Jedro

V ponovljenem postopku bo moralo sodisce prve stopnje izhajati iz pogodbenih določil in ugotoviti ali ob sporazumni ocenitvi preživljalskih obveznosti na 55.000 EUR sporna pogodba v celoti predstavlja odplačno pogodbo ali pa gre za mešano odplačno in darilno pogodbo. Če bo ugotovilo, da gre delno za darilo, bo moralo ugotoviti vrednost darila, glede na to, da tožnica zaradi prikrajšanja nujnega deleža zahteva vračilo darila v zapuščino. Sodišče bo moralo upoštevati, da se pri vračunanja darila dediču v njegov dedni delež, to oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 14. 4. 2010 nična in prikriva darilno pogodbo, da darilna pogodba, po kateri je toženka kot darilo prejela 1/4 nepremičnine parcela št. 526/1, k. o. ..., nima pravnega učinka proti tožnici v obsegu prikrajšanja toženkinega nujnega deleža in se 1/16 nepremičnine vrne v zapuščino po pokojnem F. L., ter da je toženka dolžna tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice pri tej nepremičnini (I. točka izreka). Zavrnilo je tožničin stroškovni zahtevek in ji naložilo, da toženki povrne 1.930,14 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka). Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 14. 4. 2010 v celoti odplačna.

2. Tožnica sodbo izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je zaključek sodišča, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju v celoti odplačna, v nasprotju z zadnjim odstavkom pete točke te pogodbe, kjer je jasno navedeno, da če je pogodbena vrednost pravic in obveznosti po tej pogodbi nižja od dejanske vrednosti izročene nepremičnine skupaj s premičninami in pritiklinami, zapustnik tako vrednost podari obema preživljalcema, toženki in njenemu možu. Da je bila takšna pogodbena volja, izhaja iz pisnih izjav odvetnice A. J., ki je pogodbo pripravila, in notarke M. P., pri kateri je bila pogodba overjena. Vrednost pravic in obveznosti po tej pogodbi je bila nižja od dejanske vrednosti nepremičnine, oskrba zapustnika pa je bila krita z njegovimi rednimi prihodki, zato sporna pogodba v celoti predstavlja darilo toženki in njenemu partnerju T. C. Ker je sodišče prve stopnje zanemarilo zadnji odstavek pete točke sporne pogodbe, je zmotno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Navedeno določilo v pogodbi o dosmrtnem preživljanju je neobičajno za tovrstne pogodbe in ni dvoma, da so pogodbene stranke tožnico želele izključiti iz dedovanja, zato je pogodba nemoralna in s tem nična. Na ničnost pogodbe kaže tudi nemoralno in nedopustno ravnanje pogodbenikov s tem, da je bila v letu 2010 najprej sklenjena pogodba in sta se toženka in njen partner šele decembra istega leta preselila k zapustniku. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno njeno razveljavitev.

3. V odgovoru na pritožbo toženka pritožbene navedbe prereka in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je zapustnik po smrti žene M. L. leta 2009 živel sam in da razen artritisa drugih bolezenskih težav ni imel. Toženka in njen partner T. C. sta živela nedaleč od zapustnika. Po smrti žene je toženka s partnerjem zapustniku pomagala tako, da mu je kuhala in pospravljala. Med pravdnima strankama ni bilo prerekano, da je zapustnik 17. 2. 2011 prvič utrpel možgansko kap, a je lahko še samostojno hodil in jedel ter kaj malega povedal. Za vse druge osnovne življenjske potrebe je potreboval oskrbo. 25. 9. 2012 je zapustnik utrpel drugo možgansko kap, po kateri je ostal nepokreten in ni več govoril, le vegetiral je, tako da je potreboval pomoč in oskrbo za vse življenjske potrebe, ni več mogel skrbeti za svoje pravice in ni bil opravilno sposoben. Vso pomoč in oskrbo sta zapustniku dajala toženka in njen partner. Ugotovilo je, da zapustnik ni želel bivati v domu za starejše, ker si tega sam ni želel, in je do smrti 18. 10. 2015 živel na svojem domu. Ker je tožnica takim izpovedbam toženke in njenega partnerja pritrdila, je sodišče zaključilo, da je toženka dokazala, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena 14. 4. 2010 (priloga A 4) v celoti odplačna. Obrazložilo je, da je takšna pogodba dvostransko zavezujoč pravni posel, katere značilnosti sta zaupnost razmerja in aleatornost. Zato obračunska metoda med prejeto pomočjo in vrednostjo s pogodbo izročenega premoženja ne pride v poštev. Ugotovilo je še, da je bil edini interes, nagib za sklenitev pogodbe, da se zapustniku zagotovi oskrbo za primer starosti, bolezni in onemoglosti takšen nagib pa ni nedopusten. Okoliščini, da je imel zapustnik lastna mesečna sredstva v približni višini 1.000 EUR, za katera je tožnica zatrjevala, da so v celoti zadostovala za pokritje pomoči in oskrbe, sodišče ni pripisalo bistvenega pomena, saj je štelo za bistven skupni namen pogodbenikov, da se zapustniku zagotovi popolna dosmrtna oskrba za primer starosti, bolezni in onemoglosti, ki mu jo bosta nudila toženka in njen partner, in ki sta se zavezala tudi k doplačilu inštitucionalne oskrbe, če bi bila ta potrebna.

6. Dokazni oceni, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju izpolnjena, pritožbeno sodišče pritrjuje in se v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje. Pritožbenim ugovorom, da naj bi šlo pri sporni pogodbi v celoti za darilno pogodbo, tako ni mogoče pritrditi. Prav tako pritožba ni utemeljena v delu, ko zatrjuje, da je bila oskrba zapustnika v celoti krita z njegovimi rednimi mesečnimi prihodki. Iz pete točke sporne pogodbe izhajajo obveznosti toženke in njenega partnerja, ki sta jih, kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, v celoti in redno izpolnjevala. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča mesečni prihodki zapustnika na ugotovitev odplačnosti in aleatornosti sporne pogodbe ne morejo imeti bistvenega vpliva. Nadalje pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke, da je določilo zadnjega odstavka v peti točki sporne pogodbe neobičajno za tovrstne pogodbe, kar kaže na to, da so pogodbene stranke tožnico želele izključiti iz dedovanja. Po oceni pritožbenega sodišča takšno določilo ni običajno, pogodba pa zaradi tega ni nemoralna in posledično ni nična. Enako velja za pritožbene navedbe, da so pogodbenice najprej sklenile pogodbo o dosmrtnem preživljanju, šele nato sta se preživljalca k zapustniku preselila, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da sta preživljalca zapustniku pomagala po smrti njegove žene, ko sta živela v neposredni bližini.

7. Pritožba pa ima prav, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo dogovor iz sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v katerem je v drugi točki navedeno, da s to pogodbo za slučaj svoje smrti zapustnik F. L. za medsebojno dogovorjeno izročnino v znesku 55.000 EUR izroča četrtino nepremičnine svoji hčerki, to je toženki, polovico pa svojemu izvenzakonskemu zetu, to je toženkinemu partnerju T. C. Nadalje iz pete točke izhaja, da so pogodbene stranke služnostne in preživljalske pravice in obveznosti sporazumno ocenile na 55.000 EUR. Dogovorile so se, da če je dogovorjena vrednost pravic in obveznosti po tej pogodbi nižja od dejanske vrednosti nepremičnine skupaj s premičninami in pritiklinami, zapustnik tako vrednost podari obema preživljalcema. Navedeno kaže, da je lahko bila pogodbena volja pogodbenih strank takšna, da je v presežku (nad dogovorjeno vrednostjo preživljanja) šlo za darilo. Nepravilen in preuranjen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da gre v celoti za odplačno pogodbo.

8. Tožnica je v tožbi, ko je obrazložila prikrajšanje svojega nujnega deleža, ocenila vrednost idealnega deleža toženki podarjene četrtine nepremičnine na 62.500 EUR, celotno nepremičnino pa na 250.000 EUR. Toženka je v odgovoru na tožbo takšno vrednost prerekala in predložila izpisek iz GURS (priloga B 2), iz katerega je razvidno, da vrednost nepremičnine znaša 85.716 EUR. Tožnica je vrednost nepremičnine, ocenjene s strani GURS, prerekala in predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bo nepremičnino ocenil. Ker so bile s sporno pogodbo preživljalske obveznosti za tri četrtine izročene nepremičnine dogovorjene na 55.000 EUR, tudi v primeru, da se upošteva (s strani tožnice prerekana) vrednost GURS, ta presega vrednost preživljalskih obveznosti.

9. Ker je sodišče prve stopnje določila pogodbe o dosmrtnem preživljanju zmotno presodilo, je tudi preuranjeno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca gradbene stroke. V ponovljenem postopku bo moralo izhajati iz pogodbenih določil in ugotoviti ali ob sporazumni ocenitvi preživljalskih obveznosti na 55.000 EUR sporna pogodba v celoti predstavlja odplačno pogodbo ali pa gre za mešano odplačno in darilno pogodbo. Če bo ugotovilo, da gre delno za darilo, bo moralo ugotoviti vrednost darila, glede na to, da tožnica zaradi prikrajšanja nujnega deleža zahteva vračilo darila v zapuščino. Sodišče bo moralo upoštevati, da se pri vračunanja darila dediču v njegov dedni delež, to oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi (52. člen Zakona o dedovanju).

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je tožnica izven roka po napotitvenem sklepu v samostojni pravdi uveljavljala zahtevek, da v zapuščino spada 91.716,20 EUR gotovine. Obrazložilo je, da v tu obravnavani zadevi ni bilo treba čakati na odločitev, saj je ugotovilo, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju v celoti odplačna, torej do vračanja darila v zapuščino ne bo prišlo. Tožnica je v vlogi 12. 1. 2018 (list. št. 89 sodnega spisa) pojasnila, da če bo z zahtevkom po vračilu zneska 91.716,20 EUR uspešna, njen dedni delež ne bo več prikrajšan ter posledično ne bodo več potrebni tu uveljavljani tožbeni zahtevki v 2., 3. in 4. točki. Tudi to okoliščino bo, ob morebitni ugotovitvi, da sporna pogodba delno predstavlja darilno pogodbo, treba upoštevati.

11. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožnica z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom uveljavlja ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Toženka je tekom postopka navajala, da je ničnost nekaj povsem drugega kot zahteva za vračunanje daril, ter da je ničnostni zahtevek neutemeljen in nesklepčen. V odgovoru na pritožbo je navedla, da za ničnostni zahtevek ni podana pasivna legitimacija, saj tožba ni zajela vseh pogodbenih strank. Ko sodišče odloča o dajatvenem ali oblikovalnem zahtevku, mora najprej razčistiti, ali obstaja pravno razmerje, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari (predhodno vprašanje), vendar o tem odloči le v obrazložitvi sodbe brez učinka pravnomočnosti (pravnomočen postane le izrek sodbe), zato ne veže strank in sodišča ob morebitni kasnejši pravdi glede drugih zahtevkov iz istega pravnega razmerja. Če tožnik postavi vmesni ugotovitveni zahtevek in s tem zahteva, da sodišče odloči o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja, obstoj tega razmerja ne pomeni več le predhodnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku, ampak preraste v neposredno vsebino enega izmed zahtevkov v tožbi. Namen vmesnega ugotovitvenega zahtevka je torej strankam omogočiti, da dosežejo, da sodišče o obstoju prejudicialnega razmerja odloči v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti.1 Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo presoditi, ali je podana pravilna pasivna legitimacija za ničnostni zahtevek, torej ali so skladno s pravili materialnega prava zajete vse stranke pogodbenega razmerja, saj se bo z odločitvijo o vmesnem ugotovitvenem zahtevku pravnomočnost raztezala tudi na njih.

12. Zaradi zmotne presoje sporne pogodbe je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopkov oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, novo sojenje pa po oceni pritožbenega sodišča ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje ni presojalo ali sporna pogodba delno predstavlja darilno pogodbo in sodba o tem ne vsebuje razlogov. Poleg tega bo, če se bo ugotovilo, da gre delno za darilo, treba počakati tudi na razplet v drugi samostojni pravdi, zato izvedba postopka na drugi stopnji tudi časovno ne bi bila upravičena.

13. Po povedanem je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo (351. člen ZPP), navodila sodišču prve stopnje pa so podana zgoraj (360. člen ZPP).

14. Za pridržanje odločanja o stroških postopka je pravna podlaga podana v tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 A. Galič, komentar k 181. členu ZPP, L. Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, 2006.