Jedro

Organ mora v postopku denacionalizacije skrbeti, da je elaborat parcelacije izdelan tako, da zadosti zahtevam ZEN in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru ter da se v postopku za izdelavo elaborata opravi ustna obravnava, z ogledom na kraju samem. Sodišče tudi meni, da mora biti načrt parcelacije, izdelan v smislu zahtev, kot jih za skico kot sestavni del elaborata določa pravilnik, obvezen sestavni del odločbe o denacionalizaciji, skupaj z navedbo, da je ta načrt parcelacije podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu, katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

V obravnavani zadevi sodišče po vpogledu v upravni spis zadeve ugotavlja, da tožnica na spornih nepremičninah ne opravlja nobene dejavnosti ter da del le-teh oddaja v najem, čemur tožnica niti ne oporeka. To pa po presoji sodišča pomeni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin v primeru vrnitve nepremičnin v last denacionalizacijskima upravičencema z vzpostavitvijo solastninskih deležev na teh nepremičninah, saj proizvodni proces na predmetnih nepremičninah nesporno ne poteka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Domžale št. 30100-48/1992/229 (20162) z dne 24. 1. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki in stranki z interesom C.C. povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 695,40 EUR, od tega vsaki v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Domžale (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila: (1) da sta upravičenca do denacionalizacije podržavljene Opekarne ... pokojna solastnika podjetja A.A., do deleža 3/6 in B.B., do deleža 1/6, (2) da se za skrbnika pokojnemu upravičencu A.A. določi C.C., za skrbnika pokojnemu upravičencu B.B. pa D.D., (3) da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist upravičenca A.A. vzpostavi lastninska pravica do deleža 23,15 % nepremičnin v vrednosti 70.620,00 DEM, in sicer: v deležu 56/242 od celote na zemljišču z začasno parc. št. 983/2, upravna stavba v izmeri 242 m2, do deleža 16/72 od celote na parc. št. 986/11, dvorišče v izmeri 72 m2, do deleža 28/120 od celote na parc. št. 1014/21, dvorišče v izmeri 120 m2, in do deleža 5/18 od celote na parc. št. 982/5, cesta v izmeri 18 m2, vse k.o. ..., (4) da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist upravičenca A.A. vzpostavi lastninska pravica do deleža 3/16 nepremičnin v vrednosti 41.547,00 DEM, na zemljišču, ki je označeno z začasnimi parc. št. 984/2, poslovna stavba (vključno fundus 10.282,00 DEM) v izmeri 307 m2, 986/10, dvorišče v izmeri 407 m2, 1014/25, dvorišče v izmeri 87 m2 in parc. št. 986/12, dvorišče v izmeri 2.213 m2, vse k.o. ..., (5) da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist upravičenca A.A. vzpostavi lastninska pravica v ustreznih deležih nepremičnin in v vrednosti 11.819,00 DEM, na zemljišču, ki je označeno z začasnimi parc. št.: do deleža 25/378 od celote parc. št. 982/6, cesta v izmeri 378 m2, do deleža 139/680 od celote parc. št. 983/1, parkirišče v izmeri 680 m2, in do deleža 72/1086 od celote parc. št. 1014/26, vse k.o. ..., (6) da je zavezanec za vrnitev zemljišč iz 3., 4. in 5. točke izreka družba E. d.d., (7) da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist upravičenca B.B. vzpostavi lastninska pravica do deleža 7,72 % nepremičnin in v vrednosti 23.540,00 DEM, na zemljišču v deležu do 19/242, začasne parc. št. 983/2, upravna stavba v izmeri 242 m2, do deleža 6/72 od celote parc. št. 986/11, dvorišče v izmeri 72 m2, do deleža 9/120 od celote parc. št. 1014/21, dvorišče v izmeri 120 m2, in do deleža 1/18 od celote parc. št. 982/5, cesta v izmeri 18 m2, vse k.o. ..., (8) da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist upravičenca B.B. vzpostavi lastninska pravica do deleža 1/6 od celote in v vrednosti 13.849,00 DEM na zemljišču, ki je označeno z začasnimi parc. št.: 984/2, poslovna stavba (vključno fundus 3.427,00 DEM) v izmeri 307 m2, parc. št. 986/10, dvorišče v izmeri 407 m2, parc. št. 1014/25, dvorišče v izmeri 87 m2 in parc. št. 986/12, dvorišče v izmeri 2.213 m2, vse k.o. ..., (9) da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist upravičenca B.B. vzpostavi lastninska pravica v ustreznih deležih in v vrednosti 3.940,00 DEM, na zemljišču, ki je označeno z začasnimi parc. št.: do deleža 8/387 od celote parc. št. 982/6, cesta v izmeri 378 m2, do deleža 46/680 od celote parc. št. 983/1 parkirišče v izmeri 680 m2 in do deleža 24/1086 od celote parc. št. 1014/26, vse k.o. ..., (10) da je zavezanec za vrnitev zemljišča iz 7., 8. in 9. točke izreka družba E. d.d., (11) da se zavrne zahteva za vračilo v solastninsko pravico v deležu do 53,7 % od celote nepremičnine upravne stavbe s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, označeno z začasnimi parc. št.: v deležu do 130/242 od celote parc. št. 983/2, upravna stavba v izmeri 242 m2, v deležu do 39/72 od celote parc. št. 986/11, dvorišče v izmeri 72 m2, do deleža 65/120 od celote parc. št. 1014/21 dvorišče v izmeri 120 m2 in do deleža 10/18 od celote parc. št. 982/5 cesta v izmeri 18 m2, vse k.o. ..., (12) da se na nepremičninah iz 11. točke izreka z dnem pravnomočnosti odločbe vzpostavi solastninska pravica do deleža 53,7 % družbe F. d.o.o., (13) da se zavrne zahteva za vračilo v naravi nepremičnin, ki so bile izločene iz lastninskega preoblikovanja E. d.d. na podlagi začasne odredbe občine Domžale z dne 8. 11. 1994, ki je postala pravnomočna 9. 12. 1994, in sicer parc. št. 1014/9, po spremembi 1014/9 in 1014/16, parc. št. 1014/8, po spremembi 1014/8 in 1014/18, parc. št. 1014/7, po spremembi 1014/7 in 1014/17, parc. št. 1014/5, po spremembi 1014/5 in 1014/22, parc. št. 1014/4, po spremembi 1014/4 in 1014/20, parc. št. 1014/3, po spremembi 1014/3 in 1014/19, parc. št. 1014/1, po spremembi parc. št. 1014/16, 1014/17, 1014/18, 1014/19, 1014/20, 1014/21, 1014/22, 1014/23, 1014/24, 1014/26, parc. št. 1003, po spremembi 1003 in 1014/23, parc. št. 984, po spremembi parc. 984/1, 986/9, 1014/24, 986/8, (14) da se vzpostavi lastninska pravica F. d.o.o. na naslednjih nepremičninah z začasnimi parc. št.: 1014/9, 1014/16, 1014/8, 1014/18, 1014/7, 1014/17, 1014/5, 1014/22, 1014/4, 1014/20, 1014/3, 1014/19, 1014/26, 1003, 1014/23, 984/1, 986/9, 1014/24, v tam navedenih deležih, vse v k.o. ... in v skupni izmeri 13.500 m2, (15) da se z dnem pravnomočnosti odločbe v korist G. d.d. vzpostavi lastninska pravica na nepremičninah parc. št. 986/8 dvorišče v izmeri 19 m2 in parc. št. 986/8 funkcionalni objekt v izmeri 13 m2, obe k.o. ... (začasni parc. št.), (16) da v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZDen pripada upravičencu A.A. odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD d.d.) v nominalni vrednosti 909.603,00 DEM kot razlika med vrednostjo do deleža 3/6 podržavljene Opekarne ... in vrednostjo upravičencu vrnjenega premoženja v naravi, (17) da v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZDen pripada upravičencu B.B. odškodnina v obveznicah SOD d.d. v nominalni vrednosti 303.201,00 DEM kot razlika med vrednostjo do deleža 1/6 podržavljene Opekarne ... ter vrednostjo upravičencu vrnjenega premoženja v naravi, (18) da je zavezanec za izplačilo odškodnine v obveznicah SOD d.d. Ljubljana, (19) da se zavrne zahtevek E. d.d. za odškodnino zaradi povečane vrednosti nepremičnin, ki se vračajo upravičencema v naravi, (20) da nepremičnini parc. št. 1014/6 in 1014/12 ne obstajata več ter nista predmet odločanja v ponovljenem denacionalizacijskem postopku (po letu 1994 združeni s parc. št. 1014/1, o kateri je v celoti odločeno), (21) da se zavrne zahteva za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. 1040/3 k.o. ..., ker ni bila predmet podržavljenega premoženja Opekarne ..., (22) da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 15. 10. 2013 zavrnil pritožbe tožnice, C.C. in D.D. ter odločil, da stroške pritožbenega postopka trpijo stranke same.

3. Tožnica v tožbi navaja, da se na podlagi t.i. začasnih parcel, ki niso vpisane v zemljiško knjigo, ne more oziroma ne sme vračati nepremičnin, ne glede na navodilo ministrstva, na katero se izpodbijana odločba sklicuje. Poleg tega obstajajo ovire za vrnitev nepremičnin v naravi, saj gre za zaokrožen prostorski kompleks, ki je v posesti tožnice in bi bil z vračilom dejansko okrnjen. Da gre za zaokrožen prostorski kompleks, izhaja iz mnenj vseh izvedencev v postopku. Dalje izpostavlja, da je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca H.H. jasno, da je vračilo nepremičnine, ki v naravi predstavlja poslovno stavbo, neutemeljeno, kar je tožnica v postopku dokazala z dokumentacijo. Poslovna stavba je namreč popolnoma nov objekt, ki ga ni mogoče vrniti v naravi z vzpostavijo solastnih deležev. Ugovarja pa tudi, da je brez obrazložitve v izpodbijani odločbi zavrnjen njen zahtevek glede odškodnine za vlaganja, ki jih je tožnica opravila v navedeno poslovno stavbo, ki leži na parc. št. 980/2. Meni tudi, da so funkcionalna zemljišča očitno določena v preveliki površini, pri čemer za njihovo vračilo niti ne obstaja pravna podlaga. Za funkcionalna zemljišča bi upravičenca lahko prejela le odškodnino. Sicer pa vzpostavljeni deleži na funkcionalnem zemljišču ne ustrezajo solastnim deležem na nepremičninah, ki se vračajo. Izpostavlja tudi, da organ ni upošteval stališča drugostopenjske odločbe Ministrstva za gospodarstvo z dne 5. 6. 2008 glede parcelacije funkcionalnih zemljišč ter stališča glede navodila ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 13. 4. 2003. V nadaljevanju tožbe našteva zmotne zaključke drugostopenjskega upravnega organa v odločbi z dne 15. 10. 2013. V zvezi z obstojem kompleksa še navaja, da le delček nepremičnin oddaja v najem, ne pa celote. Poudarja tudi, da tistih nepremičnin, ki jih oddaja v najem, sama ne uporablja več prav zato, ker so v postopku denacionalizacije. Meni, da vračilo v naravi z vzpostavitvijo idealnih deležev ni niti zakonito, niti pravilno ter da bi upravičencema morala biti izplačana le odškodnina v breme SOD d.d.. Po prepričanju tožnice pa je prvostopenjski organ zmotno in nezakonito odločil tudi o stroških postopka, ki sta jih povsem po nepotrebnem povzročila vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano prvostopenjsko odločbo spremeni tako, da se zahteva za denacionalizacijo z vrnitvijo nepremičnin in funkcionalnih površin v naravi zavrne; podrejeno, da se izpodbijana odločba v točkah 3 do 10, 12, 14, 15, 19 in 22 izreka odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da ji je toženka dolžna povrniti priglašene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je posredovala upravni spis zadeve.

5. Stranka z interesom C.C. v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne, nasprotni stranki pa naloži, da mu je dolžna povrniti stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Stranka z interesom D.D. v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe.

7. Stranka z interesom F., d.o.o., Ljubljana, na tožbo ni odgovorila.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna denacionalizacija podržavljene Opekarne ... pokojnima solastnikoma podjetja A.A. do deleža 3/6 in B.B. do deleža 1/6, in sicer tožnica izpodbija vračilo nepremičnin upravičencema v naravi z vzpostavitvijo idealnih deležev zaradi obstoja ovir za vrnitev nepremičnin v naravi. Meni namreč, da bi jima morala biti izplačana le odškodnina v breme SOD d.d.. Ugovarja pa tudi vračilu delov nepremičnin, ki nimajo samostojne parcelne številke in določitvi funkcionalnih zemljišč.

10. Glede vprašanja zakonitosti vračanja v denacionalizacijskem postopku delov nepremičnin s „predvidenimi“ oziroma „začasnimi“ parcelnimi številkami, in izvršljivosti denacionalizacijskih odločb, s katerimi se vračajo nepremičnine s takimi parcelnimi številkami, se sodišče najprej sklicuje na sklep Ustavnega sodišča U-I-205/98 z dne 12. 11. 1998, v katerem je to obravnavalo vprašanje, ali je v denacionalizaciji mogoče vračati dele nepremičnin, ki nimajo samostojne parcelne številke. Ustavno sodišče je v sklepu razlogovalo, da se odmera delov nepremičnin rešuje s parcelacijo, izvedeno v okviru denacionalizacijskega postopka. Odločitev o legi in o obsegu zemljišča, ki se vrača, je namreč izključno v pristojnosti denacionalizacijskega organa (prvi odstavek 66. člena Zakona o denacionalizaciji – v nadaljevanju ZDen). Če je torej za izdajo odločbe o denacionalizaciji potrebno pridobiti nove katastrske podatke, ki se lahko pridobijo le v postopku parcelacije, se ta postopek opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca. Parcelacija je v teh primerih poseben ugotovitveni postopek v smislu določb ZUP. Odločbi o denacionalizaciji pa sledi ugotovitvena odločba geodetskega organa o ugotovitvi in vpisu sprememb v zemljiški kataster.

11. Ker pa je Ustavno sodišče navedeno stališče sprejelo v času veljavnosti Zakona o zemljiškem katastru ter ob upoštevanju pravne ureditve vpisa sprememb, nastalih ob parcelaciji, v zemljiški kataster, v tem zakonu, to pomeni, da je od uveljavitve Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot bilo potrebno upoštevati ta zakon ter da je od uveljavitve Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) v letu 2006 treba upoštevati ureditev v tem zakonu. Tudi ta zakon pa predvideva izvedbo parcelacije na podlagi akta državnega organa ter določa, da mora v tem primeru elaborat izkazovati skladnost izvedene parcelacije z načrtom parcelacije iz tega akta ter da v tem primeru soglasje lastnikov s tako izvedeno parcelacijo ni potrebno, uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije pa v tem primeru zahteva državni organ (četrti in šesti odstavek 48. člena ZEN). Poleg tega pa mora po mnenju sodišča organ v postopku denacionalizacije skrbeti, da je elaborat parcelacije izdelan tako, da zadosti zahtevam ZEN (sedmi odstavek 48. člena in 51. člen ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik) ter da se v postopku za izdelavo elaborata opravi ustna obravnava, z ogledom na kraju samem. Sodišče pa tudi meni, da mora biti načrt parcelacije, izdelan v smislu zahtev, kot jih za skico kot sestavni del elaborata določa Pravilnik, obvezen sestavni del odločbe o denacionalizaciji, skupaj z navedbo, da je ta načrt parcelacije podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu, katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

12. V zvezi z vprašanjem uporabe Strokovnega navodila in usmeritev upravnim enotam za postopanje pri določitvi funkcionalnih zemljišč, odmerah in parcelacijah v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Navodilo) pa sodišče dodaja, da tudi če gre le za delovni pripomoček, izdan v smislu strokovnega vodstva ali strokovnih napotkov ministrstev - iz 48. oziroma 49. člena Zakona o državni upravi - in ki kot tak ne bi mogel vsebovati navodil, ki ne bi temeljila na zakonu oziroma drugem zakonitem predpisu, da se odločba na navedeno neobjavljeno Navodilo, katerega pravna narava ni jasna, ne bi mogla sklicevati, pač pa bi se mogla opirati le na zakone in druge ustrezne predpise, ki urejajo relevantna vprašanja določanja funkcionalnih zemljišč in parcelacije zaradi možnosti vračanja delov nepremičnin itd. 13. Ob povedanem tako sodišče odločitve o vračanju delov nepremičnin, ki glede na stanje zemljiškega katastra nimajo samostojnih parcelnih številk, same po sebi ne presoja kot nezakonite. Vendar pa ugotavlja, da se izpodbijana odločba opira na Navodilo (izrecno se nanj sklicuje tudi elaborat zemljiškokatastrske meritve I. d.o.o. z dne 2. 7. 2007), na katero bi se, kot že obrazloženo v točki 12 te sodbe, kot na zakonito podlago ne mogla opirati. Poleg tega pa izpodbijana odločba kot obveznega sestavnega dela ne vključuje načrta parcelacije, kot je sodišče navedlo v točki 11 sodbe, da bi ga odločba o denacionalizaciji, s katero je odločeno o vračanju v naravi delov nepremičnin, ki po stanju zemljiškega katastra nimajo parcelnih številk, morala obsegati, skupaj z navedbo, da je ta načrt parcelacije podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu, katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Razen tega sodišče ugotavlja še, da elaborat zemljiškokatastrske meritve I. d.o.o. z dne 2. 7. 2007 temelji na strokovnem mnenju „določitev gradbenih parcel“ izvedenke J.J. iz aprila 2007, čeprav je ta, kot izhaja iz spisne dokumentacije, naknadno izdelala dopolnitev strokovnega mnenja z dne 11. 7. 2007, ki jo je prvostopenjski denacionalizacijski organ prejel 16. 7. 2007. Iz spisne dokumentacije pa tudi ne izhaja, da bi v postopku izdelave elaborata bila opravljena ustna obravnava z ogledom na kraju samem ter da bi denacionalizacijski organ elaborat preizkusil v smislu relevantnih zahtev ZEN in Pravilnika (glede evidentiranja parcelacije v zemljiškem katastru). Že samo to pa so razlogi za odpravo izpodbijane odločbe – zaradi povezanosti odločitve – v celoti.

14. V zvezi z ostalimi tožbenimi ugovori pa sodišče odgovarja, kot sledi:

15. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da upravičencema (sploh) ne bi bilo mogoče vrniti nacionaliziranega podjetja z vzpostavitvijo idealnega deleža na posameznih nepremičninah, ki so v času denacionalizacije v lasti tožnice kot zavezanke za denacionalizacijo v tem postopku. Vračanje nepremičnine, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, z vzpostavitvijo lastninskega deleža do višine prvotne vrednosti nepremičnine, je namreč skladno z zakonom (druga alineja drugega odstavka 25. člena ZDen).

16. Dalje sodišče tudi ugotavlja, da tožnica neutemeljeno ugovarja, da upravne oziroma poslovne stavbe na parc. št. 983/2 ni mogoče vrniti v naravi, ker predstavlja popolnoma nov objekt. Kot je to tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ v odločbi druge stopnje, namreč iz upravnega spisa zadeve izhaja, da gre pri tem objektu za rekonstrukcijo in nadzidavo, ne pa za nov objekt, kot je to v izvedenskem mnenju izrecno navedel tudi izvedenec H.H. Pojasnil je, da tehnično poročilo k načrtu rekonstrukcije upravne stavbe in tudi predračun stroškov jasno pokažeta, da je bil objekt povišan za eno etažo. Iz teh dokumentov je po mnenju izvedenca H.H. razvidno, da ne gre za nov objekt, pač pa za nadgradnjo obstoječega objekta. Ugotovil je namreč, da je bil objekt v času nacionalizacije pritličen in da je bila etaža dograjena po letu 1963. Takšen zaključek izvedenca se torej opira na dokumentacijo v upravnem spisu, zato sodišče ta tožbeni ugovor zavrača. 17. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da gre pri spornih nepremičninah za zaokrožen prostorski (industrijski) kompleks, ki je v posesti tožnice, ter da bo le-ta z vračilom okrnjen. Po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Namen citirane določbe je, da se z vračanjem v naravi določenih nepremičnin ne poseže bistveno v določeno urbano okolje zaokroženega območja, ki ima določen namen oziroma funkcijo ali v funkcionalno povezanost določenih nepremičnin. Dodaten pogoj pa je, da bi z vračanjem podržavljene nepremičnine nastala bistvena okrnitev take prostorske celovitosti oziroma namena izrabe prostora ali nepremičnine. Pomembno je, da bi z vračanjem nepremičnine v naravi nastala posledica za zdajšnjega upravljalca kompleksa oziroma nepremičnine, da takšnega kompleksa ali nepremičnine ne bi mogel več neovirano uporabljati za enak namen kot pred vračilom1. V obravnavani zadevi pa sodišče po vpogledu v upravni spis zadeve ugotavlja, da tožnica na spornih nepremičninah ne opravlja nobene dejavnosti ter da del le-teh oddaja v najem, čemur tožnica niti ne oporeka. To pa po presoji sodišča pomeni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin v primeru vrnitve nepremičnin v last denacionalizacijskima upravičencema z vzpostavitvijo solastninskih deležev na teh nepremičninah, saj proizvodni proces na predmetnih nepremičninah nesporno ne poteka. Da so te nepremičnine ograjene z ograjo, kar zatrjuje tožnica v tožbi, pa za obstoj prostorskega kompleksa tudi ni bistveno.

18. Glede tožbenega ugovora, da je organ zavrnil tožničin zahtevek za odškodnino za vlaganja, ki jih je tožnica opravila v poslovni stavbi na parc. št. 980/22, brez obrazložitve, pa sodišče ugotavlja, da je organ podal obrazložitev zavrnitve tožničinega zahtevka za odškodnino zaradi povečane vrednosti nepremičnin v četrtem odstavku na 24. strani obrazložitve izpodbijane odločbe, pa tudi v izreku, in sicer pod točko 19 izreka izpodbijane odločbe, ko je navedel, da se zahtevek tožnice za vračilo odškodnine zaradi povečane vrednosti nepremičnin, ki se vračajo upravičencema v naravi, zavrne zato, ker se upravičencema vrnejo nepremičnine v ustreznih deležih iz časa ob podržavljenju na sedanjih nepremičninah, ki so v upravljanju tožnice, in nič več. S tem v zvezi je treba še dodati, da navajanje razlogov ne sodi v izrek odločbe, temveč v njeno obrazložitev, kar bo moral organ upoštevati pri izdaji odločbe v ponovljenem postopku.

19. Tožbeni ugovor glede določitve funkcionalnih zemljišč pa je po presoji sodišča preveč splošen in nekonkretiziran, zato ga sodišče niti ne more vsebinsko preizkusiti.

20. Tožnica v tožbi ugovarja tudi odločitvi organa o stroških postopka. Vendar pa sodišče ugotavlja, da prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo o stroških postopka sploh ni odločil. Iz točke 22 izreka namreč izhaja, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

21. Po vsem povedanem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi povezanosti odločitve izpodbijano odločbo odpravilo v celoti, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Poleg že podanih razlogov za odpravo izpodbijane odločbe sodišče še dodaja, da odločitve, kot jo je organ sprejel v točki 15 izreka, v denacionalizacijskem postopku ni mogoče sprejeti (prvi odstavek 66. člena ZDen). V ponovnem postopku bo organ moral odpraviti kršitve, ugotovljene v tej sodbi in o zadevi ponovno odločiti. V ponovnem postopku izdana odločba pa bi tudi morala v večji meri ustrezati zahtevam Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o vsebini izreka (213. člen), tako da bi razlogov za odločitev v izreku, kot že povedano, ne navajala, ter o vsebini in strukturiranosti obrazložitve (214. člen), tako da bi ne navajala razlogov za odločitev v smislu podajanja kronološkega poteka postopka, glede na obsežnost odločitve pa bi morala biti tudi preglednejša, kar pomeni, da bi moralo biti iz nje razvidno, na katero točko izreka se posamezen del obrazložitve nanaša. 22. O stroških tožnice je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji stroške priznalo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljanim 22 % DDV, ker je njen pooblaščenec zavezanec za DDV. Stranki z interesom C.C. pa je sodišče stroške priznalo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013), prav tako po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z 22 % DDV, ki ga je uveljavljal pooblaščenec stranke kot zavezanec za DDV.

opomba (1) : Glej: Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, avtorica komentarja k 19. členu ZDen Martina Lippai, str. 200, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000. opomba (2) : Opomba sodišča: pravilno verjetno – parc. št. 983/2.