Jedro

Izvedenski organ je ugotovil, da delovno mesto rudarja, glede na obremenitve in škodljivosti, zahteva dobro zmogljivost srčno-žilnega sistema, dihal, gibal in čutil in menil, da je tožnik zmožen opravljati enostavna, lahka, nenormirana dela, delo brez dolgotrajne hoje ali stoje, delo v ugodnih klimatskih in mikroklimatskih pogojih v polnem delovnem času, torej da je pri njemu podana preostala delovna zmožnost. Pri tožniku je tako zaradi posledic bolezni podana invalidnost III. kategorije.

Izrek

Pritožbi tožnika in toženca se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 2. 12. 2010, v odločbi št. ... z dne 8. 6. 2010 pa je dodalo drugi odstavek, ki se glasi: „Zavarovanec je invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 28. 6. 2010 dalje“ ter odločilo, da v ostalem ostane odločba z dne 8. 6. 2010 nespremenjena (I. točka izreka). V II. točki izreka pa je tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo tožnika z dne 4. 9. 2013. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec, zoper sklep pa tožnik in sicer toženec iz vseh pritožbenih razlogov, tožnik pa smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

Toženec meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tem, ko je pri tožniku ugotovilo III. kategorijo invalidnosti. V pripombah se je z mnenjem izvedenca strinjal, da pri njemu ni podane I. kategorije invalidnosti in da brez izvida ultrazvoka srca in CEM ni mogoče oceniti srčno-žilne zmogljivosti zavarovanca. Da bi bilo delazmožnost tožnika brez teh izvidov težko oceniti izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Tudi, v kolikor bi sodišče upoštevalo izvid z dne 28. 6. 2010 ne bi bilo podlage za drugačno odločitev. Izvida z dne 28. 6. 2010 pa že glede na določbo 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ker ga ni imela na voljo invalidska komisija I. stopnje, ne bi bilo mogoče upoštevati. Izvid je bil sicer že izdan v času odločanja pred invalidsko komisijo II. stopnje, vendar ga tudi ni imela na razpolago. Zato je sodišče v tej zvezi nepravilno uporabilo materialno pravo. Kršen pa je bil tudi postopek, ker tožencu ni bila dana možnost obravnavanja tega izvida. Nadalje pritožba navaja, da ni gotovo, ali je bila tožba vložena v ustreznem roku. Drugostopna odločba je bila tožniku vročena dne 17. 12. 2010. Tožba je bila sodišču posredovana s strani toženca dne 18. 1. 2011, saj je tožnik kljub pravilnemu pravnemu pouku tožbo napačno posredoval tožencu. Dan 18. 1. 2011 je treba šteti, kot dan vložitve tožbe. Glede na to, da je rok za vložitev tožbe potekel 16. 1. 2011 oziroma v ponedeljek 17. 1. 2011, bi moralo sodišče tožbo na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) zavreči, česar pa ni storilo. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka. Tudi sicer pa po mnenju toženca sodba ni pravilna.

Tožnik v pritožbi navaja, da gre vsak mesec k zdravniku v A. (Hrvaška) na kontrolo. Tako je bolan, da se mu vrti v glavi. Na Hrvaškem ima samo 28,00 EUR pokojnine in nima drugih prejemkov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi tožnika: Skladno s 335. členom ZPP mora pritožba obsegati navedbo sodbe zoper katero se vlaga, izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika.

Če pritožba ne vsebuje vsega oziroma sestavin iz 1. do 4. točke 335. člena ZPP, se glede na tretji odstavek 343. člena ZPP takšna pritožba šteje za nepopolno in jo predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka, na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP, zavrže. Dne 4. 9. 2013 je tožnik priporočeno po pošti vložil vlogo-pritožbo, za katero je sodišče ugotovilo, da v njej ni navedeno zoper katero sodbo jo vlaga, razen tega pa v tej vlogi ni izvirnega podpisa, ampak le fotokopija podpisa. Takšno vlogo-pritožbo, ob pomanjkanju navedbe sodbe in izvirnega podpisa, je sodišče prve stopnje kot nepopolno, ker ni vsebovala sestavin iz 1. in 4. točka 335. člena tega zakona, pravilno na podlagi prvega odstavka 343. člena, zavrglo.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinske razloge, zato ne morejo biti upoštevne.

K pritožbi toženca: Pritožba pravilno navaja, da je toženec tožnikovo tožbo sodišču odstopil 18. 1. 2011 in da bi bila glede na to, da je tožnik dokončno odločbo št. ... z dne 2. 12. 2010, ki jo izpodbija s tožbo, prejel 17. 12. 2011 (podatek iz priložene povratnice), takšna tožba prepozna. Vendar pa se med dokumentacijo nahaja povsem enaka tožba, ki jo je tožnik priporočeno po pošti na naslov sodišča poslal 17. 1. 2011. Takšna tožba priporočeno po pošti oddana 17. 1. 2011 pa je pravočasna, saj je rok 30-ih dni za vložitev tožbe potekel v ponedeljek 17. 1. 2011. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo tožbo za pravočasno in zadevo obravnavalo vsebinsko.

Pritožba v tej smeri je neutemeljena, neutemeljena pa je tudi iz vsebinskih razlogov. V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage, da je prvostopni odločbi toženca št. ... z dne 8. 6. 2010 dodalo drugi odstavek, ker je pravilno zaključilo, da je pri tožniku podano stanje po 3. alineji drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (UR. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 28. 6. 2010 dalje.

Izvedenski organ je sicer res navedel, da je bilo v času obravnave na invalidski komisiji I. in II. stopnje težko opredeliti kategorijo invalidnosti brez izvida ultrazvoka srca in cikloergometrije in hkrati menil, da je bila ocena invalidske komisije I. stopnje, da zdravljenje ni končano, dne 25. 5. 2010, ustrezna. Ob upoštevanju izvida ultrazvoka srca z dne 28. 6. 2010, to je datum, ko je bil opravljen ultrazvok srca, pa je izvedenski organ ocenil, da je bila do dne izdaje izpodbijane dokončne odločbe pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 28. 6. 2010 dalje, ter poudaril, da bi na obravnavi dne 25. 11. 2010 invalidska komisija II. stopnje izvid ultrazvoka srca z dne 28. 6. 2010 že lahko pridobila in podala oceno delazmožnosti.

S tem, da je izvedenski organ pri oceni tožnikove delazmožnosti upošteval izvid ultrazvoka srca z dne 28. 6. 2010 soglaša tudi pritožbeno sodišče, ne glede na to, da invalidski komisiji tega izvida nista imeli na razpolago. Gre za izvid, ki je bil izdan do dneva dokončnosti odločbe z dne 2. 12. 2010 in se tudi nanaša na stanje do dokončne odločbe, to je na stanje, na podlagi katerega sodišče skladno z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (UR. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe.

Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (UR. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da gre pri tožniku za arterijsko hipertenzijo, hipertenzivno srčno bolezen, insulinsko neodvisno sladkorno bolezen, debelost, stanje po operaciji žolčnika zaradi žolčnih kamnov, stanje po recidivantnih pankreatitisih, slepoto levega očesa in zaznavno naglušnost. Od tega so glavne tožnikove težave zvišan krvni tlak, debelost ter inzulinsko neodvisna sladkorna bolezen in zdravljenje zaradi srčnega popuščanja, ki se je ob ustreznem zdravljenju uredilo. Tožnik je bil pri izvedenskemu organ poslan na dodatne preiskave EKG, spirometrijo, ki ni bila izvedljiva, opravljen pa je bil tudi pregled vidne funkcije na aparatu.

Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenskega organa utemeljeno sprejelo kot strokovno prepričljivo, saj je upošteval vso medicinsko dokumentacijo, tožnika pa je tudi osebno pregledal. Razen tega je izvedenski organ pri oceni upošteval naravo obolenj in tudi delo, ki ga je tožnik opravljal, pri čemer je izvedenski organ poudaril, da delovno mesto rudarja, glede na obremenitve in škodljivosti, zahteva dobro zmogljivost srčno-žilnega sistema, dihal, gibal in čutil in menil, da je tožnik zmožen opravljati enostavna, lahka, nenormirana dela, delo brez dolgotrajne hoje ali stoje, delo v ugodnih klimatskih in mikroklimatskih pogojih v polnem delovnem času, torej da je pri njemu podana preostala delovna zmožnost. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo in pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo, ker sta izpodbijana sodba in sklep pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene.