Jedro

Tožnica je bila pri prvo toženi stranki zaposlena na delovnem mestu šivilja. Spornega dne se je poškodovala na delu, ko se je po pohodni poti, ki je potekala preko dvorišča med kadrovsko službo in skladiščem, odpravila do šivalnice. Po približno 25 metrih hoje je zaradi izgube ravnotežja padla ter utrpela poškodbe. Prvo tožena stranka pohodne poti ni ustrezno očistila, in ni zagotovila, da bi bila ta v zgodnjih jutranjih urah, ko je zunaj še temno, ustrezno osvetljena, zato je podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Tožnica bi kot povprečno skrben človek, glede na dejstvo, da je noč pred tem snežilo, morala upoštevati, da so tla verjetno spolzka in je bilo potrebno po njih stopati previdneje kot v suhem vremenu. Glede na to, da nihče od drugih delavcev prvo tožene stranke tistega jutra na poti od vratarnice do šivalnice ni padel (spodrsnilo je le reševalcu, ki je prišel na kraj dogodka in je bil verjetno, tako kot tožnica, pri hoji manj previden), se je bilo, ob primerni pazljivosti in previdnosti, padcu mogoče izogniti. Zato je tožnica sama soprispevala k nastanku škode v deležu 20 %.

Izrek

Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se I. in III. točka izreka izpodbijane sodbe delno spremenita tako, da se sedaj glasita: „I. Toženi stranki sta tožeči stranki solidarno dolžni plačati 30.749,94 EUR, prvo tožena stranka pa še 3.416,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 4. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh, višji tožbeni zahtevek (za 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2012 dalje do plačila) pa se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 28,58 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem se pritožbi toženih strank in v celoti pritožba tožeče stranke zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 184,04 EUR , drugo toženi stranki pa v znesku 56,38

EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sama.

Tožeča in prvo tožena stranka sami krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožeči stranki 34.349,94 EUR, prvo tožena stranka pa še 3.816,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 4. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek, tj. za 35.521,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2012 dalje do plačila, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 318,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom o popravi sodbe z dne 20. 1. 2015 navedeno sodbo zaradi očitne pomote popravilo tako, da je v uvod sodbe dodalo ime in priimek predsednice senata, ki sta v omenjeni sodbi iz uvoda pomotoma izostala.

Zoper navedeno sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo spremembo oz. podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se tožnica zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, obe toženi stranki pa za zavrnitev tožbenega zahtevka oz. za znižanje prisojene odškodnine.

Tožnica se pritožuje zoper celotno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del (II. točka izreka sodbe) in odločitev o stroških postopka (III. točka izreka). V pritožbi navaja, da ji na pohodni poti od vratarnice do šivalnice pred obravnavanim dogodkom ni nikoli spodrsnilo, čeprav je pri prvo toženi stranki zaposlena že 32 let in je to pot prehodila že neštetokrat, v vseh vremenskih razmerah. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tožnica pri hoji ni bila dovolj previdna, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica k nastanku škode ni soprispevala, podlaga pa je bila tako ledena, da je padel celo reševalec, ki je intervencij v takšnih okoliščinah vajen. Okoliščine v obravnavanem primeru so predstavljale povečano in neobičajno nevarnost za tožnico, saj je, čeprav se ji ni mudilo in je imela primerno obutev, padla in se poškodovala, zato je podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je odškodnino za pretrpljeni strah odmerilo prenizko. Tožnica je spoštovala zdravniška navodila, neobičajno dolgo zdravljenje pa je verjetno posledica zdravniških napak, za kar tožnica ni odgovorna. Priglaša stroške pritožbe.

Prvo tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (I. točka izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka). V pritožbi navaja, da je storila vse, kar je bila glede na vremenske razmere dolžna storiti, zato njena krivdna odškodninska odgovornost ni podana. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bilo dvorišče v času škodnega dogodka spluženo in posoljeno, pred tem pa tudi posuto s peskom (izpovedi A.A. in B.B.). Tožničinih navedb, da tla niso bila splužena, ni potrdila nobena zaslišana priča. Sodišče prve stopnje je napačno navedlo, da prvo tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi karkoli storila z namenom zagotovitve varnih pohodnih površin, saj je to zatrjevala že v odgovoru na tožbo. Priče C.C., D.D. in E.E. se niso spomnile, da bi bila pot ledena, zato očitno ni bila tako spolzka, kot je trdila tožnica. Priči F.F. in A.A. sta omenjali le posamezne ledene plošče, teh pa tudi z najbolj skrbnim čiščenjem pohodne poti ni mogoče preprečiti. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da pohodna pot ni bila osvetljena. Priča A.A. je namreč izpovedala, da je bila pot delno osvetljena, kar potrjuje tudi izpoved G.G.. Če bi delavci res hodili v temi, bi poleg tožnice gotovo padel še kdo. Z namestitvijo luči pri vratarnici in proizvodnem prostoru je prvo tožena stranka zadostila standardu skrbnosti. Priča A.A. je pojasnila, da je bila dodatna osvetlitev (po obravnavanem škodnem dogodku) potrebna zaradi nakladanja tovornjakov in ne zaradi varnosti delavcev. Sicer pa je bil v vsakem primeru tožničin soprispevek k nastali škodi bistveno večji, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (vsaj 50 %), saj je padla izključno zaradi neustrezne obutve in neprevidne hoje. Iz sodne prakse izhaja, da mora povprečno skrben človek upoštevati, da je v mrzlih zimskih jutrih delno poledenela površina verjetno spolzka in po takšnih tleh hoditi previdneje, v nasprotnem primeru pa za morebitno škodo odgovarja sam. Delodajalec ne more odgovarjati za vsako nepazljivost delavca. Sodišče prve stopnje je z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo kršilo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, saj je tožnici prisodilo previsoko odškodnino. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je v celoti sledilo mnenju izvedenca, čeprav tožnica tako konkretnih navedb v postopku na prvi stopnji ni podala. Sodišče prve stopnje zato izvedenskega mnenja v delu, ki presega tožničine navedbe, ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo previsoko odškodnino tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je, glede na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1551/2009 ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 628/2006, močno pretirana. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je odmerjena v previsokem znesku. Priglaša stroške pritožbe.

Drugo tožena stranka se prav tako pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe (I. točka izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka). V pritožbi navaja, da nenadna izguba ravnotežja kaže na neprevidnost tožnice, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Delavki B.B. in H.H., ki sta ob tožnici hodili dovolj previdno, nista padli. B.B. je izpovedala, da pred škodnim dogodkom ni snežilo, pohodna pot pa je bila splužena. Priča tudi ni potrdila tožničinih navedb, da je bila pot spolzka in neosvetljena. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi prič C.C., D.D., E.E. in G.G., ki tožničinih navedb ne potrjujejo. Prvo tožena stranka ni opustila dolžne skrbnosti pri čiščenju in osvetlitvi pohodne poti. Priči A.A. in F.F. sta izpovedali, da so bila tla ledena le na določenih odsekih, kar je v zimskem času običajno, A.A. pa je potrdil, da v času pred nezgodo ni snežilo, pohodna pot pa je bila delno osvetljena. Tožnica je pohodno pot dobro poznala, prav tako je vedela, da je le delno osvetljena. Ker ni hodila z zadostno skrbnostjo, za nastalo škodo v celoti odgovarja sama oziroma je k nastali škodi prispevala vsaj 50 %. Sodišče prve stopnje je tožnici za nepremoženjsko škodo prisodilo previsoko odškodnino. Tožnica je podala le splošne navedbe glede telesnih bolečin in nevšečnosti, izvedenec pa se je kljub temu opredelil do celotnega stanja tožnice. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je dosojena v previsokem znesku, tudi v tem delu pa je izvedenec s svojimi ugotovitvami presegel tožničino trditveno podlago. Izvedenec je glede skaženosti povedal, da je pri tožnici podana le lažja skaženost, zaradi česar trpi blage duševne bolečine, glede na sodno prakso pa je odškodnina iz tega naslova odmerjena previsoko. Tožnica brazgotin na koži ni pravočasno zatrjevala, zato sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja glede tega ne bi smelo upoštevati. Priglaša stroške za pritožbo.

Tožnica je podala ločena odgovora na pritožbi toženih strank, prvo tožena stranka pa je odgovorila na pritožbo tožnice. V odgovorih prerekata nasprotne pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prvo tožene stranke navaja, da je A.A. izpovedal, da se občasno na pohodni poti tudi kdo poškoduje. Tožničina trditvena podlaga glede nastale škode je bila zadostna, v vlogi z dne 15. 4. 2013 pa ni razširjala trditvene podlage, temveč se je le opredelila do izvedenskega mnenja. Prvo tožena stranka te vloge ni prerekala, kot ji to nalaga prvi odstavek 256.b člena (pravilno 286.b člena) Zakona o pravdnem postopku, zato je z uveljavljanjem te kršitve prekludirana. Pritožbene navedbe glede skaženosti so pavšalne, sklicevanje na sodno prakso pa je neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje dolžno upoštevati tudi načelo individualizacije odškodnine.

Tožnica v odgovoru na pritožbo drugo tožene stranke navaja, da prav nenadna izguba ravnotežja dokazuje, da je bila pri hoji dovolj previdna. Do padca je namreč prišlo popolnoma nepričakovano. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve sodbe pravilno navedlo, da je bila vidljivost slaba, kar potrjujejo tudi izpovedi zaslišanih prič. Prvo tožena stranka bi morala zato ledene plošče odstraniti, označiti ali posuti. Naknadna dodatna osvetlitev je bila posledica škodnega dogodka, saj se je „praznjenje“ proizvodnje izvajalo že vrsto let pred obravnavano nesrečo. Tožničina trditvena podlaga glede nastale škode je bila zadostna, tudi drugo tožena stranka pa bi prekluzijo morala uveljavljati že v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju duševnih bolečin zaradi skaženosti ni preseglo tožničine trditvene podlage, saj je ta že v tožbi navedla, da ima na desnem gležnju vidno brazgotino.

Prvo tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice navaja, da je sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj tožnica ni bila dovolj previdna. V izpodbijani sodbi je tudi pravilno ugotovilo, da prvo tožena stranka za obravnavani dogodek ni objektivno odškodninsko odgovorna, dosojena odškodnina za pretrpljeni strah pa je primerna.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožbi prvo in drugo tožene stranke pa sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožnica, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, kot tudi ni kršilo tistih določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri prvo toženi stranki zaposlena na delovnem mestu šivilja. 15. 2. 2010 je nekaj minut pred pol šesto uro zjutraj prišla na delo, pri vratarju z žigosanjem kartice ob 5:29 uri evidentirala svojo prisotnost, nato pa se s sodelavkama (B.B. in H.H.) po pohodni poti, ki je potekala preko dvorišča med kadrovsko službo in skladiščem, odpravila do šivalnice. Po približno 25 metrih hoje je zaradi izgube ravnotežja padla ter utrpela zlom obeh gležnjev desnega skočnega sklepa in zadnjega dela golenice. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

Tožnica je v tej zadevi od toženih strank zahtevala plačilo odškodnine v skupnem znesku 73.688,20 EUR (688,20 EUR za premoženjsko in 73.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2012 dalje do plačila. Med strankami ni bilo sporno, da je imela prvo tožena stranka v času škodnega dogodka pri drugo toženi stranki zavarovano odškodninsko odgovornost (polica št. ...), z dogovorjeno lastno soudeležbo prvo tožene stranke pri vsakem zavarovalnem primeru (odbitna franšiza) v višini 10 % dosojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, tožnica pa je k nastali škodi soprispevala do višine 20 %. Tožbenemu zahtevku iz naslova premoženjske škode je v celoti ugodilo, za nepremoženjsko škodo pa je tožnici prisodilo 47.020,05 EUR odškodnine (tj. 45 povprečnih neto plač za mesec november 2013), kar skupaj znaša 47.708,25 EUR. Ob upoštevanju tožničinega soprispevka k nastali škodi in prej omenjene odbitne franšize, je toženim strankam naložilo, da sta tožnici solidarno dolžni plačati 34.349,94 EUR, prvo tožena stranka pa še 3.816,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2012 dalje do plačila (toženi stranki v postopku na prvi stopnji datuma zapadlosti odškodninskega zahtevka v plačilo nista prerekali). Zoper to odločitev se pritožujejo vse pravdne stranke, pritožbe pa se vsebinsko prekrivajo, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na vse pritožbe hkrati.

Glede temelja odškodninske odgovornosti: Neutemeljeno je tožničino pritožbeno zavzemanje, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, poledenela tla v zimskem času sicer niso varna in tudi hoja po njih ni varna, vendar pa mora biti za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti nevarnost povečana in neobičajna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča p oledenela

tla v zimskem času ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo v ustrezni zimski obutvi po pohodni poti, ki jo na posameznih delih prekrivajo ledene plošče, ovrednotiti kot nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ.

Sodišče prve stopnje se je glede presoje, ali je prvo tožena stranka v zvezi s škodnim dogodkom opustila dolžno skrbnost, oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na 43. člen ZDR, 5., 6. in 9. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.) ter določbe Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/1999 in nadalj.). Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da prvo tožena stranka pohodne poti ni ustrezno očistila, kot tudi ni zagotovila, da bi bila ta v zgodnjih jutranjih urah, ko je zunaj še temno, ustrezno osvetljena, zato je podana njena krivdna odškodninska odgovornost, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

Toženi stranki v pritožbah opozarjata, da je bila pohodna pot splužena in posuta s peskom 13. 2. 2010, vendar pa izpovedi tožnice, A.A., H.H. in F.F. potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila 15. 2. 2010 kljub temu na nekaterih delih poledenela in spolzka. Pritožbena navedba prvo tožene stranke, da slabo očiščene pohodne poti ni potrdila nobena priča, je zato neutemeljena. Čeprav se nekatere zaslišane priče sicer res niso spomnile, da bi bila pohodna pot poledenela, pa to, glede na časovno oddaljenost obravnavanega dogodka (C.C., D.D. in E.E. so bile zaslišane več kot dve leti in pol po škodnem dogodku), ne vpliva na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na prepričljivi dokazni oceni vseh izvedenih dokazov skupaj oz. uspehu celotnega dokaznega postopka. Drugo tožena stranka v pritožbi protispisno uveljavlja zmotnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je na dan škodnega dogodka snežilo, saj je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da je snežilo večer oziroma v noči pred nezgodo, kar potrjujejo izpovedi tožnice, A.A., H.H. in B.B.. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila prvo tožena stranka pohodno pot pred prihodom delavcev na delo 15. 2. 2010 dolžna (ponovno) ustrezno očistiti, zato so pritožbene navedbe toženih strank, da je prvo tožena stranka storila vse, kar je bila glede na vremenske razmere dolžna storiti, neutemeljene.

Izvedeni dokazi potrjujejo tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pohodna pot ni bila primerno osvetljena, zaradi česar je bilo ledene plošče še težje opaziti. Glede na dejstvo, da je do nesreče nesporno prišlo okoli pol šestih zjutraj v mesecu februarju, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo zunaj še vedno vsaj polmračno, posledično pa vidljivost slabša. Iz izpovedi G.G., na katero v pritožbi opozarja prvo tožena stranka, sicer izhaja, da je pohodna pot ponoči vedno osvetljena, vendar pa je priča očitno izpovedala o obdobju po škodnem dogodku (v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je prvo tožena stranka nekaj dni po tožničinem padcu namestila nove luči, ki sedaj osvetljujejo celotno dvorišče od vratarnice do proizvodne hale), saj je A.A., vodja vzdrževanja pri prvo toženi stranki, izpovedal, da so bile luči 15. 2. 2010 nameščene (le) pri vratarnici in na proizvodnem prostoru. Da umetne razsvetljave ob pohodni poti v času škodnega dogodka ni bilo, potrjujeta tudi izpovedi tožnice in H.H., zato so nasprotne trditve toženih strank v zvezi s tem neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ ugotovilo, da sta toženi stranki po temelju odgovorni za 80 % tožničine škode, do višine 20 % pa je k nastali škodi soprispevala tožnica sama. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bi tožnica kot povprečno skrben človek, glede na dejstvo, da je noč pred tem snežilo, morala upoštevati, da so tla verjetno spolzka in je bilo potrebno po njih stopati previdneje kot v suhem vremenu. Glede na to, da nihče od drugih delavcev prvo tožene stranke tistega jutra na poti od vratarnice do šivalnice ni padel (spodrsnilo je le reševalcu, ki je prišel na kraj dogodka in je bil verjetno, tako kot tožnica, pri hoji manj previden), se je bilo, ob primerni pazljivosti in previdnosti, padcu očitno mogoče izogniti, čeprav tožnica v pritožbi zatrjuje nasprotno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženih strank, da je tožnica padla zaradi neprimerne obutve, saj izvedeni dokazi potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila obuta primerno vremenskim razmeram (iz izpovedi tožnice in priče H.H. izhaja, da je bila tožnica obuta v visoke škornje z nizko široko peto in nedrsečim podplatom). Pritožbeno sodišče se glede na navedeno strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica k nastali škodi prispevala do višine 20 %, zato v zvezi s tem ni utemeljena niti pritožba tožnice, ki se zavzema za znižanje njenega soprispevka, niti pritožba toženih strank, ki zatrjujejo, da je tožničin soprispevek večji. Ker je sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve sodbe navedlo, katere okoliščine je upoštevalo pri odločitvi o višini tožničinega soprispevka, tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Glede višine nepremoženjske škode: Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca travmatološke in kirurške stroke, prof. dr. I.I., dr. med. in izpoved tožnice. Pritožbeni očitek toženih strank, da je z upoštevanjem izvedenskega mnenja širilo tožničino trditveno podlago, je neutemeljen. Tožnica je že v tožbi opisala vse negativne posledice, ki jih zaradi obravnavanega škodnega dogodka trpi, sodni izvedenec pa je po pregledu tožničine medicinske dokumentacije podal svoje mnenje glede posameznih oblik nepremoženjske škode, ki ga je tudi ustrezno strokovno obrazložil. Toženi stranki v pritožbah sicer pravilno opozarjata, da je sodišče prve stopnje pri presoji vezano na trditveno podlago in pri odmeri odškodnine ne more upoštevati telesnih in duševnih bolečin, ki jih tožnica ni zatrjevala, vendar pa to ne pomeni, da bi morala tožnica do prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP) navesti prav vsako negativno posledico, ki jo zaradi škodnega dogodka trpi, saj se oškodovanci kot laiki pogosto niti ne zavedajo vseh razsežnosti zadobljenih telesnih poškodb.

Tožnica je s tožbenim zahtevkom iz naslova škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahtevala plačilo zneska 10.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je temu ugodilo do višine 8.000,00 EUR. Toženi stranki v pritožbah v zvezi s tem le pavšalno navajata, da tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem po svoji intenziteti in trajanju ne opravičujejo odmere odškodnine v takšni višini. Tudi po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina, ob upoštevanju sodne prakse na tem področju, ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

Toženi stranki pa v pritožbah utemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsoko odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica je iz tega naslova zahtevala 50.000,00 EUR odškodnine, sodišče prve stopnje pa ji je ugodilo do višine 30.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima tožnica zaradi obravnavane poškodbe zadebeljen skočni sklep v obsegu 5 cm, zmanjšano gibljivost desnega skočnega sklepa za 28 % ter, v primerjavi z levo nogo, zmanjšano moč desnih golenskih mišic za 10 % zadaj in 15 % spredaj. V primerjavi s sposobnostmi pred poškodbo je manj zmožna za hojo in bistveno ovirana pri teku, sposobna je opravljati le lažja dela, kjer ne dviguje ali nosi bremen nad 20 kg. Ovirana je pri počepanju, manj zmožna za hojo po stopnicah, strmem terenu, lestvah in neravnem terenu, ovirana pa je tudi pri opravilih, ki krmilijo z desnim stopalom (vožnja avtomobila, delo na šivalnem stroju). Zaradi slabše občutljivosti brazgotine ima oslabljen refleksni lok in zato večjo ranljivost desne noge. Tožnica je invalid III. kategorije in za delo šivilije pod splošnimi pogoji ni več sposobna, bistveno zmanjšana zaposljivost pa jo psihično močno bremeni. Namen pravične denarne odškodnine je, da za oškodovanca primarno pomeni zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje, vendar pa je ob tem treba, zaradi enotnega obravnavanja, upoštevati tudi odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih, oziroma ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb. Po presoji pritožbenega sodišča je pravična in primerna denarna odškodnina iz tega naslova 25.000,00 EUR, ob upoštevanju 20 % soprispevka k nastali škodi, pa je tožnica upravičena do plačila odškodnine v znesku 20.000,00 EUR (in ne 24.000,00 EUR, kot ji je prisodilo sodišče prve stopnje).

Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi strahu, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v znesku 1.020,05 EUR. Tožnica je iz tega naslova zahtevala 3.000,00 EUR odškodnine, vendar ugotovljeni obseg strahu (iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica ob padcu utrpela primarni strah v trajanju nekaj sekund, nato pa je mesec dni po poškodbi trpela sekundarni strah velike intenzitete, nadaljnje pol leta srednje intenzitete, nato pa še 16 mesecev strah nižje intenzitete), ne daje podlage za prisojo višje denarne odškodnine, kot jo je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti prisodilo 8.000,00 EUR od zahtevanih 10.000,00 EUR. Čeprav ta znesek sega na zgornjo mejo dosojenih odškodnin za to postavko, tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine obravnavanega primera odmero v takšni višini opravičujejo, zato toženi stranki v pritožbah neutemeljeno zatrjujeta, da je odškodnina iz tega naslova odmerjena v previsokem znesku. Izvedeni dokazi namreč potrjujejo ugotovitve sodišča, da ima tožnica na koži goleni vidno brazgotino, njena hoja je vidno šepajoča, zaradi pozibavanja in drsanja z nogo po tleh pa je deležna številnih neprijetnih pogledov in vprašanj, kar jo psihično obremenjuje. Zaradi oteklosti skočnega sklepa ne more več nositi elegantnih čevljev, izvedenec pa je v izvedenskem mnenju prizadetost tožničine zunanjosti ocenil kot hujše stopnje (točka 7.3 izvedenskega mnenja). Drugo tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodni izvedenec glede ocene skaženosti „presegel“ trditveno podlago, saj je tožnica že v tožbi na str. 18 navedla, da ima na desnem gležnju vidno brazgotino. Prav tako ni utemeljena njena pritožbena navedba, da tožnica po besedah izvedenca trpi le lažjo skaženost, saj to iz njegove izpovedi ne izhaja (prepis zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 12. 2. 2014 na list. št. 228).

Glede na navedeno tožnici zaradi obravnavanega škodnega dogodka pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 42.020,05 EUR (tj. približno 40 povprečnih plač za mesec november 2013), kar je po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožnica in je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki jih sicer sodišča prisojajo v podobnih primerih. Ob upoštevanju njenega soprispevka v višini 20 %, sorazmerna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 33.616,04 EUR, skupaj s premoženjsko škodo v znesku 550,56 EUR pa 34.166,60 EUR. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbama toženih strank delno ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo, tako da sta toženi stranki dolžni tožnici solidarno plačati 30.749,94 EUR, prvo tožena stranka pa, zaradi dogovorjene odbitne franšize, še 3.416,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 4. 2012 dalje do plačila. Višji tožbeni zaht evek v znesku 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2012 dalje do plačila (do prvotno prisojenih 38.166,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob 21. 4. 2012 dalje do plačila) je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank v preostalem delu in pritožbo tožnice v celoti zavrnilo kot neutemeljene in v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov postopka: Zaradi delnega uspeha toženih strank v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožničin uspeh se je z 48 % znižal na 46,63 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožnici skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) priznalo 3.273,23 EUR stroškov postopka, zato ji morata toženi stranki glede na uspeh v pravdi (46,37 %) povrniti 1.517,80 EUR. Prvo toženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo 2.688,04 EUR priglašenih stroškov postopka, glede na uspeh v pravdi (53,63 %) pa ji mora tožnica povrniti 1.441,60 EUR. Drugo toženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo 195,38 EUR stroškov postopka, ki ji jih je tožnica dolžna povrniti v obsegu 53,63 %, kar znaša 104,78 EUR. Po poračunu stroškov postopka tožnice v znesku 1.517,80 EUR s stroški postopka prvo tožene stranke v znesku 1.441,60 EUR in drugo tožene stranke v znesku 104,78 EUR, je tožnica dolžna prvo toženi stranki povrniti 28,58 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

Toženi stranki sta v pritožbenem postopku delno uspeli (prvo tožena stranka je uspela z zneskom 4.000,00 EUR od izpodbijanega zneska 38.166,60 EUR, drugo tožena stranka pa z zneskom 3.600,00 EUR od izpodbijanega zneska 34.349,94 EUR), zato jima je tožnica na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom.

Prvo tožena stranka je v pritožbi utemeljeno priglasila 1.756,13 EUR pritožbenih stroškov (942,40 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT, kar znaša skupaj 1.174,13 EUR, ter 582,00 EUR takse za pritožbo), zato ji je tožnica, glede na pritožbeni uspeh ( 10,48 %) , dolžna povrniti 184,04 EUR. Drugo tožena stranka je utemeljeno priglasila 538,00 EUR takse za pritožbo, uspela pa z enakim deležem kot prvo tožena stranka, zato ji je tožnica dolžna povrniti 56,38 EUR pritožbenih stroškov.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovorov na pritožbi toženih strank, prvo tožena stranka pa stroške odgovora na pritožbo tožnice, saj odgovori niso bistveno prispevali k rešitvi zadeve, zato jih ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).