Jedro

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je bila posest toženca dobroverna. Zgolj njegova ponudba tožnici, da je pripravljen kot kmet njena zemljišča odkupiti, še ne pomeni, da je bil glede lastništva v slabi veri. Tožnica ni prerekala toženčevih trditev, da vse do mejne obravnave nihče ni nasprotoval njegovemu načinu uživanja parcele. Na obstoj dobre vere kaže tudi zasaditev sadovnjaka, ki sega na sporno zemljišče ter predstavlja relativno veliko investicijo, za katero ni razumno pričakovati, da bi jo kmet izvedel na tujem zemljišču, če bi za to okoliščino vedel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna v roku 15 dni tožencu povrniti 280 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec s parcele 155/5 k. o. X dolžan odstraniti sadna drevesa in žičnato ograjo, postavljeno po celotnem južnem in vzhodnem delu te parcele, ter jo odstranjeno dreves in ograje, zravnano in posejano s travo, izročiti v neposredno posest tožnici ter zahtevek na prepoved bodočega zasajanja dreves in postavljanja žičnate ograje. Tožnici je naložilo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.445,80 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica, ki uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge. Graja dokazno oceno prič S. J., F. O., S. P., J. in M. U. in sodišču očita pomanjkljivosti v opredelitvi do posameznih izpovedb. Sodišče je svojo odločitev oprlo izključno na črno beli posnetek iz leta 1995, iz katerega se slabo vidijo že parcele, kaj šele poti. Zaključki temeljijo na selektivni dokazni oceni, pri čemer se sodišče sploh ni opredelilo do izpovedi S. Ž., ki je prav tako potrdila obstoj poti preko nepremičnine toženca pred zasaditvijo sadovnjaka. Na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Ker je toženec pričel v nepremičnino tožnice posegati v letu 2009, bi moralo uporabiti določila SPZ, pri čemer od leta 2009 do 2011 priposestvovalna doba ni potekla. Spregledana je toženčeva izpoved, da je tožničinemu možu večkrat izrazil pripravljenost odkupiti tudi druge parcele. Dobrovernosti toženca torej ni, saj je ves čas vedel, da nepremičnina, na kateri leži sadovnjak, ni v njegovi lasti in ne predstavlja dela nepremičnine 157/2. Sodišče se je v tem delu neutemeljeno oprlo zgolj na toženčevo izpoved, da naj bi odkup parcele ponudil v duhu dobrih sosedskih odnosov. Iz zapisnika mejne obravnave izhaja, da je toženec mejo po katastru priznal in je izhodišče, da naj bi bila parcelacija opravljena ravno iz razloga, ker naj bi toženec sporno zemljišče štel za svoje, zmotno. V sodbi je tudi nasprotje med tem, kar se navaja glede izpovedi toženca, in vsebino zapisnika, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je odločitev o priposestvovanju napačna, tožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica kot lastnica nepremičnine 155/5, nastale z delitvijo parcele 155/2, obe k. o. X, od toženca zahteva odstranitev sadovnjaka in žične ograje ter vrnitev parcele v prvotno stanje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je v okviru reševanja predhodnega vprašanja ugotovilo, da je toženec sporno zemljišče priposestvoval. 6. Pritožnica sodbi neutemeljeno očita bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi glede sprejete odločitve so jasni, konsistentni in jo ustrezno pojasnjujejo, prav tako pri povzemanju izpovedi toženca ni pavšalno očitane protispisnosti.

7. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Pritožnica namreč s segmentiranim izpostavljanjem posameznih navedb prič ne uspe izpodbiti njihove (ne)zanesljivosti in (ne)prepričljivosti.

8. Sodišče ni spregledalo priče S. J., vendar priči, na katere se je skliceval (H. R., A. M.), njegovih trditev glede obdelave sporne parcele nista potrdili. Zato o prepričljivosti njegove izpovedbe ni mogoče govoriti. Priča F. O., ki je imel v najemu toženčeva zemljišča pred zasaditvijo sadovnjaka, je nedvomno lahko izpovedal o obsegu uživanja in o tem, da se ta tudi po letu 2009 ni spreminjal, saj je dejansko stanje poznal, čeprav ni bil več najemnik. Priča S. P. na vprašanje sodišča, ali je sedanji sadovnjak zasajen v enakem obsegu, kot je bila prej njiva, ni znal odgovoriti, povedal pa je, da so prej tam rasle poljščine. Torej je bila njiva kot del toženčeve parcele in ne travnik. Zgolj pripomba te priče, da je bilo na mejni obravnavi rečeno, da je toženec sadil na tožnikovem, kar je skladno s katastrskimi podatki, o dejanski posesti ne pove ničesar. Prav tako tudi ne opomba priče, da toženec rad posega v tuje, ker naj bi S. zaprl pot. 9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prič J. in M. U. Sodišče je namreč njuno verodostojnost preverjalo s fotografijama zračnih posnetkov, ki kolovozne poti, kot jo je do parcele pokazala priča, ne potrjujeta. Poleg tega v pritožbi izpostavljeno zatrjevanje priče J. U., da je toženec že v letu 2000 pričel posegati v tožničine nepremičnine, ni v skladu s sicerjšnjimi pritožničinimi trditvami, da je do posega prišlo pri zasaditvi sadovnjaka v letu 2009. Priča M. U. pri izpovedbi ni bila dosledna, saj je sprva pot pokazala drugje, nato pa izpoved spremenila in zatrjevala pot tam, kjer iz posnetkov ni razvidna. Sodišče prve stopnje se res ni posebej opredelilo do izpovedi priče S. Ž., ki pa jo pritožba le selektivno povzema. Priča namreč na slikah ni pokazala poti po spornem zemljišču, temveč drugje, in tudi ni znala povedati, ali je toženec s sadovnjakom spremenil dotedanje uživanje svoje parcele in se razširil na tožničino. Zato njen dostavek, da se je (neopredeljeno kdaj) toženec razširil v tožničin svet za 17 metrov, na sicerjšnji dokazni zaključek nima bistvenega vpliva.

10. Ker tožnica s predlaganimi dokazi ni uspela prepričljivo izpodbiti toženčevih navedb o uživanju parcele 157/2 k. o. X in tudi spornega zemljišča kot enovite parcele v enakem obsegu že preko 40 let, kar je v celoti potrdila priča M. U., ki ji zgolj zaradi povezanosti s tožencem še ni mogoče odreči vere, predvsem pa enako obliko parcele potrjujejo letalski posnetki iz različnih obdobij, pritožbeno sodišče sledi zaključku prvostopnega, da je toženec posest spornega zemljišča v trajanju, potrebnem za priposestvovanje, izkazal. Tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je posest nastopil šele ob zasaditvi sadovnjaka v letu 2009, zato ni utemeljen očitek napačne uporabe določb SPZ o pričetku teka priposestvovalne dobe.

11. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je bila posest toženca dobroverna. Zgolj njegova ponudba tožnici, da je pripravljen kot kmet njena zemljišča odkupiti, še ne pomeni, da je bil glede lastništva v slabi veri. Tožnica ni prerekala toženčevih trditev, da vse do mejne obravnave nihče ni nasprotoval njegovemu načinu uživanja parcele, iz zapisnika geometra na mejni obravnavi pa nadalje izhaja, da je toženec mejo pokazal tako, kot je svet užival. Če se v zvezi s tem ni spustil v nadaljnji mejni spor, še ne pomeni, da glede posesti sporne nepremičnine, ki je bila takrat posebej odmerjena, ni bil v dobri veri. Nenazadnje na to kaže zasaditev sadovnjaka, ki sega na sporno zemljišče ter predstavlja relativno veliko investicijo, za katero ni razumno pričakovati, da bi jo kmet izvedel na tujem zemljišču, če bi za to okoliščino vedel. 12. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožencu pa je dolžna v 15-tih dneh povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške odgovora v višini 375 odvetniških točk, povečanih za pavšalne stroške ter davek na dodano vrednost, kar upoštevajoč višino odvetniške točke 0,6 EUR znaša 280 EUR. Stroške je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.