegu oziroma deležu je bil toženec poplačan, oziroma so bili poplačani prispevki iz naslova bonov. Sodni izvedenec je na podlagi dokumentacije o razdelitvi stečajne mase ugotovil, da je poplačilo znašalo 68,51 %, zato predstavlja znesek bonov za tožnika, od katerih so bili prispevki plačani za leto 1991 znesek 52.719,91 tedanjih SIT, za leto 1992 znesek 441.716,66 tedanjih SIT in za leto 1993 znesek 46.689,44 tedanjih SIT. Toženec v zvezi s tem navaja, da so bile prijavljene terjatve poplačane v bistveno nižjem znesku (1,7 % oziroma 4,68 %). Sodni izvedenec je izračunal, da vse prijavljene terjatve toženca iz naslova neplačanih prispevkov znašajo 135.173.612,00 tedanjih SIT, toženec pa zatrjuje, da je prijavil terjatve v znesku 2.264.196,06 EUR oziroma 542.591.943,82 tedanjih SIT. Po doslej izvedenih dokazih tako ni bilo razčiščeno niti, koliko terjatev je toženec prijavil v stečajni postopek, koliko od teh terjatev se, – v kolikor se, nanaša na prispevke od izplačanih bonov za tožnika, in niti kolikšen delež vseh terjatev oziroma terjatev od neplačanih prispevkov od bonov, je bilo dejansko plačanih.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, ki se na podlagi določbe 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj je potrebno ugotoviti dejansko stanje in izvesti dokaze, ki v doslej izvedenem dokaznem postopku še niso bili izvedeni. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju ugotoviti, ali so bili od dela plače oziroma osebnega dohodka, ki je bil tožniku sicer izplačan v bonih v obdobju od septembra 1991 do marca 1993, plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in če so bili, v kakšnem obsegu. Pri tem bo moralo ugotoviti, katere in koliko terjatev je toženec prijavil v stečajnem postopku nad tožnikovim delodajalcem, kaj predstavljajo prijavljene terjatve, zlasti prijavljene terjatve toženca z dne 25. 4. 1996, oziroma ali predstavljajo neplačane prispevke od dela plače, izplačanega tožniku v bonih v spornem obdobju. V kolikor je toženec v stečajnem postopku neplačane prispevke od bonov prijavil, bo moralo sodišče prve stopnje natančno ugotoviti, ali in v kolikšnem obsegu so bile prijavljene terjatve poplačane, konkretno, ali so bile poplačane terjatve iz naslova neplačanih prispevkov od bonov za tožnika in koliko. V ta namen bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku skladno z načelom materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 oziroma na podlagi preiskovalnega načela iz 62. člena ZDSS-1 najprej pridobiti dokumentacijo iz stečajnega spisa Okrožnega sodišča v B. za stečajni postopek zoper tožnikovega delodajalca A., zlasti vse prijave terjatev toženca in listine, ki so bile podlaga za prijavo terjatev, in vso dokumentacijo o razdelitvi stečajne mase, vključno z dokazili o izvršenih plačilih, in če bo to potrebno, pridobiti dodatno mnenje sodnega izvedenca, oziroma izvesti druge ustrezne dokaze za razjasnitev dejanskega stanja. Po izvedbi teh dokazov bo sodišče napravilo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov iz 8. člena ZPP, posebej še dokazno oceno izvedenskega mnenja. Šele ko bo sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje skladno z navodili pritožbenega sodišča, bo lahko presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca in odločilo o tem, ali se tožniku boni vštejejo v pokojninsko osnovo.

Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev o njih pridržalo za končno odločbo.