Jedro

Dejstvo, da eden od potomcev živi z zapustnikom ter mu občasno pomaga, še ne utemeljuje njegove izločitvene pravice. Potomčeva pomoč mora biti znatnejša, sicer ni pravno upoštevna.

Pri ugotavljanju prispevka potomca je treba obračunavati tudi koristi, ki jih je ta imel od življenja v skupnosti z zapustnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice na izločitev premoženja iz zapuščine, in sicer ¼ parc. št. 361, 362, 364 in 174/3, vse k. o. X, in parc. št. 352 k. o. X, ki so predmet zapuščinskega postopka pred istim sodiščem. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na navedenem delu premoženja in zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovoljenja ter tožnici naložilo povračilo toženkinih pravdnih stroškov.

Tožnica v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Prvostopenjskemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, ker ni upoštevalo njenega prispevka k ohranitvi zapustnikovega premoženja, tj. dela, ki ga je slednja vložila v obdelovanje zapustnikove kmetije. Ker ni izvedlo dokaza z izvedencem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, posledično pa preuranjeno zaključilo, da prispevka v smislu 32. člena ZD ni. Prav tako ni pravilen zaključek, da je šlo le za pomoč tožnice, ki je po svoji vsebini lastna pojmu skupnega bivanja, oziroma da je šlo za pomoč, ki jo je mogoče pričakovati od potomca, ki živi s starši. Zapustnik sam vseh opravil ni zmogel in če jih ne bi opravila tožnica, bi bilo premoženje danes zagotovo manjše. S svojim delom je tako prispevala k ohranitvi vrednosti premoženja. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bila njena izločitvena pravica utemeljena le, če bi šlo za neko znatnejšo pomoč, ki bi se odražala v povečani vrednosti kmetije, glede obdelovalnih površin oziroma gozdov ali v primeru obsežnejše adaptacije. Sodna praksa dediču kot ohranitev kmetije priznava tudi vloženo delo, potrebno za obdelovanje kmetije. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo še, da je prišlo do nazadovanja kmetije, saj je do prodaje krav in opustitve vrta prišlo le zaradi prilagajanja tekočim razmeram oziroma potrebam. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZD v prvem odstavku 32. člena določa, da imajo zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica v času, ko je živela v skupnosti z zapustnikom, ni nudila nikakršne materialne pomoči, ki bi se odražala v vrednosti zapustnikovega premoženja. Kot je sama izpovedala, sta živela od tega, kar se je prodalo s kmetije, oče pa je imel pokojnino, s katero je plačala položnice in šla v trgovino, tako za potrebe gospodinjstva, kot tudi zase. V tem času so preuredili svinjak v kurilnico, pri čemer je pomagal mož toženke, sama pa je pomagala pri popravilu stropa v starem hlevu in pri zidavi novega dimnika. Sicer pri kmetiji ni bilo kakšnega napredka – krave so prodali, vrt pri hiši opustili, prodali pa so tudi nekaj zemlje. Tožnica je skrbela in gospodinjila za zapustnika od mamine smrti, tj. leta 1989 pa do njegove smrti leta 2007. Doma je kuhala in prala, zase in za očeta, vendar je oče ves čas do smrti lahko skrbel sam zase.

Pritrditi gre stališču prve stopnje, da golo dejstvo, da eden od potomcev živi z zapustnikom ter mu občasno pomaga, še ne utemeljuje njegove izločitvene pravice. Potomčeva pomoč mora biti znatnejša, sicer ni pravno upoštevna.(1) Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izhaja, da bi se zapustnikovo premoženje povečalo. Tega ne zatrjuje niti pritožnica. Na tem mestu velja zapisati, da pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kmetija nazadovala, ni resnična. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja le, da na kmetiji ni bilo napredka, da je torej ta stagnirala. Tu pa je treba odgovoriti le še na vprašanje, ali je zapustnik zaradi pritožničine pomoči ohranil svoje premoženje oziroma njegovo vrednost. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tožnica niti ni trdila, da bi se vrednost premoženja brez njenega prispevka zmanjšala, sicer pa njenega prispevka k ohranitvi zapustnikovega premoženja iz ugotovljene dejstvene podlage ne razbere niti pritožbeno sodišče. Višje sodišče poleg tega ne pritrjuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje (drugi odstavek na 5. strani obrazložitve izpodbijane sodbe) glede neupoštevanja tožničinih koristi zaradi brezplačne uporabe zapustnikovih nepremičnin. Sodna praksa o vprašanju upoštevanja koristi, nastalih z uživanjem zapustnikovega premoženja, ni povsem enotna, toda večinsko stališče višjih sodišč (2), ki mu pritrjuje tudi Vrhovno sodišče (3), je, da je treba pri ugotavljanju prispevka potomca obračunavati tudi koristi, ki jih je ta imel od življenja v skupnosti z zapustnikom. Smisel takega naziranja je v tem, da je potomec, ki je imel od skupnega življenja z zapustnikom določene koristi, tudi na račun teh koristi lahko prispeval k povečanju oziroma ohranjanju zapustnikovega premoženja.(4) Ob dejstvih, da je tožnica živela na kmetiji, jo brezplačno uživala (živela od prodaje pridelkov, kot je izpovedala), zapustniku pa nikdar ni plačevala nadomestila in stroškov za uporabo nepremičnine (izpovedala je celo, da ji je zapustnik za njene lastne potrebe dejal denar), ter njena pomoč zapustniku v nobenem segmentu ne presega standarda običajne pomoči potomca, ki živi z zapustnikom, ni podlage za uporabo 32. člena ZD.

Zaradi navedenega prvostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve izvedbe dokaza z izvedencem, saj izvedba dokaza z izvedencem, ki bi ocenjeval, kolikšen je bil tožničin prispevek k ohranitvi kmetije, ni bila potrebna (5).

Pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnice zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v tej odločitvi in je njena logična posledica.

(1) Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 9. 2012, opr. št. I Cp 1800/2012, na katero se v pritožbi sklicuje tožnica.

(2) Tako med drugim sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4. 11. 2010, opr. št. I Cp 2114/2010, in sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 9. 2012, opr št. I Cp 1800/2012. Ob tem velja pripomniti, da je bila zoper nasprotno odločitev nižjih sodišč, ki nista sledili večinski sodni praksi in se postavili na stališče, da se koristi, ki naj bi jo imel tožnik s tem, da mu je zapustnik dovolil brezplačno uživanje premoženj, ne upoštevajo, zaradi domnevnega odstopa od sodne prakse dopuščena revizija (sklep Vrhovnega sodišča z dne 2. 8. 2012, opr št. II DoR 40/2012).

(3) Tako Vrhovno sodišče v sodbi z dne 2. 8. 2012, opr. št. II Ips 378/2005, in sodbi z dne 7. 7. 1994, opr št. II Ips 575/1994. (4) Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 9. 2012, opr. št. I Cp 1800/2012. (5) Pritožničino sklicevanje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23. 12. 1993, I Cp 1139/1993, in z dne 20. 4. 2011, opr. št. II Cp 3988/2010, ni na mestu, ker je bilo v obeh primerih pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je prispevek potomca bil, izvedenec pa je bil postavljen z zvezi z ugotavljanjem višine tega deleža.