Jedro

Tožeča stranka je torej izvrševala vlogo tako imenovanega slamnatega najemnika, ne da bi vlogo najemnika dejansko opravljala, vse pa z namenom, da bo tožena stranka z lažnim prikazovanjem, da ima za bencinski servis najemnika, pri banki lahko izposlovala podaljšanje iztekajočih se kreditov.

Nagib, zaradi katerega je tožena stranka ta dogovor sklenila, nedopusten. Če pa nedopusten nagib vpliva na odločitev enega pogodbenika, da sklene pogodbo, in če drugi pogodbenik za ta nagib ve, kot je bilo v obravnavanem primeru, je takšna pogodba nična (drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 30451/2014, z dne 12.3.2014, v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača 20.346,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2012 dalje, ter da ji povrne izvršilne stroške v višini 227,35 EUR, ter je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne 1.357,35 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo, v kateri je navedla, da jo vlaga zoper sklep Pg 600/2014, z dne 14.4.2015, čeprav je iz vsebine pritožbe izhajalo, da jo je vložila zoper zgoraj navedeno sodbo. V pritožbi je navedla, da odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Med strankama je bila veljavno sklenjena najemna pogodba za bencinski servis, kljub temu da je bila dogovorjena ustno. Sodišče zmotno zaključuje, da med strankama ni vzpostavljeno najemno razmerje, istočasno pa zaključuje, da sta pravdni stranki ustvarili v letu 2012 za več kot 700.000,00 EUR prometa, kar dokazuje, da je med strankama bil sklenjen ustni dogovor. Ustni dogovor za medsebojno sodelovanje ni bil sklenjen z namenom, da bi se pri bankah ustvaril lažni vtis o poslovanju. Obe stranki sta bili zainteresirani, da se pri banki reprogramira kredit, s čimer bi se dosegel nov časovni termin za poplačilo najetih kreditov in bi tako poslovanje lahko potekalo nemoteno. Ustni dogovor ni nasprotoval Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, kot to zmotno zaključuje sodišče. Tožeča stranka je toženi stranki dala na razpolago svoje podjetje, za to storitev pa bi prejela dogovorjeno nagrado. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno, do odločilnih dejstev se je napačno opredelilo.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Glede na zapis tožeče stranke, da pritožbo vlaga zoper sklep, je navedla, da bi lahko bila pritožba le zoper izrek o stroških, o čemer pa ni nobenih pritožbenih razlogov.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Pritožba ni utemeljena.

Ker pritožba ni navedla nobenega konkretnega očitka o kršitvah, ki naj bi bile storjene v prvostopenjskem postopku, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus postopkovnih kršitev v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in ugotovilo, da izpodbijana sodba s postopkovnimi kršitvami ni obremenjena. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je svojo tožbo temeljila na trditvah, da je bil račun izstavljen v skladu z ustnim dogovorom med direktorjem tožeče stranke in direktorjem tožene stranke, ki je začasno potrebovala navideznega najemnika bencinskega servisa. Tožeča stranka je bila pripravljena prevzeti navidezno skrbništvo nad bencinskim servisom, saj ji je bila obljubljena denarna nagrada. Dejansko dejavnost bencinskega servisa je izvajala tožena stranka, formalno pa je bila najemnik in zakupnik bencinskega servisa tožeča stranka. Tožeča stranka je torej izvrševala vlogo tako imenovanega slamnatega najemnika, ne da bi vlogo najemnika dejansko opravljala, vse pa z namenom, da bo tožena stranka z lažnim prikazovanjem, da ima za bencinski servis najemnika, pri banki lahko izposlovala podaljšanje iztekajočih se kreditov. Na podlagi teh tožbenih trditev, ki jih je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi tudi pravilno povzelo, in katerih tožeča stranka ne more v pritožbenem postopku spreminjati z navedbo o obojestranskem interesu strank za reprogramiranje kredita(1), je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je nagib, zaradi katerega je tožena stranka ta dogovor sklenila, nedopusten(2). Če pa nedopusten nagib vpliva na odločitev enega pogodbenika, da sklene pogodbo, in če drugi pogodbenik za ta nagib ve, kot je bilo v obravnavanem primeru, je takšna pogodba nična (drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Nična pogodba pa med strankama ne more imeti učinkov, kar pomeni, da stranki na podlagi takšne pogodbe tudi ne moreta uveljavljati izpolnitvenega zahtevka. Že iz tega razloga je bila odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zaračunanih stroškov vodenja bencinskega servisa in stroškov kilometrine, materialnopravno pravilna in je pritožba ne more izpodbiti zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da dogovor med strankama ni nasprotoval Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, in da zato ni ničen.

Pritožba je v delu, ko prvostopenjskemu sodišču očita napačnost ugotovitve, da med strankama ni bilo vzpostavljeno najemno razmerje, in istočasni zaključek, da sta pravdni stranki v letu 2012 ustvarili za več kot 700.000,00 EUR prometa, tudi nerazumljiva, saj iz izpodbijane sodbe ugotovitev, da bi stranki ustvarili promet iz tega (navideznega) razmerja, ne izhaja.

Na podlagi gornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP), enako velja tudi za toženo stranko, katere odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k njeni rešitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

op. št. 1: nova dejstva lahko stranka v pritožbi navaja le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena ZPP) op. št. 2: Nagib je bil spraviti nekoga v zmoto z lažnim prikazovanjem dejstev, zato da bi si pridobil korist.