Jedro

Po prvem naroku za glavno obravnavo lahko stranke predlagajo nove dokaze in navajajo nova dejstva le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. In 2006/00088, z dne 24. 5. 2006 v točki 2. izreka vzdrži v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 23.751,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2006 dalje do prenehanja obveznosti in izvršilne stroške v znesku 239,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2006 dalje do prenehanja obveznosti. Odločilo je še o pravdnih stroških nastalih v tem pravdnem postopku, na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec ni uspel dokazati, da ni bil podpisnik poroštvene izjave, sodišče je nasprotno zaključilo, da je toženec podpisal poroštveno izjavo z dne 17. 8. 2005, s katero se je kot porok in plačnik zavezal, da na prvi poziv banke, plača banki znesek po kreditni pogodbi, vključno z vsemi obrestmi in stroški. V skladu z določbami člena 1012 Obligacijskega zakonika se namreč porok s poroštveno pogodbo (izjavo) nasproti upniku zaveže, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ni storil dolžnik. V konkretnem primeru je toženec bil tudi zakoniti zastopnik glavnega dolžnika in je zato sodišče štelo, da je bil tudi kot porok obveščen o tem, da glavni dolžnik ne plačuje obveznosti in zato odgovarja zanj kot porok. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo opravilo v odsotnosti pravilno vabljenega toženca, dokazni predlog za imenovanje izvedenca grafologa pa je zavrnilo, ker tožnik ni izpolnil pogoja iz tretjega odstavka 153. člena ZPP, saj ni v roku, ki mu ga je naložilo sodišče založil zneska potrebnega za stroške tega izvedenca. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec z laično pritožbo. Pritožbo podaja zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je pravni laik, zato mu ni bila znana vsebina člena 115 ZPP. Toženec boluje za boleznijo, ki velja za zelo hudo. Zato se prvega naroka za glavno obravnavo ni mogel udeležiti in ni vedel, da mora predložiti potrdilo na predpisanem obrazcu. Sodišče zaradi njegove odsotnosti ni upoštevalo dokaznega predloga, ki jih je podal na naslednji obravnavi. S tem je prekršilo določilo člena 286 ZPP, saj brez svoje krivde ni mogel navesti dokazov na prvi obravnavi. Sodišče mu je odvzelo vse pravice in se je s tem v celoti postavilo na stran drugega ekonomsko močnejšega udeleženca tega pravdnega postopka. Toženec meni, da bi sodišče moralo samo založiti sredstva za izvedenca. V času, ko mu je sodišče naložilo plačilo predujma je bil v zelo slabem finančnem stanju. Zaradi tega, ker je sodišče s tem, ko ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal v posledici tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj sam ni podpisal poroštvene izjave. Predlaga, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo sodnih stroškov ali pa zadevo razveljavi in jo pošlje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Niso podane očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere v pritožbi opozarja pritožnik. Sodišče prve stopnje je opravilo prvi narok za glavno obravnavo v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi ugotovilo, da je sicer dan pred prvim narokom toženec poslal opravičilo, češ, da se naroka ne more udeležiti iz zdravstvenih razlogov, ker se že dalj časa zdravi zaradi kronične bolezni in prejema zdravila. Ker pa temu opravičilu ni bilo predloženo nobeno dokazilo o zatrjevanih zdravstvenih razlogih toženca, ki naj bi opravičevali njegovo odsotnost iz prvega naroka in ker iz samih navedb toženca ne izhaja, da naj bi šlo za nenadno in nepredvidljivo bolezen, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec svoje odsotnosti iz prvega naroka ni pravno veljavno opravičil in je prvi narok opravilo v njegovi odsotnosti. Sodišče prve stopnje je tožencu pravilno obrazložilo, da v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZPP, sodišče iz zdravstvenih razlogov narok preloži le, če je bolezen ali poškodba stranke nenadna in nepredvidljiva in ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanju na naroku. Stranka mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu skladno z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. V tej zvezi so tako neupravičene in nepravilne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz samih navedb toženca tekom pravdnega postopka glede njegovih bolezenskih težav je namreč mogoče razbrati, da že dalj časa boluje za določeno boleznijo in da toženec ni uspel dokazati, da je dan pred narokom za prvo glavno obravnavo nenadoma zbolel in da zaradi tega ne bi bil sposoben udeležiti se tega prvega naroka. V opravičilu bi moral toženec to izrecno napisati, sicer pa je bil dolžan po določbi drugega odstavka 115. člena ZPP predložiti svojemu opravičilu ustrezno zdravniško potrdilo na predpisanem obrazcu. Ker toženec tako ni pojasnil sodišču zakaj naj bi mu bil onemogočen prihod na sodišče, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da svojega izostanka ni opravičil in je narok opravilo v njegovi odsotnosti. Ker pa je narok opravilo v njegovi odsotnosti, s tem tudi ni kršilo njegove pravice do dostopa na sodišče. Na tem prvem naroku za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje obravnavalo njegove ugovore podane tekom pravdnega postopka na prvi stopnji. Na tem naroku je tudi sprejelo dokazne sklepe in med njimi tudi dokazni sklep, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati predujem za stroške izvedenca grafološke stroke v znesku 700,00 EUR, saj je njegovemu dokaznemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem grafološke stroke dejansko ugodilo. Sodišče je nato tožencu tudi poslalo drugopis razpravnega zapisnika z dne 24. 9. 2010 in ga je ponovno opozorilo, da mu je naložilo plačilo predujma za stroške izvedenca. Iz tega obvestila tudi ni razvidno kakšen skrajni rok je sodišče prve stopnje podelilo tožencu, da bi lahko založil ta znesek ali pa po pravilih o brezplačni pravni pomoči zaprosil za oprostitev plačila stroškov za izvedenca. Pravdno sodišče namreč samo ne more oprostiti in založiti stroškov za izvedenca po predlogu strank, temveč tako oprostitev doseže stranka sama po predpisih o nudenju brezplačne pravne pomoči. Toženec je tako imel dovolj časa, da bi zaprosil za oprostitev plačila stroškov postopka, vendar tega ni storil. Pristopil pa je za drugi narok za glavno obravnavo in na tem naroku podal določene nove navedbe in tudi na tem naroku ni podal nobenega predloga za oprostitev plačila stroškov pravdnega postopka. Prav tako na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni grajal procesnih nepravilnosti s strani sodišča prve stopnje, kot mu to nalaga člen 286.b ZPP. Po tej določbi mora stranka kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Toženec je torej opustil dolžno grajanje in zato teh bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, glede postavitve izvedenca grafološke stroke, ne more uspešno uveljavljati v postopku s pravnimi sredstvi. Tako njegove pritožbene trditve glede storitve bistvenih kršitev pravdnega postopka niso podane oziroma jih glede na prej omenjeno določbo ZPP toženec ne more uspešno uveljavljati v postopku na drugi stopnji. Na vse kar sedaj v pritožbi opozarja toženec, bi moral opozarjati pred sodiščem prve stopnje.

Prav tako ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga vidi pritožnik v tem, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede podpisa na poroštveni izjavi, saj sam ni podpisal poroštvene izjave. V tej zvezi pa se sodišče druge stopnje pridržuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede ugotovitev o verodostojnosti podpisa na kreditni pogodbi in poroštveni izjavi. Zaradi procesnih neaktivnosti tako toženec ni uspel dokazati, da ni podpis njegov na tej listini, ki je ključnega pomena za odločitev sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je podpis tako na pogodbi kot na poroštveni izjavi podpis toženca in s tem je dokazno breme za nasprotno, prešlo na toženca. Kot že povedano pa toženec ni uspel dokazati, da podpis na tej listini ni njegov oziroma, da ga je namesto njega napravil nekdo drug npr. njegova žena. V tej zvezi je tudi sodišče prve stopnje sprejelo pravilno procesno odločitev, da je štelo te navedbe za takšne, katere je toženec podal prepozno. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta podpisa na obeh dokumentih enaka, da je toženec vedel za kredit ter, da iz četrtega odstavka 6. člena kreditne pogodbe št. 0693294 izhaja, da se poleg zavarovanja z menicami kreditojemalec T. d.o.o. obvezuje pred koriščenjem kredita predložiti osebno poroštvo g. V. K. (tožene stranke) z eno lastno menico in menično izjavo, ter da sta podpisa na kreditni pogodbi in poroštveni izjavi že po oceni sodišča podpisa iste osebe in ob pomanjkanju nasprotnih dokazov, zlasti izvedenskega mnenja izvedenca grafologa je tudi po zaključku sodišča druge stopnje pravilno štelo za dokazano, da je toženec resnično podpisal tudi poroštveno izjavo. V času podpisa je bil namreč sam zakoniti zastopnik podjetja, katero je najelo kredit, nato pa tudi bil seznanjen z odpovedjo pogodbe in obveznost, ki zanj kot poroka izvira iz nje, vendar pred odločitvijo sodišča v tej zvezi ni podal nobene ustrezne izjave do posojilodajalca. Zato je pravilna dejanska ocena sodišča prve stopnje, da je toženec podpisal poroštveno izjavo. Tako ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede podpisa na poroštveni izjavi z dne 16. 8. 2006. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe OZ, ki urejajo poroštvo in obveznosti poroka (glej člen 1012 in ostali OZ).

Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določila člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker ga stranke niso priglasile.