Jedro

Pravno vprašanje, ali predstavlja sporna pogodba res pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ker je tožnica svojo obveznost do prvega toženca izpolnila že ob sklenitvi pogodbe (4.6.1992) glede na naravo tega spora ni pravno odločilno, ker se po sodni praksi preužitkarske (izročilne) pogodbe lahko razvezujejo iz enakih razlogov kot pogodbe o dosmrtnem preživljanju (torej po določilu 120. člena ZD). Vendar pa dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno na drugi in prvi stopnji tudi po presoji revizijskega sodišča ni utemeljevalo razveze sporne pogodbe, kot sta to pravilno zaključili že sodišči nižjih stopenj. Namreč spredaj navedene predpostavke za razvezo pogodbe niso bile podane, ker tožnica kot je bilo ugotovljeno ni dokazala, da bi postalo skupno življenje pravdnih strank neznosno iz razlogov na strani prvega toženca in njegove partnerke, in prav tako ne, da bi prvi toženec ne izpolnjeval s pogodbo prevzetih obveznosti. Torej v obravnavanem primeru ugotovljene okolnosti niso utemeljevale zaključka, da je skupno življenje pravdnih strank omajano do take mere, da je postalo njuno skupno življenje neznosno ali da bi prvi toženec kršil sklenjeno pogodbo (z neizpolnjevanjem svojih obveznosti).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tako primarni tožničin zahtevek, da naj se ugotovi, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 4.6.1992 sklenila tožnica in prvi toženec, neveljavna kot tudi podrejen zahtevek, da naj se navedena pogodba razveže, ker da prvi toženec ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti.

Tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se ugodi njenemu podrejenemu zahtevku. V reviziji izvaja, da sta sodišči druge in prve stopnje sicer pravilno ugotovili dejansko stanje, da pa sta zmotno odločili. Pri pravni presoji spora sta spregledali zaporedje dogodkov, ki je sledeče: prvi toženec in njegova partnerka sta živela pri tožnici že pred sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju; maja meseca 1992 sta tožnica in prvi toženec sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, julija je sledilo plačilo kupnine po kupni pogodbi, v avgustu in septembru pa je prišlo do grobosti posebno toženčeve zunajzakonske partnerice proti tožnici in oktobra je bila tožnica preseljena v dom. Tako zaporedje dogodkov kaže, da je skupno življenje med sopogodbenikoma postalo neznosno in je bila tožnica prisiljena oditi v dom. Na take zaključke kažejo tudi izpovedi zaslišanih prič. Nevzdržnost medsebojnih razmer pa utemeljuje razvezo sporne pogodbe po določbi drugega odstavka 120. člena ZD.

Na vročeno revizijo toženi stranki nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je ugotoviti, da sme revizijsko sodišče preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). V tem primeru navedena uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, medtem ko se zmotna uporaba materialnega prava v reviziji izrecno uveljavlja.

Iz opredeljenega revizijskega predloga izhaja, da tožnica predlaga materialnopravni preizkus sodbe sodišča druge stopnje le v delu, s katerim je bil zavrnjen podrejen tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ker pri tem ni uveljavljala kakšnih pomanjkljivosti postopkov na nižjih stopnjah, je smelo revizijsko sodišče preizkusiti le, ali je bilo v postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje (ki ga revizijska izvajanja potrjujejo kot pravilno ugotovljenega) pravno pravilno presojeno. Ta presoja je morala biti opravljena predvsem po določilu 120. člena zakona o dedovanju (ZD). Po tem določilu lahko vsaka pogodbenica pogodbe o dosmrtnem preživljanju zahteva razvezo te pogodbe, (1) če živita pogodbenika skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno ali (2) če druga stranka ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti.

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se je prvi toženec priselil k tožnici kot podnajemnik leta 1990, da je tožnica zaradi svojega zdravstvenega stanja (po kapi) potrebovala oskrbo drugega, da so pred tem prebivali pri njej razni podnajemniki, da je bilo tedaj stanje v stanovanju neznosno zaradi razgrajanja, zanemarjenosti stanovanja in tožnice, ki je bila vdana tudi alkoholu. Tudi obveznosti v zvezi s stanovanjem se niso redno poravnavale. Ko je prišel stanovat k tožnici prvi toženec, se je stanje uredilo, tako v stanovanju kot glede oskrbe tožnice, ki se je vidno spremenila (postala je urejena, fizično je boljše izgledala in ni več toliko popivala), prvi toženec pa je s svojo partnerko A. H. za tožnico ustrezno skrbel. Nato je prišlo sredi leta 1992 do sklenitve sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju med tožnico in prvim tožencem, po kateri se je tožnica zavezala izročiti svoje enosobno stanovanje (za odkup katerega je dal prvi toženec denar) prvemu tožencu v takojšnjo last, toženec pa se je (poleg že navedene kupnine za stanovanje) zavezal s pogodbo še v celoti skrbeti za izročevalko - tožnico, ji nuditi vso oskrbo s hrano, ustrezno nego in oskrbo. Stranki sta se sporazumeli za skupno prebivanje v stanovanju. Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje se je pozneje tožnica sama odločila za odhod v dom, kjer sta jo prvi toženec in njegova partnerka redno obiskovala, ji nosila priboljške in ji doplačevala oskrbnino v domu. Po ugotovitvah navedenih sodišč je prvi toženec izpolnjeval vse prevzete obveznosti ter tožnica ni dokazala kaj takega v ravnanju prvega toženca ali njegove partnerke, kar bi utemeljevalo razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Pravno vprašanje, ali predstavlja sporna pogodba res pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ker je tožnica svojo obveznost do prvega toženca izpolnila že ob sklenitvi pogodbe (4.6.1992) glede na naravo tega spora ni pravno odločilno, ker se po sodni praksi preužitkarske (izročilne) pogodbe lahko razvezujejo iz enakih razlogov kot pogodbe o dosmrtnem preživljanju (torej po določilu 120. člena ZD). Vendar pa dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno na drugi in prvi stopnji tudi po presoji revizijskega sodišča ni utemeljevalo razveze sporne pogodbe, kot sta to pravilno zaključili že sodišči nižjih stopenj. Namreč spredaj navedene predpostavke za razvezo pogodbe niso bile podane, ker tožnica kot je bilo ugotovljeno ni dokazala, da bi postalo skupno življenje pravdnih strank neznosno iz razlogov na strani prvega toženca in njegove partnerke, in prav tako ne, da bi prvi toženec ne izpolnjeval s pogodbo prevzetih obveznosti. Torej v obravnavanem primeru ugotovljene okolnosti niso utemeljevale zaključka, da je skupno življenje pravdnih strank omajano do take mere, da je postalo njuno skupno življenje neznosno ali da bi prvi toženec kršil sklenjeno pogodbo (z neizpolnjevanjem svojih obveznosti). Zahtevek za razvezo pogodbe tako ni bil utemeljen in zaradi tega sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tak tožničin zahtevek zavrnili. Zato ni podan v reviziji uveljavljen razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je moralo revizijsko sodišče zavrniti tožničino revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

V zvezi z revizijskimi izvajanji tožnice je le še dodati, da pomenijo njeni poudarki o redosledu določenih dogodkov in podobno, dopolnjevanje dejanske podlage spora, ki v revizijskem postopku ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Kakšne podlage za odločanje v smislu 121. člena ZD, ki omogoča drugačno ureditev razmerja pogodbenikov zaradi spremenjenih razmer, pa tožnica ni uveljavljala.