Jedro

Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, saj ni sorazmerna utrpeli škodi. Pri odmeri odškodnine se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na zadevo VIII Ips 44/2020, v kateri je bila intenziteta posameznih dogodkov trpinčenja povsem drugačna in bistveno hujša ter je povsem neprimerljiva z okoliščinami tega primera. V obravnavanem primeru je sodišče premajhno težo dalo dejstvu, da je bila razrešitev tožnice le eden od dejavnikov njenega psihičnega stanja. Iz izpovedi izvedene priče izhaja, da je medijska izpostavljenost predstavljala največje breme duševnega trpljenja tožnice. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ob razrešitvi z mesta predstojnice (ali sicer) medijsko ni bila izpostavljena s strani tožene stranke. Navedeno pomeni, da tožničino sedanje stanje ni v celoti posledica razrešitve, pač pa je k njem v pretežni meri prispevala naknadna, zunanja okoliščina. Izvedena priča je prilagoditveno motnjo, ki je kasneje prešla v posttravmatsko stresno motnjo, neposredno povezala s stresnimi dogodki, ki so se vrstili eden za drugim. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da razen štirih dogodkov številna druga očitana ravnanja, s katerimi je tožnica utemeljevala zahtevek, niso dokazana oziroma jih sodišče ni štelo za trpinčenje na delovnem mestu. Glede na navedene okoliščine konkretnega primera ter ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju nevšečnosti in posledic, primerna denarna odškodnina znaša 5.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (ugodilni in stroškovni izrek) delno spremeni tako, da se glasi: „ I. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 5.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek za znesek 5.000,00 EUR pa se zavrne.

III. Tožnica krije svoje stroške postopka.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača 10.000,00 EUR odškodnine (I. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo 5.000,00 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 2/3 njenih stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe v I. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je namen povzročitelja bistven element trpinčenja, kar izhaja iz odločitve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 143/2018 z dne 16. 4. 2019. Zmotna je presoja sodišča, da je že na podlagi pravnomočne sodbe o nezakonitosti razrešitve tožnice mogoč zaključek o trpinčenju tožnice. Takšen zaključek bi bil pravilen, če bi sodišče ugotovilo, da je tožena stranka predčasno razrešila tožnico z namenom diskreditacije. Tožnici je po njeni razrešitvi ponudila strokovno vodenje projekta A., zato ni imela namena diskreditirati tožnice. Pri tem ravnanju ni podan že prvi element, to je obstoj ponavljajočega ali sistematičnega ravnanja. Trpinčenja ne predstavlja ravnanje nadrejene pri razporeditvi specializanta brez predhodnega posvetovanja s tožnico. Nadrejena je pojasnila, da ni prerazporedila specializanta s slabim namenom, temveč zaradi potreb organizacije dela, in se je tožnici kasneje opravičila. Njeno opravičilo in kasnejši dogovor s tožnico kaže na to, da tožnice ni nameravala prizadeti. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je bilo opravičilo prepozno. Nadrejena ni ravnala neustrezno, ko je tožnico opozorila, da je prijavila dopust za nazaj. Ni pomembno, ali je dr. B.B. seznanil nadrejeno s planirano odsotnostjo tožnice. Elektronsko sporočilo, da bo tožnica v bolniški odstotnosti do 18. 12. 2015, nato pa bo izrabila letni dopust, ne more nadomestiti prošnje za odobritev dopusta na predpisanem obrazcu. Tožnica bi morala kot ostali zaposleni vnaprej zaprositi za izrabo dopusta. Ravnanje nadrejene, ki tožnice ni mogla razporediti na delo v popoldansko ambulanto na kakšen drugi dan v tednu, ni protipravno. Organizacije dela in ambulantnega dela ni dolžna prilagoditi obratovalnemu času drugega izvajalca zdravstvenih storitev, za katerega dela tožnica. Nobenega od ugotovljenih ravnanj ni mogoče opredeliti kot trpinčenje oziroma resno obliko nasilja. Sodišče nima strokovnega znanja za zaključek, da je tožnica utrpela škodo v obliki duševnih bolečin in da bi bile te v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem. Obe vprašanji bi moralo razjasniti z izvedencem ustrezne stroke. Izpovedi tožnice in priče nista podprti s podatki iz zdravstvene dokumentacije. Nasprotuje višini odškodnine, ki ni sorazmerna utrpeli škodi. Iz izpovedi priče izhaja, da medijska izpostavljenost predstavlja največje breme tožničinega trpljenja. Iz niza dogodkov, ki jih je sodišče obravnavalo kot očitke trpinčenja, je razviden nekritičen odnos tožnice. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, delno pa je, glede višine odškodnine, zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče v tem sporu odloča drugič. S sklepom Pdp 899/2018 z dne 18. 4. 2019 je tožničini pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da opravi celovito presojo vseh toženi stranki očitanih ravnanj.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju trpinčenje tožnice, ki je bila od 6. 2. 2015 dalje zaposlena na delovnem mestu zdravnik specialist V/VI PPD 1, prepoznalo v naslednjih ravnanjih tožene stranke oziroma tedanje nadrejene C.C.: - nezakoniti razrešitvi tožnice z mesta predstojnice Kliničnega oddelka D. na E. kliniki (KO D.); - spremembi programa specializantu tožnice; - onemogočanju dela pri drugem izvajalcu, po poprejšnjem soglasju tožene stranke, zaradi razporeditve tožnice na delo v popoldanski ambulanti v času, ko ima delovne obveznosti pri drugem delodajalcu, kar je nadrejena vedela; - opozorilu tožnici, da je prijavila letni dopust za nazaj, čeprav je bila nadrejena predhodno seznanjena z načrtovano izrabo dopusta.

8. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje že na podlagi pravnomočne sodbe o nezakonitosti odpovedi oziroma razrešitve tožnice zaključilo o obstoju trpinčenja. Bistveno glede instituta trpinčenja je, da četudi vsako očitano ravnanje, presojano posebej, še ni protipravno, pa ravnanja, upoštevana skupno, lahko kažejo na protipravnost in posledično na trpinčenje. Posamezen dogodek oziroma ravnanje ne more predstavljati trpinčenja, pač pa je to lahko le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj. V obravnavanem primeru je pravnomočna odločitev o nezakonitosti odpovedi, ki je neločljivo povezana z razrešitvijo tožnice z mesta predstojnice KO D., odločilna okoliščina, zaradi katere nezakonita razrešitev predstavlja pomemben element v nizu kasnejših zgoraj navedenih ravnanj, ki gledano skupaj kot celota pomenijo trpinčenje.

9. Pritožba očita sodišču, da bi moralo ugotoviti namen povzročitelja pri razrešitvi tožnice z vodstvenega delovnega mesta. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka razrešila tožnico z mesta predstojnice z namenom prelaganja celotne odgovornosti nanjo, čeprav je sama pravočasno opozorila na neposredno nevarnost. To pomeni, da tožena stranka ni ravnala, kot je treba. Neutemeljeno je sklicevanje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 143/2018, v kateri se je presojalo vprašanje, ali je pri trpinčenju na delovnem mestu bistveno, da je bilo storjeno z naklepom in ne z namenom. Pri opredelitvi ravnanja za trpinčenje ni pomembno, ali se je povzročitelj zavedal protipravnosti in s kakšno obliko krivde je tako ravnal. V sporu za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki jo delavec terja od delodajalca, se namreč ne odloča o odškodninski odgovornosti povzročitelja, pač pa o odškodninski odgovornosti delodajalca. Subjektivni odnos povzročitelja ni pomemben (VIII Ips 85/2019). Na drugačno presojo nezakonitosti razrešitve ne vpliva okoliščina, da je tožnica še nekaj mesecev vodila strokovni projekt A..

10. V zvezi s spremembo programa tožničinemu specializantu držijo ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 21 obrazložitve. Ne glede na kasnejše opravičilo nadrejene je način, da prerazporedi specializanta brez vednosti tožnice kot glavne mentorice, ki je zanj odgovorna, neprimeren. Za prerazporeditev specializanta je potreben dogovor z njegovo glavno oziroma neposredno mentorico pred spremembo programa in ne šele po spremembi. Poleg tega se je nadrejena zavedala, da bi morala najprej vprašati tožnico, česar pa ni storila, in tega dejstva ne spremeni kasnejše opravičilo. Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izraža nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje, so glede na navedeno neutemeljene.

11. Neutemeljene so tudi navedbe tožene stranke, da nadrejena ni trpinčila tožnice, ko jo je opozorila na obveznost prijave letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je v točki 26 ugotovilo, da je B.B. seznanil nadrejeno C.C., da bo tožnica v času od 19. 12. 2015 do 21. 1. 2016 na letnem dopustu. To dejstvo je pomembno pri presoji pravilnosti ravnanja nadrejene pri tem, ko je tožnici očitala, da je dopust na predpisanem obrazcu prijavila za nazaj. Pravočasna prijava je resda podlaga za evidentiranje letnega dopusta, vendar iz elektronske korespondence izhaja, da je bila nadrejena o načrtovanem dopustu seznanjena že pred začetkom njegove izrabe. V takšnih okoliščinah nadrejena ni imela podlage za očitek tožnici, da neupravičeno prijavlja letni dopust. 12. Sodišče prve stopnje je v točki 42 ugotovilo, da je bila nadrejena seznanjena s soglasjem tožene stranke, da tožnica ravno ob ponedeljkih popoldne dela pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti. Na podlagi te ugotovitve je sodišče pravilno presodilo, da je tožena stranka trpinčila tožnico, ker ji ni omogočila dela pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti, čeprav ji je predhodno podala soglasje. Pritožbene navedbe o nasprotju med razlogi so tako neutemeljene.

13. Obstoj škode, ki jo je tožnica utrpela zaradi trpinčenja na delovnem mestu, je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi izvedene priče F.F. in tožnice. Za škodo v obliki duševnih bolečin ji je prisodilo enotno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu v višini 10.000,00 EUR.

14. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi morala tožnica obstoj škode in vzročno zvezo med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo dokazovati z izvedencem ustrezne stroke. Sodišče lahko o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odloči tudi brez izvedenca, če in kolikor lahko, upoštevajoč trditveno in dokazno podlago pravdnih strank (prvi odstavek 7. člena ZPP) in prosto presojo izvedenih dokazov (8. člen ZPP), zanesljivo (215. člen ZPP) ugotovi obstoj in obseg nepremoženjske škode (II Ips 155/2017). Tožnica je lahko obstoj in obseg škode v tem sporu dokazovala z vsemi dokaznimi sredstvi, ki jih ZPP pozna, torej tudi z izpovedjo t. i. izvedene priče. Dejstvo, da tožnica ni predložila listin - zdravstvene dokumentacije, še ne pomeni, da ji škoda v obliki duševnih bolečin ni nastala. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo verjeti pristranski izpovedi priče, saj zgolj zaradi bližnjega poznanstva s tožnico še ni neverodostojna. Drugih tehtnih razlogov, s katerimi bi lahko omajala dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu, pa pritožba ne navaja.

15. Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, saj ni sorazmerna utrpeli škodi. Pri odmeri odškodnine se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na zadevo VIII Ips 44/2020, v kateri je bila intenziteta posameznih dogodkov trpinčenja povsem drugačna in bistveno hujša ter je povsem neprimerljiva z okoliščinami tega primera. V obravnavanem primeru je sodišče premajhno težo dalo dejstvu, da je bila razrešitev tožnice le eden od dejavnikov njenega psihičnega stanja. Iz izpovedi izvedene priče izhaja, da je medijska izpostavljenost predstavljala največje breme duševnega trpljenja tožnice. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ob razrešitvi z mesta predstojnice (ali sicer) medijsko ni bila izpostavljena s strani tožene stranke. Navedeno pomeni, da tožničino sedanje stanje ni v celoti posledica razrešitve, pač pa je k njem v pretežni meri prispevala naknadna, zunanja okoliščina. Izvedena priča je prilagoditveno motnjo, ki je kasneje prešla v posttravmatsko stresno motnjo, neposredno povezala s stresnimi dogodki, ki so se vrstili eden za drugim. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da razen štirih dogodkov številna druga očitana ravnanja, s katerimi je tožnica utemeljevala zahtevek, niso dokazana oziroma jih sodišče ni štelo za trpinčenje na delovnem mestu. Glede na navedene okoliščine konkretnega primera ter ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju nevšečnosti in posledic, primerna denarna odškodnina znaša 5.000,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je znesek odškodnine v I. točki izreka znižalo na navedeni znesek.

16. Zaradi spremenjene odločitve o utemeljenosti zahtevka je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o vseh stroških postopka. Glede na uspeh tožnice v tem sporu (uspela je z 1/3 zahtevka), je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka tako, da tožnica krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

17. V preostalem niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica sama krije tudi svoje stroške pritožbenega postopka, v katerem je tožena stranka uspela v 50 % (drugi odstavek 154. člena ZPP).