Jedro

Da se je s predmetno kupoprodajno pogodbo prenesla zgolj pravica uporabe in ne lastninska pravica, pa je mogoče zaključiti tudi na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska za to nepremičnino, iz katerega izhaja, da je bila lastninska pravica toženke vknjižena na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 13. 7. 1984 in Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju: ZLNDL). Če bi se s kupoprodajno pogodbo prenesla lastninska pravica, bi podlaga za vknjižbo bila le kupoprodajna pogodba, ker pa se je prenesla pravica uporabe in je torej ta obstojala na dan uveljavitve ZLNDL, se je vknjižba opravila tudi na podlagi predmetnega zakona.

Ker je bilo ugotovljeno, da je z dnem uveljavitve ZSKZ originalno lastninsko pravico na nepremičninah pridobila tožnica, je od tega dne naprej šteti, da nepremičnine niso bile v družbeni lastnini in jih je bilo mogoče priposestvovati.

Ker iz kupoprodajne pogodbe nedvomno izhaja, da se prenaša na toženko pravica uporabe družbene lastnine, toženka s tem ne more izkazati pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice in zato njena posest po določbah ZTLR ne more biti opredeljena kot zakonita.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v obsodilnem delu v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu v II. točki izreka in v stroškovni odločitvi v III. točki izreka spremeni tako, da izrek sedaj glasi: "II.

Ugotovi se, da je parcela št. vpisana pri vl. št. 566 k.o.... last tožeče stranke.

III.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh po prejemu te sodbe toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.142,33 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev." Tožena stranka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 234,09 EUR stroškov postopka s pritožbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugotovilo, da so parcele št. 459/61, 459/62, 459/64 in 459/99, vpisane v vl. št. 76, k.o. X last tožeče stranke RS. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 534/198, vl. št. 566, k.o. Y, kar bi bila toženka dolžna priznati. V III. točki izreka je odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti 1.274,55 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti pa do prenehanja obveznosti.

Zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je nepremičnina parc. št. 534/198, vl. št. 566, k.o. Y že od leta 1985 v družbeni lastnini in iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska, iz lista B izhaja, da je pod Dn. št. 659/85 vpisana družbena lastnina ter imetnik pravice uporabe Lovska družina Laporje. Pri tej nepremičnini je bila šele na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLNDL) leta 1999 vknjižena lastninska pravica na toženko, vendar slednje ni pravilno, ker je na podlagi 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju: ZSKZ) že dne 11. 3. 1993 originalno lastninsko pravico pridobila tožnica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi v II. točki izreka ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

Zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno, po pooblaščenki pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da ni odločalo o ugovor toženke glede nedopustnosti predmetne tožbe. Tožnica namreč nima podlage za vložitev te tožbe, ker bi že v zemljiškoknjižnem postopku zoper sklep v letu 1999, s katerim je bila vknjižena lastninska pravica na toženko, morala vložiti pritožbo zoper sklep s katerim je bil vpis dovoljen, oziroma bi morala vložiti ustrezno izbrisno tožbo, če je menila da je vknjižba lastninske pravice iz materialnopravnih razlogov neveljavna. Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo utemeljenosti njenega ugovora priposestvovanja, ki ga v pritožbi ponovno pojasnjuje.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP.

Napačno je stališče toženke, da je tožba v tej zadevi nedopustna, ker bi tožnica morala zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča, s katerim je bila dovoljena vknjižba lastninske pravice na nepremičninah, vpisanih pri vl. št. 76, k.o. X in pri vl. št. 566, k.o. Y, vložiti pritožbo ali izbrisno tožbo. Tožba, s katero želi tožnica doseči ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah, ki je nastala na originalen način, je lastninska tožba, v kateri tožnica dokazuje obstoj svoje lastninske pravice nasproti toženki, ki je zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin. Ta oblika sodnega varstva je edina, ki tožnici omogoča vknjižbo lastninske pravice. Pritožba zoper sklep o dovolitvi vknjižbe, izdan v zemljiškoknjižnem postopku, katerega glavna značilnost je njegova formalnost, bi tožnici omogočala kvečjemu zavrnitev vpisa, če ne bi bili izpolnjeni formalni pogoji zanj. Medtem ko bi z izbrisno tožbo lahko dosegla le vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ne pa vknjižbe lastninske pravice na tožnico. Možnost vložitve pritožbe v zemljiškoknjižnem postopku ali vložitve izbrisne tožbe nikakor ne izključuje pravice posameznika, da s tožbo v pravdnem postopku zahteva ugotovitev (originalno ali derivativno) pridobljene pravice. Ker tovrstne navedbe toženke v pravdnem postopku ne predstavljajo dejstev, ki so za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka bistvenega pomena, sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi grajane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izpodbijani sodbi tovrstnih navedb toženke ni presojalo.

Sodišče prve stopnje na podlagi presoje kupoprodajne pogodbe z dne 15. 4. 1981, sklenjene med Kmetijsko zemljiško skupnostjo Občine ... in toženko, ko iz prve točke te pogodbe izhaja, da se pri nepremičninah vknjiži imetnik pravice uporabe Lovska družina L., zaključilo, da toženka s to kupoprodajno pogodbo ni pridobila lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile predmet te pogodbe (parc. št. 459/61, 459/62, 459/64 in 459/99, vpisane pri vl. št. 76, k.o. X), ampak se je nanjo, ker so bile te nepremičnin v družbeni lastnini, prenesla zgolj pravica uporabe. Sodišče druge stopnje soglaša s takšnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Ker so nepremičnine bile družbena lastnina, in ker med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so nepremičnine kmetijska zemljišča, so bili na dan uveljavitve Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, dne 11. 3. 1993 izpolnjeni pogoji za originalno pridobitev lastninske pravice tožnice na predmetnih nepremičninah na podlagi 14. člena ZSKZ. Sodišče prve stopnje je tako ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo relevantno materialno pravo in je tožbenemu zahtevku tožnice v tem delu utemeljeno ugodilo.

Pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, kolikor se je ta nanašal na ugotovitev lastninske pravice tožnice na parc. št. 534/198, vl. št. 566, k.o. Y, je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na presojo kupoprodajne pogodbe (priloga A 37), vendar pa je to listino zmotno presodilo, zaradi česar je posledično zmotno uporabilo materialno pravo. V prvi točki kupoprodajne pogodbe z dne 13. 7. 1984, sklenjene med prodajalcema O. in F.Z. in toženko je zapisano, da sta prodajalca solastnika te nepremičnin in v tretji točki, da te nepremičnine prodata in prepustita toženki, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa slednje ne more izničiti dejstva, da je v tretji točki te pogodbe navedeno, da prodajalca dovoljujeta, da se pri nepremičnini vknjiži (kot last) družbena lastnina s pravico uporabe v korist toženke. Sodišče prve stopnje se je sicer oprlo na navedbo "kot last", vendar po oceni sodišča druge stopnje ta navedba ne pomeni, da se predlaga vknjižba lastninske pravice v korist toženke, saj je v nadaljnjem besedilu nedvoumno zapisano, da se dovoljuje vknjižba družbene lastnine s pravico uporabe v korist toženke.

Sodišče druge stopnje zato zaključuje, da je bila nepremičnina parc. št., vl. št. 566, k.o. , za katero med pravdnima strankama ni bilo sporno, da predstavlja kmetijsko zemljišče, ob uveljavitvi ZSKZ dne 11. 3. 1993 družbena lastnina in je na njej pravico uporabe izvrševala toženka. Da se je s predmetno kupoprodajno pogodbo prenesla zgolj pravica uporabe in ne lastninska pravica, pa je mogoče zaključiti tudi na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska za to nepremičnino, iz katerega izhaja, da je bila lastninska pravica toženke vknjižena na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 13. 7. 1984 in Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju: ZLNDL). Če bi se s kupoprodajno pogodbo prenesla lastninska pravica, bi podlaga za vknjižbo bila le kupoprodajna pogodba, ker pa se je prenesla pravica uporabe in je torej ta obstojala na dan uveljavitve ZLNDL, se je vknjižba opravila tudi na podlagi predmetnega zakona. Sodišče druge stopnje je prepričano, da je tožnici uspelo dokazati, da so bili na dan uveljavitve ZSKZ izpolnjeni zakonski pogoji in je na podlagi 14. člena tega zakona na nepremičnini parc. št. 534/198, vl. št. 566, k.o. Y, na originalen način pridobila lastninsko pravico. Na obstoj njene lastninske pravice ne more vplivati dejstvo, da je toženka nepremičnino kupila z lastnimi sredstvi, saj slednje za odločanje o obstoju lastninske pravice toženke (oziroma tožnice) ni odločilnega pomena (kot izhaja iz 48. do 50 točke Ustavne odločbe z dne 18. 10. 1995), kakor tudi ne kasnejša vknjižba lastninske pravice v korist toženke.

V zvezi z ugovorom priposestvovanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na podlagi 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR) priposestvovanje stvari v družbeni lastnini ni bilo mogoče. V pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje o ugovoru priposestvovanja naj ne bi odločalo, ni utemeljena. Ker je bilo ugotovljeno, da je z dnem uveljavitve ZSKZ originalno lastninsko pravico na nepremičninah pridobila tožnica, je od tega dne naprej šteti, da nepremičnine niso bile v družbeni lastnini in jih je bilo mogoče priposestvovati. Takrat veljavni ZTLR je za priposestvovanje dobroverne posesti predpisoval priposestvovalni rok 20 let, za zakonito dobroverno posest pa 10 let. Ker iz kupoprodajne pogodbe nedvomno izhaja, da se prenaša na toženko pravica uporabe družbene lastnine, toženka s tem ne more izkazati pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice in zato njena posest po določbah ZTLR ne more biti opredeljena kot zakonita. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ) je sicer določil enotno priposestvovalno dobo na nepremičninah na 10 let, vendar to ne pomeni, da je zahteva po pravnem naslovu v celoti izključena, na podlagi 27. in 28. člena SPZ je namreč izključeno, da bi bil posestnik, ki ne more izkazati pravnega naslova za svojo posest lahko dobroveren (1). Dobroverni lastniški posestnik je namreč tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova ter ne ve in tudi ne more vedeti, da te pravice nima (2). Ob tem pa je dodati, da toženka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da je bila v opravičljivi zmoti in da ni vedela, da so se predmetne nepremičnine (za katere ni sporno, da so kmetijska zemljišča) olastninile po 14. členu ZSKZ in da je lastninsko pravico na njih z dnem 11. 3. 1993 pridobila tožnica. Ker na strani toženke tako niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, njen ugovor priposestvovanja ostaja neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo neutemeljeno pritožbo toženke in v obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe. Ugodilo pa je pritožbi tožnice in v zavrnilnem delu (ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice tožnice na parc. št. 534/198, vl. št. 566, k.o. Y) na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listino, kupoprodajno pogodbo z dne 13. 7. 1984, sodba pa se v tem delu opira samo na ta dokaz, zaradi česar je bilo posledično zmotno uporabljeno materialno pravo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku tožnice v tem delu ugodilo, kot izhaja iz izreka.

Sprememba odločitve o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. O stroških postopka na prvi stopnji je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom istega zakona, Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST) in Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT). Pri tem je upoštevalo stroške, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje, saj le-tega pravdni stranki v pritožbah nista izpodbijali. Tožnici je sodišče prve stopnje priznalo pravdne stroške v znesku 819,32 EUR, toženki pa 1.660,18 EUR, k temu pa je prišteti še stroške sodne takse za pritožbo (v izpodbijani sodbi je sicer napačno zapisano sodna taksa za tožbo in sodbo) v znesku 180,00 EUR. Skupaj znašajo stroški toženke 1.840,18 EUR. Pri oceni uspeha doseženega v pravdnem postopku je sodišče druge stopnje uporabilo isti ključ izračuna kot sodišče prve stopnje, saj pravdni stranki slednjega v pritožbi nista grajali. Tako je ugotovilo, da je uspeh tožnice v postopku 26,24 % (od zahtevanih 36.956 m2, je uspela z 9.698 m2), uspeh toženke pa je 73,76 %. Ob upoštevanju doseženega uspeha znašajo priznani stroški tožnice 214,99 EUR, toženke pa 1.357,32 EUR. Po opravljenem delnem medsebojnem pobotu je tožnica dolžna toženki v 15 dneh povrniti 1.142,33 EUR stroškov pravdnega postopka, po tem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP, OT in ZST. Toženka je s svojo pritožbo v celoti propadla, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Tožnica pa je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je sodišče druge stopnje kot potrebne priznalo naslednje stroške: 500 točk za sestavo pritožbe (1. točka tar. št. 21) in 2 % materialne stroške (13. člen OT). Skupaj znašajo pritožbeni stroški tožnice 234,09 EUR in jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Tožnica povrnitve zakonskih zamudnih obresti od stroškov pritožbe ni zahtevala, zato sodišče druge stopnje o njih ni odločalo.

op. št. 1 M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 265. op. št. 2 M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 175.