Jedro

Glede na določbo 1.odst. 184.čl. ZPP lahko tožeča stranka spremeni tožbo le do konca glavne obravnave. Z določbo 1. odst. 133. člena OZ so mišljena dejanja oziroma dejavnosti, ki povzročajo vznemirjanje ali škodno nevarnost za večje število ljudi, torej za nedoločen krog oseb, ne pa za primer, kakršen je predmetni, ko tožnik zatrjuje, da je toženec na parcelo, ki jo uporablja na podlagi podzakupne pogodbe, postavil mize, stole, senčnike, hladilnik z napisom Coca Cola in propagandno tablo.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna s parcele št. 105/2 k.o. P. odstraniti vse mize, stole, senčnike, hladilnik z napisom Coca cola in propagandno tablo ter parcelo prepustiti v prosto uporabo tožeči stranki, v bodoče pa se ji prepoveduje vsakršno takšno ali podobno poseganje v navedeno parcelo in ji plačati 1.200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.08.2004 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v 15-ih dneh v znesku 57.350,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.07.2005 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V pritožbi navaja, da dejansko pri tožbi, ki jo je vložila tožeča stranka, ni šlo za lastninsko tožbo, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak za odškodninsko tožbo, kar bi moralo biti jasno vsaj po prejemu pripravljalne vloge z dne 31.05.2005. V odškodninskem pravu velja primarno načelo restitucije in institucije in je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kakršno je bilo, preden je škoda nastala. Prav za tak zahtevek pa gre v konkretnem primeru, zahtevek sam pa temelji na 1. in 2.odst. 133.čl. Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem se mora vsakdo vzdržati dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje. Z dejanji toženca pa je tožniku nastala tudi škoda. Pri tem ne gre za škodo zaradi kakšne pravne napake iz zakupnega razmerja, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, ampak gre za škodo, ki jo je neposredno povzročil toženec s tem, ko je tožniku onemogočil izvajanje poslovne dejavnosti. Tako ne gre za tožbo zaradi varstva podzakupnega razmerja, ampak za čisto odškodninsko varstvo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, niti drugih kršitev postopka, na katere se pavšalno sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Glede na to, kako je tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek in s kakšnimi dejanskimi navedbami ga je utemeljila, je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da gre za negatorno lastninsko tožbo in za zahtevek za povrnitev škode zaradi kršitve pravice iz podzakupne pogodbe. Neutemeljeno je sedaj sklicevanje tožeče stranke v pritožbi, da naj bi šlo za posebno odškodninsko tožbo po 133.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Dejanske navedbe, ki jih ponuja v pritožbi tožeča stranka, kažejo na to, da gre dejansko celo za spremembo tožbe, ki pa v pritožbi ni več dovoljena, glede na določbo 1.odst. 184.čl. ZPP, po katerem tožeča stranka lahko spremeni tožbo le do konca glavne obravnave. Pa tudi sicer določilo 133.čl. OZ, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ne pokriva takega dejanskega stanja kot ga je tožeča stranka v tožbi zatrjevala. Po 1.odst. 133.čl. OZ namreč lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjenje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Tu so mišljena dejanja oziroma dejavnosti, ki povzročajo vznemirjanje ali škodno nevarnost za večje število ljudi, torej za nedoločen krog oseb, ne pa za primer, kakršen je predmetni, ko tožnik zatrjuje, da je toženec na parcelo, ki jo uporablja na podlagi podzakupne pogodbe postavil mize, stole, senčnike, hladilnik z napisom Coca Cola in propagandno tablo. Ker ni utemeljen zahtevek na vzpostavitev v prejšnje stanje in na prepoved bodočih posegov tako kot je postavljen, seveda tudi ni utemeljen zahtevek za povrnitev škode v denarju. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.