Jedro

Skladno z 71. členom ZBS se vse pravice in obveznosti ter vsi posli, ki se glasijo na denar, izkazujejo v valuti RS in izvršujejo s plačilnimi sredstvi, ki se glasijo na domačo valuto, če zakon ne določa drugače. Zato je izrek, ki določa, da je tožena stranka iz naslova preveč odtegnjenih davkov in prispevkov dolžna tožeči izplačati tolarsko protivrednost zneska v DEM, pravilen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v 1. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 16.547,11 DEM v SIT po srednjem deviznem tečaju Banke Slovenije na dan plačila , v 8 dneh pod izvršbo (1. tč. izreka), zavrnilo pa zahtevek, da je tožena stranka od navedenega zneska dolžna plačati tudi zakonite zamudne obresti (2. tč. izreka). Ugotovilo je, da prispevki za socialno varnost in ostale dajatve, ki jih je tožena stranka obračunavala in nakazovala pristojnim državnim institucijam iz bruto osnove tožnikove plače za enaka dela v domovini, v spornem obdobju niso dosegali pavšalno odtegnjenih mesečnih zneskov 505 DEM.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da izpodbijana odločitev sodišča postavlja tožnika kot detaširanega delavca v bistveno boljši položaj in v škodo vseh delavcev v Sloveniji. Detaširani delavci so imeli pri obračunih plač povsem druge osnove in so prejemali bistveno večje dohodke. V okviru kalkulacije takšnih izplačil so bili upoštevani tudi vsi stroški, sicer matičnega podjetja v Sloveniji kot delodajalca, zaradi česar bi bil tožnik ob priznanem znesku obogaten v odnosu do vseh drugih delavcev v domovini. V tej zvezi sodišče ni imelo nikakršne podlage, ko je pri dosojenih zneskih izhajalo iz tabele 4 izvedeniškega mnenja in bi bilo kvečjemu pravilno, če bi tožniku hotelo priznati določene razlike iz naslova odtegnjenih zneskov, da bi izhajalo iz izračunov v tabeli 5 izvedeniškega mnenja. Če je bil formalno del obveznosti zaradi spremenjene dohodninske zakonodaje v določenem delu prenešen na dohodek delodajalca, zaradi tega dohodki delavcev niso bili večji, saj je to po novem predstavljalo dodatni strošek samega dela, pri čemer je jasno, da se zaslužek lahko izplača le iz ustvarjenega dohodka podjetja ter upoštevanju vseh pripadajočih stroškov in dajatev. Iz tega naslova je za toženo stranko nastal strošek v vsakem primeru, ne glede na to, če se je del prispevkov odvajal od osebnega dohodka delavca, del pa od dohodka delodajalca. Sodišče zmotno razlaga pravilnik o delu v tujini, pri čemer v zvezi s svojimi zaključki enostransko izhaja iz podatkov izvedeniškega mnenja in ne pojasni, zakaj ne sprejema drugačnih izračunov izvedenca. Nadalje opozarja na nepravilno obliko izreka v sodbi in na dosojeni znesek v tuji valuti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikov zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka sicer v uvodu pritožbe navaja, da izpodbija sodbo v celoti, vendar je po vsebinskem preizkusu pritožbe razvidno, da jo izpodbija zgolj v delu, v katerem je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo le v izpodbijanem delu ter ugotovilo, da vsebuje odločitev pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami le še dodaja: Delavski svet tožene stranke je dne 13.8.1990 sprejel sklep, da se detaširanim delavcem v ZRN zaradi obračunavanja prispevkov obremeni njihov bruto osebni dohodek z določenim zneskom v DEM, pri čemer je tožnik izrecno soglašal, kar je potrdil z podpisom, da se mu iz tega naslova mesečno odteguje 505 DEM. Izvedenec finančne stroke je po pregledu obračunskih listov ugotovil, da je tožena stranka iz tožnikove plače obračunavala in dejansko plačevala prispevke za socialno varnost ter davek od tožnikove bruto plače po osnovi plače za enaka dela v domovini, medtem ko je bil davek od plače nakazan iz osnove v domovini izplačanega dodatka za delovno dobo. Izvedenec je v mnenju opozoril na dejstvo, da je v mesecu januarju 1991 poleg že uveljavljanega Zakona o dohodnini stopil v veljavo tudi nov Zakon o prispevkih za socialno varnost, po katerem je bila določena obveznost obračunavanja in plačevanja prispevkov iz bruto plač tako glede obveznosti delavca kot obveznost delodajalca. Izvedenec v nadaljevanju za sporno obdobje v skladu z predpisano stopnjo prispevkov izdelal izračune razlik in v mnenju v tabelah 4 in 5 razmejil iz tega naslova odtegnjene zneske, ki so bremenili tako tožnika kot toženo stranko oz. skupne obveznosti obeh strank, upoštevaje bruto osnovo tožnikove plače. Sodišče prve stopnje je pravilno sprejelo za podlago sodbe izračune iz tabele 4 izvedeniškega mnenja in v tej zvezi prisodilo tožniku ugotovljeni znesek razlike med pavšalnim odtegovanjem in dejansko plačanimi prispevki ter davki v spornem obdobju. Takšno odločitev je tudi ustrezno obrazložilo in z razlogi sodbe pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da je bruto plača sestavljena iz tako imenovane bruto plače 1 in bruto plače 2, pri čemer gre v prvem primeru odtegovanje predpisanih prispevkov v breme delavca oz. v drugem primeru v breme delodajalca. V tej zvezi ne gre za obračun plače iz skupnega stroška dela tožnika, temveč za ločeno obračunavanje in nakazovanje prispevkov iz naslova bruto plače v skladu z Zakonom o prispevkih za socialno varnost. Tožnik v skladu z navedenim načinom obračunavanja bruto plače ni bil v ničemer obogaten, kot to zmotno opozarja pritožba. Tudi ne v primerjavi z ostalimi delavci v domovini, saj je bila njegova plača, ki jo je prejemal v ZRN, obremenjena tudi z določenimi davščinami po predpisih te države, v domovini pa po osnovi primerljivega delovnega mesta ter v skladu s predpisi in višino odtegnjenih prispevkov, kar je sodišče že obrazložilo. Zato v tem obsegu pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v zvezi z očitkom pritožbe na nepravilnost izreka pri dosojenem znesku v DEM poudarja, da se po določbi 71. čl. Zakona o Banki Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91 - 13/93) vse obveznosti in pravice ter vsi posli, ki se glasijo na denar, izkazujejo v valuti RS in izvršujejo s plačilnimi sredstvi, ki se glasijo na domačo valuto, če zakon ne določa drugače. V konkretnem primeru je sicer sodišče prisodilo tožniku priznano razliko med odtegnjenimi zneski v tuji valuti, vendar je hkrati navedlo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati priznani znesek v SIT po ustreznem deviznem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je takšna navedba v izreku pravilna, saj dejansko predstavlja plačilo obveznosti s strani tožene stranke v tolarski protivrednosti zneska v DEM, kar je v skladu z že navedeno zakonsko določbo, ob tem da se izkazani zneski v tuji valuti v Sloveniji izvršujejo s plačilnimi sredstvi, ki se glasijo na valuto R Slovenije. Zato glede tega pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Ostali pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje pritožba, pa niso odločilni oz. ne vplivajo na drugačno sodno presojo (1. odst. 360. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je po navedenem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Tudi ni ugotovilo tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo obstoja bistvenih kršitev postopka, ali zmotne uporabe materialnega prava, na kar je pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi z vloženo pritožbo, tožnik pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela oz. na drugi strani tožnikov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).