Jedro

Nobena od petih spornih izjav, objavljenih v prispevku, ni bila neresnična in tudi ne žaljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da mora tožena stranka v televizijskem programu X, v oddaji X ali v oddaji, ki ima enako vsebino in je predvajana med delavnikom med 20.00 in 21.00 uro na televiziji X, preklicati v tožbenem zahtevku opredeljene neresnične in žaljive izjave o tožnici in njenem programu „...“, objavljene v oddaji X 23.5.2006. Zavrnilo je tudi njen tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka v dnevnem časopisu Delo in Dnevnik na lastne stroške objaviti preklic izjav in javnosti sporočiti: „da si ena od udeleženk ni skušala vzeti življenja zaradi hujšanja v šoli hujšanja Y, da šola hujšanja ni skriven kult, da se je M. zredila v času, ko ni obiskovala šole hujšanja, da A. ni izgubila las zaradi nestrokovnega hujšanja v šoli hujšanja in da so lahko O., F., M. I. in M. vedno prostovoljno zapustile šolo hujšanja.“ Hkrati je odločilo, da je dolžna tožnica toženki povrniti stroške postopka v znesku 1.023,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper to sodbo zavrnilo s sodbo II Cp 1140/2012 z dne 10.10.2012 in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sledilo je stališču izpodbijane sodbe, da je podano zastaranje. Vrhovno sodišče, ki je reviziji tožnice ugodilo, se ni strinjalo z zavzetim stališčem nižjih sodišč. S sklepom II Ips 183/2013 z dne 22.5.2014 je razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, ker se, zaradi zmotne uporabe materialnih določb o zastaranju, ni ukvarjalo s pritožbenimi očitki glede protipravnosti.

3. Pritožbeno sodišče, ob zavzetem stališču revizijskega sodišča (1), da terjatev tožnice ni zastarana, v nadaljevanju ne povzema (in se ne opredeljuje) do trditev pritožbe o tem vprašanju. V skladu z napotki revizijskega sodišča ob tokratnem odločanju presoja pravilnost zavzetega stališča izpodbijane sodbe, da ni podana protipravnost, kot eden od kumulativno predpisanih pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti.

4. Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Ocenjuje, da ni podlage za povezovanje s sodbo v postopku II P 700/2007. Kot sicer pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, ne gre za res iudicata, ker ni podana identiteta strank. Sodišče prve stopnje pa je nepravilno ravnalo, ker je vsebinsko ocenjevalo ravnanje novinarke I. D. in se pridružilo vsem stališčem v sodbi II P 700/2007. Moralo bi zaslišati tožnico in predlagane priče ter izvesti vse predlagane dokaze. Z vpogledom v fonogram in predloženi CD ter s svojim zaslišanjem in zaslišanjem prič, je tožnica hotela dokazati, da se je z oddajo manipuliralo, da so bila besedila vzeta iz konteksta, kar vse utemeljuje njen zahtevek. Ob zaključku obravnave je zaradi neizvedenih dokazov tudi uveljavljala bistveno kršitev postopka. Osnovno načelo je, da sodišče odloči na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Izraža nestrinjanje z zaključki sodbe, da ni šlo za kršitev nedotakljivosti in varstva človekove osebnosti in dostojanstva, da ni šlo za žaljive in protipravne trditve, da ni šlo za neresnične trditve, da trditve niso bile umeščene v kontekst oddaje in da niso bile prav do tožnice izrazito žaljive. V nadaljevanju pritožbe se opredeli do posameznih izjav, ki so predmet zahtevka in podaja svoje videnje. Ogled oddaje pove, da ne gre za neko uravnoteženo stališče udeleženk tečaja, ampak za tendenciozno izbiro popolnoma neprezentančnega odstotka nezadovoljnih udeleženk. Ni res, da ne izpodbija zaključkov, ki izhajajo iz spornih izjav. Z opustitvijo zaslišanja tožnice kot stranke ji je sodišče onemogočilo predstaviti svoja stališča. Ni treba, da bi bilo izrecno povedano, da obstaja vzročna zveza med hujšanjem in poskusom samomora udeleženke M. Že sama izjava, in s tem povezana negativna reklama, je tožnico uničila tako osebnostno kot eksistenčno. Beseda kult je negativna, bližje je mazaštvu, kamor pripelje povprečnega konzumenta oddaje taka besedna zveza. M. se ni zredila za 30 kg, podatek je neresničen, iz njenega osebnega kartona je razvidno, da je v štirih do petih mesecih shujšala 20,5 kg in ne 30 kg. Sporna izjava kaže, kot da pri njej terapija ni imela efekta. Že pred vstopom v program osnovne šole hujšanja so M. izpadli lasje. Tudi izjava, da je za stranke, ki so opravile program, prav vseeno, ali se gredo še ali pa se ne gredo več, je tendenciozna in ne pomeni, da je oddaja delana z dobrimi nameni, pokazati objektivno in uravnoteženo sliko neke dejavnosti. Tudi če izjave same po sebi niso žaljive, take postanejo zaradi konteksta, v katerem so bile sporočene. Povprečnemu gledalcu oddaja sporoča, da če se bodo udeležili šole hujšanja, jim bodo izpadli lasje, bodo delali samomore, shujšali ne bodo, saj se pri tej kultni dejavnosti zrediš nazaj tudi za 30 kg. Informacija ne sme imeti kot osnovnega vodila želje po senzaciji. Prizadeta je bila njena veljava v najširšem smislu na območju cele države in je s tem izgubila kakršnokoli možnost delati v panogi, ki si jo je izbrala. Z izbiro nekaj nezadovoljnih strank in s povsem neuravnoteženim izborom udeleženk šole ter povezavo izjav, vzetih iz konteksta, ji je tožena stranka povzročila neizmerno škodo. Niso sprejemljivi zaključki, da nobena od izpostavljenih izjav ni neresnična, niti žaljiva, in da ni bil prispevek narejen z namenom njenega zaničevanja. Smatra, da gre za objektivno prizadetost, ki se je kazala v tem, da je izgubila stranke, da je prišla na slab glas.

5. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožnica je s tožbo zahtevala preklic v tožbenem zahtevku opredeljenih izjav o njej in njenem programu „...“, objavljenih v oddaji X. Trdila je, da je bil prispevek spremljan s ciničnim in negativnim komentarjem novinarke in predstavlja njeno popolno profesionalno diskreditacijo. Celoten prispevek je zmontiran na način in opremljen z izjavami, ki pri nepristranskem gledalcu ustvarijo vtis, da je popolnoma nestrokovna, avtoritativna, neprofesionalna in da nima ustreznih znanj. Prispevek je objektivno žaljiv, žaljiv pa je tudi iz subjektivnega vidika, in je bila zaradi njega upravičeno razžaljena in prizadeta. Njeno dobro ime in ugled sta bila z objavljenim prispevkom omadeževana.

8. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke tožnice zavrnilo na dveh podlagah in sicer zaradi poteka 3-letnega zastaralnega roka (352. člen OZ) in ker niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti (131. člen OZ), ni protipravnega ravnanja tožene stranke. Kot je bilo že obrazloženo, se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje le do pritožbenih trditev glede protipravnosti.

9. Za primer kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin sta vsakomur zagotovljeni tako sodno varstvo kot pravica do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave). Povrnitev nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostne pravice je mogoče doseči med drugim z objavo sodbe oziroma popravka, preklicem izjave, s katero je bila storjena kršitev ali na drug način, s katerim je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (178. člen OZ), kar uveljavlja tožnica. Objavo sodbe, preklic izjave ali druge ustrezne ukrepe iz 178. člena OZ sodišče odredi na podlagi objektivnega dejstva, da je bila kršena osebnostna pravica oškodovanca in ob analogni uporabi določbe drugega odstavka 177. člena OZ, da je kršitelj, če je oškodovančevo pravico kršil z žaljivo izjavo, vedel, da je izjava neresnična (2).

10. Sodba zavzame stališče, da nobena od (petih) spornih izjav ni neresnična, niti žaljiva. Iz celotnega prispevka ni mogoče razbrati, da je narejen z namenom zaničevanja tožnice. Tožnica je v prispevku sodelovala prostovoljno. Čeprav se subjektivno čuti prizadeto zaradi v prispevku podanih tudi kritičnih trditev, te po oceni sodišča niso objektivno žaljive, niti neresnične. Objektivno tožnica nima podlage za prizadetost in razžaljenost, ker prispevek, ki je deloma sicer bil kritičen do tožničine dejavnosti, ki je javna in ponujana na trgu, in kot taka lahko podležena tudi kritikam, ne le reklami v medijih, ni presegel dopustne mere kritičnosti in ni prešel v žaljivost. 11. Zmotno je pritožbeno stališče, da ni podlage za povezovanje s sodbo v postopku II P 700/2007 (3) in predmetno pravdo. Res je, kot pravilno ugotavlja, da ne gre za res iudicata, ne drži pa pritožbena trditev, da sodišče ne bi smelo ocenjevati ravnanja novinarke I. D. v predmetnem postopku. Izdajatelj medija in novinarka sta sicer res le navadna sospornika (zoper vsakega od njiju je lahko izdana različna sodba), ne drži pa trditev pritožbe, da ravnanje novinarke v predmetnem postopku ni pomembno. Po določbi drugega odstavka 9. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju Zmed) izdajatelj (medija) samostojno oblikuje programsko zasnovo in nosi temeljno odgovornost za njeno izvajanje. V skladu s 147. členom OZ pa odgovarja za delo odgovornega urednika, ta pa za delo novinarke. Sicer pa se je tožnica sama v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala na to, da je novinarka kršila novinarski kodeks.

12. S tem, ko se je sodišče prve stopnje pridružilo stališčem sodbah II P 700/2007 in II Cp 1247/2010, ni postopalo nepravilno. Samo je izvedlo dokazni postopek, samo si je ogledalo sporno oddajo in zavzelo lastna stališča, pri čemer se je pridružilo že zavzetim stališčem v prej omenjenih sodbah. Z opustitvijo zaslišanja tožnice in izvedbe drugih dokazov ni bilo kršeno načelo ustnega neposrednega in javnega obravnavanja. V pristojnosti sodišča je odločitev, katere dokaze, za ugotavljanje odločilnih dejstev bo izvedlo. Razloge za zavrnitev dokazov sodba obrazloži in jim pritožba niti ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da za oceno objavljenega prispevka zadošča ogled oddaje (sodišče prve stopnje si je oddajo ogledalo, ravno tako tudi sodišče druge stopnje). Slednji omogoča presojo, ali gre za uravnoteženo predstavitev stališč zadovoljnih in nezadovoljnih udeleženk šole hujšanja, ali za tendenciozno izbiro, kot trdi pritožba, kot tudi, kakšen vtis prinaša ogled oddaje povprečnemu gledalcu oziroma kakšno sporočilo mu posreduje. Izvedba zaslišanja in drugih dokazov bi bila potrebna v primeru, da bi tožnica dokazovala neresničnost podanih izjav. Kot pravilno ugotavlja sodba, pa tožnica niti ne zatrjuje neresničnosti izjav. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da je novinarka v sporni oddaji želela predstaviti neurejeno področje šol hujšanja in so v oddaji uravnoteženo predstavljena stališča zadovoljnih udeleženk šole hujšanja, stališča nezadovoljnih udeleženk in stališče tožnice same, ki je v snemanje privolila. Dejstvo, da je bilo predstavljenih več stališč nezadovoljnih udeleženk, kot zadovoljnih, ne pomeni, kot prikazuje pritožba, da je s tem izkazan namen uničenja truda tožnice, ki ga je vložila v svojo zdravstveno šolo. Prva sporna izjava „... in po polletnem hujšanju je doživela tako stisko, da si je skušala vzeti življenje ...“ ne nudi podlage za zaključek, za katerega se zavzema pritožba, da obstaja vzročna zveza med hujšanjem in poskusom samomora udeleženke M. Kot pravilno obrazloži že sodba, povezava med hujšanjem in poskusom samomora v prispevku ni nakazana. V drugi sporni izjavi „... nepoučeni bi mislili, da gre za skriven kult in ne šolo hujšanja ...“, pomena besede kult ni mogoče razumeti negativno, kot prikazuje pritožba (bližje mazaštvu), saj je v prispevku besedna zveza skrivni kult istočasno odločno zanikana. Dobesedno se namreč ta izjava glasi tako, kot zapiše že sodba: „... neupoučeni bi mislili, da gre za skriven kult. Ne, gre za šolo hujšanja ...“ Tudi tretja sporna izjava: „... M., ki je shujšala za 30 kg, se je spet zredila ...“ ni neresnična. Nepomembno je, ali je, kot trdi pritožba, M. shujšala za 20,5 kg in ne 30 kg. V prispevku ni podlage za zaključek, da bi bila povezava med šolo hujšanja in njeno ponovno pridobitvijo teže po zaključku. Četrta izjava: „(A.) Opazila je, da ji izpadajo lasje. Zdravnik ji je rekel, da verjetno zaradi hujšanja, saj je to za telo velik šok ...“ je resnična, gre pa za mnenje zdravnika, ki izpadanje las pripisuje hujšanju kot enemu od možnih vzrokov. Neutemeljen je očitek glede pete izjave: „... in L., F., M., I. in M. se ne gredo več ...“ Slednje le dokazuje, da so nekatere od udeleženk bile s tožničino šolo hujšanja nezadovoljne, kar so tudi upravičene povedati.

14. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o stališču sodbe, da si povprečni gledalec po ogledu oddaje lahko ustvari vtis, da so nekatere udeleženke s programom zadovoljne (celo izredno navdušene), nekatere pa ne. Novinar je upravičen predstaviti tudi negativno stran neke dejavnosti, npr. šole hujšanja, če to ni storjeno na žaljiv način. Pritrditi je sicer pritožbi, da izjave, ki same po sebi niso žaljive, lahko postanejo take zaradi konteksta, v katerem so bile sporočene, vendar pa predmetni prispevek za tako stališče ne nudi podlage. Odveč je zato pritožbeno razglabljanje tožnice o neizmerljivi škodi, ki ji je bila zaradi objavljenega prispevka povzročena in izgubi posla zaradi nje. Pritrditi je sodbi, da objektivno tožnica nima podlage za prizadetost in razžaljenost, ker prispevek, ki je bil deloma sicer kritičen do tožničine dejavnosti, ni presegal dopustne mere kritičnosti in ni prešel žaljivost. 15. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženkin odgovor na pritožbo k odločitvi o pritožbi ni bistveno prispeval in ne gre za potreben strošek (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) V sklepu II Ips 183/2013 z dne 22.5.2014 Vrhovno sodišče zavzame stališče, da je v primeru, kot je predmetni, ko je tožnica še v okviru zastaralnega roka tožbo vložila pri nepristojnem sodišču, k pristojnemu sodišču pa je le-ta prispela po poteku roka, zastaralni rok varovan in je drugačno stališče sodišč nižje stopnje materialnopravno zmotno.

(2) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, sodba II Ips 623/2009 z dne 9.5.2013. (3) V zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 700/2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1247/2010 z dne 6.10.2010 (pritožbeno sodišče je sodbo potrdilo) je tožnica postavila enak tožbeni zahtevek kot v predmetni zadevi. Naperila ga je zoper X in I. D. (novinarko). Zahtevek proti X je bil zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije (tožnica je v tokratni pravdi tožila X), zahtevek proti I. D. pa iz vsebinskih razlogov, ker je bilo ugotovljeno, da sporne izjave v tožničine osebnostne pravice niso protipravno posegle.