Jedro

Sodišče prve stopnje je za vse ugotovljene omejitve tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznalo 8.000 EUR, kar predstavlja 5 mesečnih neto povprečnih plač in se pri tem utemeljeno oprlo na zadevi II Ips 410/2006 in II Ips 811/2007. Pritožnica, ki se sklicuje na zadevo VSL II Cp 1905/2019 in opozarja, da je bilo za podobno poškodbo s podobnimi funkcionalnimi posledicami prisojenih 5.000 EUR, čeprav je bilo potrebno artroskopsko operativno zdravljenje, pri tožniku pa le konzervativno, pri tem prezre, da je v relevantnem času tudi ta znesek predstavljal 5 mesečnih neto povprečnih plač. Poleg tega način zdravljenja za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni odločilen, bistven je obseg zmanjšanja zmožnosti za delo in športno udejstvovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega, tožeči stranki pa mora v 15 dneh povrniti 229,50 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh od prejema sodbe tožeči stranki plačati odškodnino v višini 14.442,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku do zahtevanih 24.169 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2020 do plačila in glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od 3. 2. 2020 do 20. 2. 2020 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 1.151,39 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki se ne strinja le z višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Navaja, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel močnejšo udarnino levega kolena s posledično poškodbo zunanjega meniskusa in politealne tetive. Zdravljenje je potekalo konzervativno, brez potrebe po operativnem zdravljenju, do 31. 5. 2017. Ni sporno, da je poškodba kolena pri tožniku zapustila določene trajne posledice, vendar je glede na te prisojena odškodnina previsoka. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja starejšo sodno prakso, ki se ne nanaša na povsem primerljive primere. Novejša sodna praksa, kot je sodba VSL II Cp 1905/2019, pa je pri podobni poškodbi meniskusa iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti potrdila odškodnino v višini 5.500 EUR. V navedenem primeru s podobnimi funkcionalnimi posledicami gre za nekoliko hujšo rupturo meniskusa, ki je zahtevala tudi artroskopsko operativno zdravljenje. Zaradi navedenega pritožnica meni, da bi bila primerna odškodnina iz naslova tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5.000 EUR, zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in znižanje prisojene odškodnine za 3.000 EUR, posledično pa tudi spremembo izreka sodbe o stroških postopka v skladu z uspehom strank v postopku.

3.V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je sodišče pri odločitvi o višini odškodnine upoštevalo primera II Ips 811/2007 ter II Ips 410/2007, ki sta na spodnji meji priznanih odškodnin za tovrstne poškodbe, in da se v sodni praksi višina odškodnin za te vrste poškodb meniskusa giblje višje od 11-kratnika povprečne neto plače in celo 26-kratnika povprečne neto plače.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik, v času škodnega dogodka star skoraj 40 let, je bil ... 1. 2017 poškodovan v prometni nezgodi kot zdravnik reševalec v reševalnem vozilu, ki je bilo na nujni vožnji. Ob trčenju je z levo nogo močno udaril v spodnji del armaturne plošče in mu je ob tem koleno tudi močno zvilo, prišlo je do poškodbe zunanjega meniskusa levega kolena in udarnine v predel levega kolena. Na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedbe je sodišče ugotovilo, da ima tožnik zaradi okvar na levem kolenu, ki so posledica poškodb, težave pri delu kot zdravnik specialist urgentne medicine na terenu. To delo vključuje vožnjo z avtomobilom kot sopotnik, pogosto je potrebna hitra hoja po neravnem terenu, počepanje ali klečanje pri oskrbi bolnikov ali poškodovancev in pomoč pri prenašanju bolnikov. Po ugotovitvah izvedenca, dela na terenu ne bo zmogel več v pričakovanem obsegu, težave pa se bodo pojavile tudi pri operacijah, kjer je treba dalj časa stati na miru in bo to povzročilo bolečine. Zaradi okvar na levem kolenu so motene tudi športne aktivnosti, s katerimi se je tožnik ukvarjal pred poškodbo. Ne zmore daljše hoje po naravnem terenu, težave ima pri prsnem plavanju, ker koleno ob krčenju in iztegovanju tudi rotira, bolečine se pojavijo tudi pri kolesarjenju zaradi posrednega pritiska pogačice na stegnenične kondile, bolečine se bodo pojavljale pri smučanju. Pritožba ugotovljenim omejitvam ne nasprotuje, trdi le, da odškodnina ni ustrezno objektivizirana oziroma umeščena med podobne primere.

6.Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je za vse ugotovljene omejitve tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznalo 8.000 EUR, kar predstavlja 5 mesečnih neto povprečnih plač in se pri tem utemeljeno oprlo na zadevi II Ips 410/2006 in II Ips 811/2007. Pritožnica, ki se sklicuje na zadevo VSL II Cp 1905/2019 in opozarja, da je bilo za podobno poškodbo s podobnimi funkcionalnimi posledicami prisojenih 5.000 EUR, čeprav je bilo potrebno artroskopsko operativno zdravljenje, pri tožniku pa le konzervativno, pri tem prezre, da je v relevantnem času tudi ta znesek predstavljal 5 mesečnih neto povprečnih plač. Poleg tega način zdravljenja za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni odločilen, bistven je obseg zmanjšanja zmožnosti za delo in športno udejstvovanje.

7.Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

8.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožniku pa mora povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, in sicer 375 točk po OT za sestavo obrazloženega odgovora na pritožbo ter 2 % materialne stroške, kar skupaj znaša 229,50 EUR.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.