Jedro

Lombardni kredit je posojilo, katerega značilnost je, da je zavarovano z zastavo nematerializiranih vrednostnih papirjev (ti so lahko last uporabnika kredita ali tretje osebe). Gre zgolj in samo za zavarovanje obveznosti s pravico poplačati zavarovano terjatev skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 170813/2012 z dne 13. 11. 2012 (zaradi izterjave 37.727,10 EUR) v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (točka I. izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek toženca (iz nasprotne tožbe), da mu je tožnica dolžna plačati zneske 15.257,72 EUR, 76.547,43 EUR in 281,05 EUR s pripadki (točka II. izreka)(1) ter mu zato naložilo, da tožnici v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 5.089,40 EUR s pripadki v primeru zamude (točka III. izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec od tožnice prejel posojilo v višini 49.900,00 EUR, za katerega je zastavil vrednostne papirje (svoje ter vrednostne papirje A. A. in B. B.), ob podpisu pogodbe ocenjene na vrednost 57.994,50 EUR (lombardni kredit). Terjatev tožnice je zapadla v plačilo 31. 1. 2012, zaradi padca borznih vrednosti vrednostnih papirjev pa je takrat toženec prosil tožnico, da mu omogoči, da v sporazumno določenem daljšem obdobju sam proda vrednostne papirje, ki jih je zastavil, ker bi na takšen način dosegel boljše pogoje kot s takojšnjo prodajo. Ker toženec dolga v roku za izpolnitev obveznosti po pogodbi (31. 1. 2012) ni poplačal, je tožnica plačilo dolgovanega zneska zahtevala z opomini, sočasno pa so potekali dogovori s tožencem o rešitvi situacije z morebitnimi novimi krediti, saj je tožnica pričakovala rešitev nastale situacije na podlagi sklenitve novega lombardnega kredita, do sklenitve dogovora pa ni prišlo. Za drugačno rešitev oziroma poravnavo dolga brez prodaje vrednostnih papirjev, je bil zainteresiran tudi in predvsem toženec. In ker do toženčevega plačila obveznosti ni prišlo, niti do kakšnega drugega dogovora, je tožnica v skladu s pogodbenimi in zakonskimi določili, potem ko je izpolnila pogodbena (in zakonska) določila glede prodaje nematerializiranih vrednostnih papirjev, le-te 28. 6. 2012 prodala preko borzno posredniške družbe A. d. d., pri tem pa iztržila le toliko denarja, da se je obveznost toženca znižala na vtoževano terjatev (37.727,10 EUR). Toženec je kot zastavitelj banki izrecno dovolil, da banka dolg poplača iz zastavljenih vrednostnih papirjev po njihovi tržni ceni, kar je banka tudi storila. Sodišče ugotavlja, da je tožnica izpolnila zakonske obveznosti glede prodaje zastavljenih vrednostnih papirjev ter pri tem ni oškodovala toženca, torej ni ravnala protipravno, zaradi česar je tožničinemu zahtevku ugodilo, zahtevke toženca pa kot neutemeljene zavrnilo.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, to je iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(2) pritožuje toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi navaja, da je za glavnico 49.900,00 EUR zastavil za 57.994,50 EUR vrednostnih papirjev (A7), do izteka kredita poravnal vse stroške in redne obresti v znesku 1.219,11 EUR in do 28. 6. 2012 še zamudne obresti in del glavnice v znesku 14.379,61 EUR ter 28. 8. 2012 še 203,97 EUR glavnice. Iz seštevka 73.797,19 EUR (147,90 % glavnice) je razvidno, da je tožbeni zahtevek za dodatnih 37.727,00 EUR neutemeljen, saj da banka skupaj od pritožnika pričakuje neverjetnih in nerealnih 111.524,19 EUR (223,50 % glavnice, k čemur je potrebno še prišteti dodatne zamudne obresti od vložitve zahtevka dalje). Dejstvo, da banka nima dovolj zastavljenih vrednostnih papirjev (za hrambo in vpis zastavne pravice je odgovorna in zadolžena izključno banka) in da zaradi tega ni vnovčila celotne garancije, obstoj pravnega interesa ne izkazuje. Obširno negira obstoj pravnega interesa tožnice za tožbo. Osnovna izhodiščna napaka sodišča je po mnenju pritožnika, da se je namesto na kriterije specifičnega lombardnega kredita zmotno in na škodo pritožnika osredotočilo zgolj na kriterije splošnega potrošniškega kredita. Če se je sodišče pri interpretaciji lombardnega kredita odreklo sodnemu izvedencu, bi lahko vsaj nekoliko bolj sledilo pritožniku, saj je v več segmentih spisa lombardni kredit obrazložil v detajle in jih povezal s spornim postopkom. Glede na obrazložitev sodbe pa pritožnik ugotavlja, da sodišče ali ne obvladuje lombardnega kredita ali nima primerljive sodne prakse ali pa se je odločilo na podlagi nezdružljive sodne prakse. Meni, da bi predlagani izvedenec sodišču strokovno in nepristransko pojasnil bistvo pogodbe o lombardnem kreditu z dne 28. 10. 2011, posledice zavarovanja s površnim in nezadostnim vpisom zastavne pravice s strani tožnice, posledice neizvajanja drugega in tretjega odstavka 3. člena pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev z dne 28. 10. 2011 ter interpretiral zakonitost oziroma nezakonitost prodaje zastavljenih vrednostnih papirjev dne 26. 6. 2012 in pravnomočne davčne odločbe za odtujitev vrednostnih papirjev zaradi sporne prodaje ter višino tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Meni, da edini temelj za poplačilo kredita v primeru neplačila ob izteku oziroma po izteku kredita ostane samo in zgolj vnovčenje zavarovanja, in sicer na podlagi 5. člena zastave vezano na 47. člen Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP). Če bi prvostopenjsko sodišče dovolilo oziroma sprejelo predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke, bi se sodišče seznanilo ne samo s specifiko lombardnega kredita, ampak tudi z dejstvom, da asignacijske pogodbe ne morejo in ne smejo biti ovira za vpis zastavne pravice in posledično, da je obtoževanje toženca s strani banke za nezadostno vpisano zastavno pravico nemoralno, nedopustno, napačno in ponižujoče. Da pritožnik ni hudodelec in da se je prizadeval čim hitreje in iz zanesljivih virov povrniti kredit, potrjuje njegovo aktivno angažiranje pri pogajanjih za odplačilo kredita. A tožnica tožencu kot šibkejši stranki ni hotela slediti kljub za banko zelo ugodni ponudbi 30. 5. 2012 in predlogu rešitve spora preko poravnalnega sveta Banke Slovenije, pri čemer tožnica ni dojela oziroma ni hotela, da pritožnik zaradi osebnih razmer ne more čez noč vrniti kredita in s tem zastavljene vrednostne papirje prihraniti za študij otrok. Opozarja na svoje poslovanje s tožnico pred spornim razmerjem ter da bi dolg vrnil v celoti. Opozarja, da je za nezadostno vpisano zastavno pravico kriva in odgovorna izključno tožnica, saj si mora pri asignacijskih pogodbah za prodajo vrednostnih papirjev z vpisano zastavno pravico banka sama zagotoviti vpisano zastavno pravico tudi po izteku asignacijske pogodbe, če do realizacije pogodbe oziroma prodaje vrednostnih papirjev ne pride. Če zastavitelj ne naroči prodaje oziroma če prodajalec iz kakršnihkoli razlogov vrednostnih papirjev ne proda, mora ostati zastavna pravica še naprej v veljavi. Da je tožnica ostala brez zastavne pravice je odgovorna izključno sama. Meni tudi, da niti tožnica niti sodišče ne smeta in ne moreta krivde za nezadostno vpisano zastavno pravico pripisovati pritožniku. V nobenem primeru pa nevpisana zastavna pravica ne izkazuje obstoja pravnega interesa za upravičenca tožbenega zahtevka, tožnice. Opozarja še, kar je bilo doslej zamolčano in s strani sodišča spregledano, da je dejstvo, da je imela tožnica od zastavljenih 3.543 delnic ... vpisano zastavno pravico samo za prodanih 1.593 delnic, medtem ko je bilo nevpisanih 1.950 delnic. Pravni interes tožnice za tožbo ni izkazan, saj ga nadomešča že izkoriščeno vnovčenje garancije, za nezadostno vpisano zastavno pravico pa so razlogi na strani tožnice in ne more tega prevaliti na toženca. Sodišče pojem nezadostno vpisane zastavne pravice (manjkajo vrednostni papirji oziroma premajhno število vrednostnih papirjev z vpisano zastavno pravico) zamenjuje s pojmom nezadostna vrednost zastavne pravice. Ker se je pri ugotovitvi temelja tožbenega zahtevka tožnice (banke – razlog tožbenega zahtevka je nezadostno vpisana zastavna pravica zastavljenih vrednostnih papirjev, in ne nezadostna vrednost vpisane zastavne vrednosti zastavljenih vrednostnih papirjev) sodišče zmotno opredelilo na podlagi nezadostne vrednosti, je napačna odločitev sodišča o obstoju temelja tožbenega zahtevka. Sodišče je spregledalo nesporne dokaze o specifičnosti lombardnega kredita in posledično napačno odločilo tako o tožbenem zahtevku kot o toženčevih zahtevkih iz nasprotne tožbe. Delno odplačan kredit je lahko le vzrok prodaje vrednostnih papirjev, pogoj za prodajo pa je verodostojna dokumentacija (nalogi za prodajo s pravilnimi prilogami) iz 5. člena vezave vezano na 47. člen ZNVP. Ta pogoj pa ni bil izpolnjen, zato je bila prodaja nezakonita. Dober namen banke o poplačilu kredita ne opravičuje uporabe nezakonitih sredstev izvedbe preko nezakonite prodaje vrednostnih papirjev. Dejstvo je, da sta se tožnica in pritožnik po izteku kredita do 12. 6. 2012 pogajala, kako odplačati glavnico, ki je ni bil možen vrniti, banka pa je nato 12. 6. 2012 napovedala prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev (A20) ter jo nato nekontrolirano 26. 6. 2012 tudi izvedla. Obvestila o nameri prodaje po 5. členu (A7) po 12. 6. 2012 imetniki zastavljenih vrednostnih papirjev niso prejeli, in je že zato dokumentacija nepopolna, prodaja pa nezakonita. Pritožnik graja tudi stroškovno odločitev in opozarja, da bi sodišče moralo zaščititi šibkejšo stranko v postopku.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica, ki meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev, tožencu pa naj pritožbeno sodišče naloži plačilo stroškov pritožbenega odgovora. V odgovoru opozarja na potek dogodkov, to je sklenitev pogodb, neizpolnjene obveznosti toženca ob zapadlosti ter opominjanje na plačilo zapadlih obveznosti toženca. Opozarja tudi, da je sočasno tožnica izvedla tudi postopek po 47. členu ZNVP, saj je 6. 2. 2012 s priporočenim pisnim dopisom vse tri zastavitelje (toženca, A. A. in B. B.) obvestila, da je kredit zapadel v plačilo, da ni plačan in da znaša stanje terjatve znesek 49.973,62 EUR ter da bo zastavljene vrednostne papirje prodala na organiziranem trgu po tržni ceni, ta dopis pa so prejeli vsi trije naslovniki in je zato začel teči 8-dnevni rok, po izteku katerega je tožnica kot zastavni upnik bila upravičena za poplačilo svoje zapadle denarne terjatve prodati zastavljene vrednostne papirje na organiziranem trgu po tržni vrednosti, in to brez posredovanja sodišča (v skladu s pogodbo). Tožnica v nobeni fazi postopka ustanavljanja zastavne pravice kot tudi prodaje zastavljenih vrednostnih papirjev ni ravnala v nasprotju s pogodbo o lombardnem kreditu in pogodbo o zastavi vrednostnih papirjev, niti v nasprotju z določili ZNVP. Tožnica ni ravnala protipravno niti v nasprotju s načelom vestnosti in poštenja. Opozarja še, da toženec v pritožbi eksperimentira z določenimi denarnimi zneski, ki z dejanskim stanjem nimajo nikakršne povezave. Opozarja še, da toženec kot nedopustno ravnanje navaja, da je tožnica po 12. 6. 2012 enostransko prekinila pogajanja in napovedala izvajanje 5. člena pogodbe o zastavi vrednostnih papirjev, a pogajanja ne zavezujejo in jih lahko stranka kadarkoli prekine po 20. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), in so temu nasprotni pritožbeni očitki povsem neutemeljeni. Ker ima izpodbijana sodba jasne, izčrpne in povsem razumljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče povsem soglaša in jih pritožba prav v ničemer ne omaja, se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na razloge izpodbijane sodbe sklicuje.

6. Glede odločilnih okoliščin (zgolj te so pomembne) je po oceni pritožbenega sodišča potrebno opozoriti, da je lombardni kredit posojilo, katerega značilnost je, da je zavarovano z zastavo nematerializiranih vrednostnih papirjev(3) (ti so lahko last uporabnika kredita ali tretje osebe). Gre zgolj in samo za zavarovanje obveznosti(4) s pravico poplačati zavarovano terjatev skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta.(5) Rok za izpolnitev toženčeve obveznosti iz posojilne pogodbe je nesporno nastopil 31. 1. 2012, in ker toženec svojega dolga ni poplačal v roku, je tožnica s številnimi opomini zahtevala plačilo dolgovanega zneska. Ni sporno, da sta se pravdni stranki o poplačilu toženčevega dolga dogovarjali, a do dogovora (nesporno) ni prišlo. Razlogi za to (da do dogovora ni prišlo) niso pravno pomembni, razen kolikor se nanašajo na dejstvo, da je posledično prišlo do prodaje zastavljenih vrednostnih papirjev (ne vseh) 28. 6. 2012, s čimer je tožnica toženčev dolg znižala na vtoževano višino (ta višina je nesporna) in posledično (ne)obstoj tožničine odgovornosti za tožencu (in drugim lastnikom vrednostnih papirjev) „povzročeno“ škodo, vtoževano z nasprotno tožbo.

7. Glede realizacije toženčevih obveznosti iz naslova kreditne pogodbe v primeru neizpolnjenih obveznosti ob zapadlosti kredita (31. 1. 2012) sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zastavi vrednostnih papirjev (nesporno), s katero se je toženec izrecno strinjal, da se tožnica iz zastavljenih vrednostnih papirjev v primeru zapadlih neplačanih obveznosti po kreditni pogodbi poplača, kar se je dejansko 28. 6. 2012 tudi zgodilo, in sicer tako v skladu s pogodbenimi določbami kot tudi v skladu z določbami 47. člena takrat veljavnega ZNVP, ki je urejal prodajo zastavljenih nematerializiranih vrednostnih papirjev, pri čemer sodišče prve stopnje dokazno podprto ugotavlja, da je bil postopek prodaje vrednostnih papirjev skladen z zakonom, v posledici česar so navedbe toženca v tem delu neutemeljene, kar enako pritožbeno sodišče ugotavlja glede pritožbenih trditev toženca, ki tega prav v ničemer ne omajajo. Res je tožnica toženca in zastaviteljici o prodaji zastavljenih vrednostnih papirjev na organiziranem trgu opozorila že 6. 2. 2012, do prodaje pa je prišlo več kot 4 mesece kasneje, a to ne pomeni niti, da prodaja zastavljenih nematerializiranih vrednostnih papirjev ni bila v skladu z zakonskimi določbami niti da je tožnica ravnala neskrbno, upoštevajoč da se je s tožencem dogovarjala in se skušala dogovoriti o poplačilu dolga na tožencu ustrezen način brez prodaje zastavljenih vrednostnih papirjev. In kot ugotavlja sodišče prve stopnje, s čimer pritožbeno sodišče soglaša, tožnici ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, kar posledično pomeni neobstoj odškodninske odgovornosti tožnice za tožencu (in zastaviteljicam!?) nastalo zatrjevano škodo, uveljavljeno z nasprotno tožbo, zaradi česar je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo tožbene zahtevke toženca iz nasprotne tožbe (ne da bi se pri tem po nepotrebnem ukvarjalo z drugimi kumulativno določenimi pogoji odškodninske odgovornosti).

8. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povrnitve stroškov na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP ni upravičen, do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pa ni upravičena niti tožnica za pritožbeni odgovor v skladu s prvim odstavkom 155. in 165. člena ZPP, saj pritožbeni odgovor ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča. Op. št. (1): Tožbeni zahtevek in posledično izrek sodbe sodišča prve stopnje v II. točki izreka, ki je prepis tožbenega zahtevka toženca po nasprotni tožbi, obsega poleg dajatvenega zahtevka (za plačilo navedenih zneskov s pripadki) še zahtevek za ugotovitev številnih dejstev (o pridobitvi neupravičene premoženjske koristi ..., povzročenih stroških ..., nezakoniti prodaji VP …, o povzročitvi nepopravljive škode ipd.), s katerimi toženec utemeljuje dajatveni tožbeni zahtevek – gre torej za trditve o dejstvih (prim. prvi odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP), in ne za tožbeni zahtevek (iura novit curia); ugotavljanje dejstev, ne glede kako pomembna so, ne sodi v izrek sodbe (ne glede na „formalno“ uveljavljan zahtevek); odločitve zato pritožbeno sodišče v tem delu ne povzema.

Op. št. (2): Po prvem odstavku 338. člena ZPP (razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijat) se sodba sme izpodbijati: 1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka; 2. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; 3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Op. št. (3): Podčrtalo pritožbeno sodišče. Op. št. (4): Obveznost izpolniti to, kar je bilo dogovorjeno, tj. (glede toženca) vrniti to, kar je bilo posojeno (skupaj z obrestmi in stroški).

Op. št. (5): Zastavna pravica je po prvem odstavku 128. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja; gre torej za pravico, in ne dolžnost (obveznost).