Jedro

V civilnem postopku ne zadošča, da bi tožeča stranka navedla dejansko stanje s prošnjo, naj ga sodišče preišče in tožeči stranki prizna, kar ji pripada. Predmet civilnega spora opredeljuje tožbeni zahtevek, zato mora tožeča stranka pojasniti, kakšno pravno varstvo si želi: ali naj sodišče obsodi toženca na kako dajatev, ali naj ugotovi le obstoj določene pravice ali pravnega razmerja, ali pa naj spremeni obstoječe pravno razmerje.

Tožnik mora v primeru, kadar narava zatrjevanih imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, v tožbenem zahtevku obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov. Zato bi morala tožnica pri opredelitvi tožbenega zahtevka tega zapisati tako, da bi preprečila vznemirjanje svoje lastninske pravice in hkrati tožencema omogočila izbiro načina. Ker tega ni storila, njen zahtevek, v katerem zahteva odstranitev objekta, ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženca odstraniti lesen objekt - drvarnico, ki stoji na njunem zemljišču parcela št. 2173/2 k.o..., neposredno ob posestni meji s tožničino parcelo št. 2179/7 k.o... in ji povrniti pravdne stroške. Poleg tega je s sklepom odločilo o delnem umiku tožbe in o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, kljub temu, da je ugotovilo, da toženca nista postavila drvarnice v skladu z upravnim dovoljenjem, ker posledice, ki izvirajo iz tega, spadajo v presojo upravnega organa. V pravdi je sodišče presojalo utemeljenost tožničinega zahtevka za prepoved vznemirjanj po prvem odstavku 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80 do 36/90) v povezavi s 5. členom ZTLR, po katerem mora lastnik opustiti dejanja in odpraviti vzroke, ki povzročajo prekomerne imisije na sosednjih zemljiščih. Te je ugotovilo zlasti v nepravilnem odklonu oziroma nagnjenosti drvarnice proti tožničini parceli ter v odtekanju meteornih vod in zdrsih snega s strehe drvarnice. Toda ker za odpravo navedenih posegov ni treba porušiti spornega objekta, marveč je mogoče sanirati stanje tudi na druge načine, katerih izbira mora biti prepuščena tožencema kot lastnikoma, je zavrnilo tožbeni zahtevek na odstranitev objekta.

Na to se je pritožila tožeča stranka, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (in sklep). Strinjalo se je, da tožnica nima pravice zahtevati odstranitve vsega objekta s parcele tožencev zaradi vznemirjanj v obliki imisij, ki izvirajo iz nepremičnine tožencev, ker je mogoče s prestavitvijo objekta in njegovim popravilom doseči želeni učinek in preprečiti vznemirjanje. Edini razlog za rušenje objekta bi bil njegov videz, a samo zaradi grdega videza ni mogoče zahtevati rušenja objekta, ker je v okolici več podobnih in ker je mogoče sanirati tudi zunanji izgled sporne drvarnice.

Proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča je tožnica pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku; ali izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se je v pravdnem postopku ves čas sklicevala na to, da je v upravnem postopku zahtevala odmik spornega objekta od meje parcel pravdnih strank. Tudi v naraciji tožbe govori o tem, da uveljavlja odstranitev objekta s tistega prostora, na katerem stoji. Zato je treba tudi njen tožbeni zahtevek razumeti tako, da zahteva odstranitev objekta s prostora, na katerem stoji. Zlasti sodišču druge stopnje očita, da v sodbi razglablja o načinih, s katerimi bi bilo mogoče preprečiti vznemirjanje lastninske pravice tožnice. Toda ta razglabljanja so teoretična in neživljenjska, ker gre za nestrokovno postavljeno leseno lopo, ki je ni mogoče sanirati. Sodna praksa je zavzela stališče, da je mogoče zaradi varstva lastninske pravice zahtevati tako opustitev kot storitev. Primerjava zadeve, ki je objavljena v Poročilu o sodni praksi VS RS št. 1/86 s konkretnim primerom, je možna. Kakršnikoli sanacijski posegi v leseno lopo ne bi odpravili motečih imisij, zato jo je treba podreti. Opozorilo sodišča prve stopnje tožeči stranki na pravno mnenje vrhovnega sodišča, ki je objavljeno v Pravnih mnenjih z občne seje št. 1/95 kaže le na to, da sodišče ni opravilo neposrednega ogleda, temveč se je zaneslo na fotografije in izvedenčevo mnenje. Končno revidentka izraža presenečenje, da sodna veja oblasti podpira nezakonito ravnanje tožencev, ki sta v nasprotju z upravnimi odločbami ravnala samovoljno in brezobzirno do sosedov.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Trdi, da sta toženca postavila drvarnico tako, kot so jima dovolili na urbanističnem oddelku tedanje ljubljanske občine Moste - Polje. Strinja se z njegovo sanacijo in se upira odstranitvi objekta, kot jo zahteva tožeča stranka. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Kolikor revizija izraža presenečenje, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek kljub temu, da toženca nista ravnala v skladu z upravno odločbo, je treba opozoriti na delitev oblasti ter načeli enakopravnosti in prirejenosti sodnih in upravnih postopkov. Upravni organi odločajo v upravnih zadevah, kjer prevladuje javni interes, zato bodo ti organi odločili o skladnosti zgrajenega objekta z izdanim dovoljenjem in o sankcijah. V civilnih zadevah, kjer gre za odnos prirejenosti dveh strank, odločajo sodišča. Ta začnejo postopek na podlagi tožbe, v kateri mora tožnik postaviti določen tožbeni zahtevek, ki mora po določilu prvega odstavka 186. člena ZPP 1977 obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. V civilnem postopku ne zadošča, da bi tožeča stranka navedla dejansko stanje s prošnjo, naj ga sodišče preišče in tožeči stranki prizna, kar ji pripada. Predmet civilnega spora opredeljuje tožbeni zahtevek, zato mora tožeča stranka pojasniti, kakšno pravno varstvo si želi: ali naj sodišče obsodi toženca na kako dajatev, ali naj ugotovi le obstoj določene pravice ali pravnega razmerja, ali pa naj spremeni obstoječe pravno razmerje. Iz dajatvenega zahtevka, v katerem mora biti razvidna vsebina sodne odločbe, ki jo zahteva tožeča stranka, mora biti nedvoumno opisana dajatev, torej vsebina tistega, kar mora storiti tožena stranka. V konkretnem primeru je tožbeni zahtevek jasen: toženca morata odstraniti leseni objekt - drvarnico z njune parcele št. 2173/2 k.o... Lokacija te drvarnice je opisana s tem, da leži neposredno ob posestni meji s tožničinim zemljiščem, to je s parcelo št. 2179/7 k.o... Pojasnjevanje tožeče stranke v prvem delu revizije, češ da je dejansko želela le odstranitev drvarnice s tistega dela parcele tožencev, na katerem sedaj stoji, ne more privesti do drugačnega rezultata, kot je zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožnica lahko zahteva spremembe na spornem objektu in odstranitev vsega objekta je le eden med ukrepi.

Materialnopravna podlaga za odstranitev objekta je bila v vznemirjanju tožnice, ki je lastnica sosednje nepremičnine, oziroma v pravici tožnice, da uživa svojo nepremičnino tako, da je nihče neutemeljeno ne vznemirja (prvi odstavek 42. člena ZTLR). V zvezi s tem sta sodišči prve in druge stopnje celo ugotovili, da tožnico vznemirjajo meteorna voda, sneg in nagib drvarnice ter do določene mere celo senca, kar vse je posledica stanja na nepremičnini tožencev. Zato revizijsko sodišče načeloma pritrjuje tožnici, da je v takem primeru mogoča tožba z zahtevkom, da mora lastnik nepremičnine, s katere izvirajo imisije, stanje na tej nepremičnini spremeniti, tako da imisij (v obsegu, ki presegajo krajevno običajno mero) ne bo več. Kot navaja tožnica, je tako pravno mnenje sprejelo vrhovno sodišče tedaj, ko je v zadevi II Ips 342/85 dne 13.6.1985 razsodilo, da v zvezi z imisijami ni mogoča samo opustitvena tožba, temveč tudi zahtevek, da toženec nekaj stori (glej Poročilo o sodni praksi VS RS, št. 1/86, ki ga navaja tožnica). Pri tem pa je jasno dodalo, "da prizadeti lastnik sporne nepremičnine ne more narekovati načina, kako naj lastnik spremeni stanje nepremičnine, s katere prihajajo imisije (vsaj ne kot izključnega načina), če je mogoče na več načinov preprečiti (prekomerne) imisije." To stališče je vrhovno sodišče pojasnilo tudi kasneje, v pravnem mnenju, ki je objavljeno med Pravnimi mnenji z občne seje, št. 1/95 in s katerim je sodišče prve stopnje tožnico izrecno seznanilo na enem od narokov za glavno obravnavo. Po tem stališču mora tožnik v primeru, kadar narava zatrjevanih imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, v tožbenem zahtevku obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov. V tožničinem primeru sta nižji sodišči ugotovili, da je imisije mogoče preprečiti na več načinov, med katerimi je odstranitev objekta gotovo najbolj radikalen.

Navajanje nekaterih izmed možnih ukrepov v utemeljitvah sodb prve in druge stopnje je res hipotetično, vendar ni nemogoče, kot meni tožnica v svoji reviziji. Izbira med ukrepi mora biti prepuščena tožencema kot lastnikoma zemljišča in ni stvar sodišča. Seveda pa bi morala tožnica pri opredelitvi tožbenega zahtevka tega zapisati tako, da bi preprečila vznemirjanje svoje lastninske pravice in hkrati tožencema omogočila izbiro načina. Ker tega ni storila, njen zahtevek, v katerem zahteva odstranitev objekta, ni utemeljen in sta ga sodišči zavrnili. To pa nikakor ne pomeni, da sta toženca pravilno postavila drvarnico in da nikogar ne vznemirja, ter da je nista dolžna vzdrževati, kar vse zmotno navajata v odgovoru na revizijo. Zavrnitev tožbenega zahtevka pomeni samo to, da tožnica ne more izbrati odstranitve vsega objekta.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, zato jo je vrhovno sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo. Ker revizija ni bila uspešna, tožnica tudi ni upravičena do povrnitve stroškov v zvezi z revizijo. Stroški za odgovor na revizijo niso bili priznani, ker v odgovoru uveljavljani argumenti niso bili uspešni, poleg tega pa odgovor tudi ni bil potreben (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP 1977).