Jedro

Ker druga tožena stranka ni označila vrednosti spornega predmeta v tožbi, s katero zahteva sklenitev prodajne pogodbe, po presoji revizijskega sodišča, nima pravice do revizije.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta se toženi stranki iz spornega stanovanja izselili poleti 1989. Po preteku šestih mesecev je zato stanovanjsko razmerje prenehalo po sili zakona (1. odst. 58. čl. ZSR, ki ga je v konkretnem primeru potrebno uporabiti na podlagi 2. odst. 159. čl. SZ).

Izrek

Revizija se v delu, v katerem izpodbija odločitvi sodišč prve in druge stopnje glede tožbenega zahtevka druge tožene stranke na sklenitev prodajne pogodbe, zavrže, v preostalem delu pa se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku iz tožbe tožeče stranke proti toženima strankama, s katerim je prva uveljavljala odpoved stanovanjskega razmerja in izpraznitev stanovanja. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek iz tožbe druge tožene stranke proti tožeči stranki, s katerim je ta uveljavljala sklenitev prodajne pogodbe za sporno stanovanje na podlagi SZ. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da toženki nista povsem opustili uporabe spornega stanovanja, saj sta bili dnevno v stanovanju, iz njega sta telefonirali in podobno. Zato niso izpoljnjeni pogoji iz 58. člena ZSR. Poleg tega sta v času vložitve tožbe in izdaje prvostopenjske sodbe v stanovanju živeli. Upoštevati bi bio potrebno stanje, kakršno je bilo na dan sojenja. Če je tožeča stranka menila, da sta se toženki izselili, bi takrat morala zahtevati izročitev ključev. Vendar tega ni storila, temveč jima je v februarju 1990 ponudila sporno stanovanje v odkup. Sodišče je tudi nepravilno štelo, da je druga toženka solastnica nepremičnine. Solastništvo prve toženke pa je le formalno. Življenska skupnost med njo in J.Č. je razpadla, stanovanjska hiša pa je zasedena. Če pa sodišče že šteje, da je prišlo do izselitve iz spornega stanovanja leta 1989 in zatem do ponovne vselitve, bi moralo razmerje presojati po 149. členu SZ, saj je druga toženka živela v stanovanje več kot dve leti, predno je bila vložena tožba. Tako ima druga toženka pravico do odkupa spornega stanovanja. K reviziji je bil 4.1.1994 vložen dodatek.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija proti odločitvi sodišč o tožbenem zahtevku, s katerim je druga tožena stranka uveljavljala odkup stanovanja, ni dovoljena, proti odločitvi o tožbenem zahtevku iz tožbe tožeče stranke pa ni utemeljena.

Po 2. odst. 186. čl. ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi (takšen je primer glede tožbenega zahtevka iz tožbe druge tožene stranke proti tožeči stranki - zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe). Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. čl. ZPP. Po 3. odst. tega člena namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Ker druga tožena stranka ni označila vrednosti spornega predmeta v tožbi, s katero zahteva sklenitev prodajne pogodbe, nima pravice do revizije. O tem delu revizije je zato revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (392. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 389. čl. ZPP).

Glede dodatka k reviziji je revidentki potrebno pojasniti, da ga revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker je bil vložen po roku za vložitev revizije.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta se toženi stranki iz spornega stanovanja izselili poleti 1989. Po preteku šestih mesecev je zato stanovanjsko razmerje prenehalo po sili zakona (1. odst. 58. čl. ZSR, ki ga je v konkretnem primeru potrebno uporabiti na podlagi 2. odst. 159. čl. SZ). Na drugačno presojo ne morejo vplivati v reviziji ponovno postavljene trditve, da s hčerko nista nikoli popolnoma opustili uporabe spornega stanovanja. Zatrjevani način uporabe stanovanja namreč ni "uporaba" v smislu 2. odst. 1. čl. ZSR, kot sta to že pravilno obrazložili obe sodišči. Prav tako ni pomembno, če se je v sporno stanovanje druga toženka (oz. obe) ponovno vselila jeseni 1991 in če je (sta) v njem prebivala ob zaključku postopka na prvi stopnji. Tudi na to trditev je že bilo pravilno odgovorjeno. V takšni situaciji tudi sklicevanje na "formalno solastništvo" stanovanjske hiše in 149. čl. SZ ne more biti pomembno. Prav tako ni odločilno vztrajanje pri trditvi, da je tožeča stranka sporno stanovanje že v februarju 1990 ponudila v odkup. Ni namreč razvidno, da bi tožena stranka to ponudbo sprejela. Vložitev tožbe za odkup stanovanja po pogojih SZ pa seveda ne more pomeniti sprejema zatrjevane ponudbe. Materialno pravo je bilo tako po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, kot neutemeljeno zavrnilo revizijo v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišč prve in druge stopnje glede tožbenega zahtevka iz tožbe tožeče stranke (393.čl.ZPP).