Jedro

Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je prepoved mučenja absolutna temeljna človekova pravica, pa vendar glede na to, da naj bi bil tožnik deležen takega ravnanja hrvaških policistov na bosansko - hrvaški meji zaradi ilegalnega prehoda tožnika, niso relevantne za ta upravni spor, v katerem se presoja zakonitosti odločitve toženke na podlagi Uredbe Dublin III.

Toženka je tudi po presoji sodišča tako pravilno odločila, da se tožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na obravnavo na policijski postaji (udarec v uho), ki, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, tudi po presoji sodišča ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5469/2024/7 (1222-19) z dne 30. 1. 2025 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter osmega dostavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbe Dublin III1, za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 19. 12. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oz. v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). Toženka je odločila da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 2. 12. 2024 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 4 11. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Toženka je 19. 12. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca. Tožnik je v bistvenem za ta upravni spor na osebnem razgovoru povedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker ga je tam prijela policija, ga grobo pretepla in mu dejala, naj se vrne, od koder je prišel. Povedal je, da so ga hrvaški policisti vrgli v reko kljub temu, da ni znal plavati, zaradi česar je skoraj izgubil življenje. Nek moški mu je podal palico in ga potegnil iz vode. Bilo jih je več, zato je bil zmeden in ni vedel, kje se nahaja. Policija ga je vrnila v Bosno in Hercegovino. Tožnik se je kljub vsemu še enkrat vrnil v Republiko Hrvaško. Ponovno so ga prijeli policisti, ki so mu vzeli denar, telefon in druge osebne stvari, in ga odpeljala na policijsko postajo v Zagreb, kjer ga je policist udaril, zaradi česar ga je bolelo desno uho. Tožnik je povedal, da so ga na policijski postaji s Pakistanci zadrževali skoraj tri dni, ga nato odpeljali v azilni dom v Zagreb, kjer je ostal en teden, ker mu tam ni bilo všeč. Tožnik je povedal, da hrana, ki jo je dobil v azilnem domu, zanj ni bila dobra, ker ga je zaradi hrane bolel želodec, zaradi česar ni mogel spati. Povedal je, da je jedel fižol, ki ga ne mara; da je dobil tri obroke na dan; da je dobil tudi testenine, kruh in druge jedi; da se je vsakič bal, da ga bo zaradi hrane bolel želodec. Tožnik je prosil strežnico, da dobi tudi sam piškote in pijačo, kot otroci, pa mu je rekla, naj se odstrani. Zaradi bolečin v želodcu se je tožnik pritožil socialnemu delavcu, ki ga je napotil k zdravniku. Zdravnika ni bilo ne prvič, ne drugič. V azilnem domu je bil tožnik približno šest dni. Dobil je kartico, ki jo je kasneje odvrgel. Tožnik meni, da ne bo dobro zanj, če se vrne v Republiko Hrvaško, ker mu tam niso dali hrane in nihče mu ni želel pomagati. Tožnik je še povedal, da razen s policisti in strežnico, ki mu je rekla naj se odstrani, drugih težav ni imel. Povedal je še, da so bili v Republiki Hrvaški tudi ljudje na avtobusu do njega nasilni, v Sloveniji pa se želijo celo pogovarjati z njim. V enem tednu bivanja v Republiki Hrvaški je skušal tožnik trikrat vstopiti v Republiko Slovenijo in tretjič mu je uspelo. Tožnik je še povedal, da sta njegovo uho in želodec zdaj v redu, ker mu je zdravnik v azilnem domu v Sloveniji dal zdravila. Uho ga sicer še vedno boli.

3.Toženka je pojasnila, da niso utemeljene tožnikove navedbe, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker je bil tam deležen slabega odnosa s strani policije in ker mu ni bila všeč hrana v azilnem domu. Pojasnila je, da si tožnik ne more izbrati države, ki naj obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker odgovorno državo določajo merila iz poglavja III Uredbe Dublin III. Toženka je ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. S sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 1299/2023-23 z 20. 9. 2023 je pojasnila, da policijski postopek, ki ga je bil tožnik deležen v Republiki Hrvaški kot tujec brez dovoljenja za prebivanje, ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški. Poudarila je, da je bistveno za ugotovitev ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Izpostavila je mnenje sodišča, da četudi je bilo ravnanje hrvaške policije neprimerno in morebiti neprijetno, ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Toženka je zavrnila tožnikovo mnenje, da pomanjkljivosti dokazuje dejstvo, da je bil deležen slabe policijske obravnave s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 1299/2023-23 z 20. 9. 202. Povzela je, da pritožnikove navedbe o neprimernem, nespoštljivem, celo grobem ravnanju hrvaških policistov, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posamičnih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Toženka je ugotovila: (i) da je bil tožnik v stiku v Republiki Hrvaški zgolj s policisti, da z drugimi uradnimi osebami ni imel nobenih težav; (ii) da se je po približno tednu dni sam odločil, da bo Republiko Hrvaško zapustil in odšel v Republiko Slovenijo; (iii) da je trikrat v tednu dni poskušal vstopiti v Slovenijo; (iv) da mu je v tretjem poskusu uspelo vstopiti v Republiko Slovenijo; (v) da se tožnik, ki so mu bile v Republiki Hrvaški dane vse možnosti, da bi postopek normalno začel, za to ni odločil. Toženka je opozorila, da se tožnik nahaja v postopku priznanja mednarodne zaščite, ki je namenjam osebam, ki zaščito dejansko potrebujejo in ni namenjen temu, da osebe lažje prehajajo meje med državami članicami. Toženka je upoštevajoč: da je tožnik sam prišel iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo; da poškodba očitno ni tako huda, glede na to, da ga ni ovirala pri večkratnem poskusu prehajanja meja; da bo tožnik tudi v Republiki Hrvaški deležen zdravstvene oskrbe v okviru pravic prosilcev za mednarodno zaščito, ugotovila, da težave z desnim ušesom ne dokazujejo, da tožnik ne bi bil zmožen predaje Republiki Hrvaški. Toženka je upoštevajoč sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 23/2021 z 9. 4 2021 in I Up 245/2022 z 11. 1. 2023 ugotovila, da pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice, dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. S sklicevanjem na sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije IU 1566/2022 s 24. 11. 2022, I U 148/2023 s 3. 2. 2023, I U 333/2024 s 27. 2. 2024 in I U 228/2024 z 29 2. 2024, ki so potrdile, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku odločanja o priznanju mednarodne zaščite in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo in upoštevajoč tudi, da iz statističnih podatkov objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da se predaje v Republiko Hrvaško redno izvajajo, saj je v letu 2024 Republika Hrvaška v dublinskem postopku sprejela skupno 1698 oseb, je toženka ugotovila, da sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih v Republiki Hrvaški ni. Toženka je ugotovila, da je upoštevajoč, da je bil nastanjen v azilnem domu in imel kartico prosilca za mednarodno zaščito, tožnikov postopek tekel. Glede na tožnikove pogoste selitve, je možno, da se vabilu na osebni razgovor ni odzval, glede na to, da je v 1 tednu kar trikrat poskušal priti v Slovenijo. Toženka je upoštevala: da je imel tožnik v Republiki Hrvaški stik le s policisti; da ni imel drugih težav; dvom, da ga je bolel trebuh zaradi hrane v azilnem domu na Hrvaškem, glede na to, da je imel v azilnem domu na voljo tri obroke na dan in da so bili obroki raznoliki; da bo imel tožnik v sklopu bivanja na voljo tudi zdravstveno oskrbo, kjer bo lahko z zdravnikom preveril ali je morda na kaj alergičen ter nato dobil ustrezne napotke; da ni prepričljiva izjava tožnika, da zdravnika ni bilo, glede na to, da je azilni dom večkrat zapustil in skušal vstopiti v Republiko Slovenijo in se v azilnem domu v Republiki Hrvaški nahajal izredno malo časa. Glede na večkratne poskuse vstopa v Republiko Slovenijo je še izpostavila, da tožnikovo zdravstveno stanje očitno ni bilo tako hudo, saj ni oviralo njegovega potovanja. Upoštevala je tudi, da je pri tako velikem številu nastanjenih oseb skoraj nemogoče zagotoviti prehrano, ki bi ustrezala preferencam vseh nastanjenih oseb. Toženka je prejela od Republike Hrvaške individualno zagotovilo, iz katerega izhaja, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in bo nastanjen v sprejemni center, skladen z evropskimi standardi. Tožnik bo imel ob vrnitvi v Republiko Hrvaško možnost podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, če bo to seveda želel.

4.Toženka je ugotovila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo, ki se v državi uporablja neposredno. Toženka je ugotovila, da velja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško načelo vzajemnega zaupanja.

5.Toženka je na podlagi dejstva, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, odločila, da se bo bo pristojni organ v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovoril o njegovi predaji, ki bo potekala na nekdanjem mednarodnem mejnem prehodu Obrežje. Toženka je na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 zavrgla Prošnjo, saj je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

6.Toženka je na podlagi 29. člena Uredbe Dublin III odločila, da se bo predaja izvedla skladno z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Republike Hrvaške, kakor hitro bo to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od proglasitve Republike Hrvaške kot odgovorne za sprejem prosilca, to je od 19. 12. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. V primeru, da prosilec samovoljno zapusti prostore azilnega doma, se lahko ta rok, skladno z drugo točko 29. člena Dublinske uredbe, podaljša na 18 mesecev.

Povzetek relevantnih navedb tožnika

7.Tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, neuporabe/nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno/nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

8.Ponavlja, da je iz osebnega razgovora tožnika razvidno, da se le ta na Hrvaško ne želi vrniti, ker je bil na Hrvaškem podvržen mučenju. Povzema svoj osebni razgovor, da ga je hrvaška policija brutalno pretepla, ga vrgla v reko, da se je skoraj utopil, ker ne zna plavati, da ga je rešil drug moški, ki mu je ponudil palico, da mu je hrvaška policija vzela denar in druge osebne predmete. Meni, da opisana dejanja predstavljajo mučenje, nečloveško in ponižujoče ravnanje ter kršitev prepovedi vračanja (non-refoulment), kot izhaja iz 3. člena EKČP. Prepoved mučenja je absolutna temeljna človekova pravica, ki mu jo je hrvaška policija kršila.

9.Toženki očita, da bi morala pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevati tožnikove navedbe, da je bil na Hrvaškem podvržen mučenju, zato ga ne bi smela vračati na Hrvaško, ker je bil tam že podvržen mučenju. Toženka se po mnenju tožnika ne bi smela avtomatično zanašati na načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU ter garancije, ki jih je podal hrvaški organ. Opozarja, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Navaja, da iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje ("substantial grounds for believing"), da obstaja realna nevarnost ("real risk"), da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pri oceni pojma mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, pri čemer je sprejem ocene relativen, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, kot so npr. čas trajanja takšnega ravnanja, fizični in psihični učinki takšnega ravnanja ter v nekaterih primerih tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika (točka 93. in 94. sodbe ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici). Povzema stališče iz sodbe ESČP v zadevi M.S.S. proti Grčiji, da je treba prosilcem za azil posvetiti posebno pozornost, saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito.

9.Toženki očita, da bi morala pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevati tožnikove navedbe, da je bil na Hrvaškem podvržen mučenju, zato ga ne bi smela vračati na Hrvaško, ker je bil tam že podvržen mučenju. Toženka se po mnenju tožnika ne bi smela avtomatično zanašati na načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU ter garancije, ki jih je podal hrvaški organ. Opozarja, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Navaja, da iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da država prosilca za mednarodno zaščito ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje ("substantial grounds for believing"), da obstaja realna nevarnost ("real risk"), da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pri oceni pojma mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, pri čemer je sprejem ocene relativen, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, kot so npr. čas trajanja takšnega ravnanja, fizični in psihični učinki takšnega ravnanja ter v nekaterih primerih tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika (točka 93. in 94. sodbe ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici). Povzema stališče iz sodbe ESČP v zadevi M.S.S. proti Grčiji, da je treba prosilcem za azil posvetiti posebno pozornost, saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito.

10.Tožnik meni, da bi morala toženka glede na resnost in obširnost informacij o mučenju prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem, presojati ali je tožnikova predaja na Hrvaško skladna s pravom EU. Iz Uredbe Dublin III namreč ne izhaja, da predaja ni mogoča le v primeru, ko so ugotovljene sistemske pomanjkljivosti. Iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III namreč izhaja, da predaja ni mogoča v primeru utemeljene domneve, da v državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v povezavi z azilnim postopkom ali sprejemom. SEU je v zadevi C.K in ostali proti Sloveniji, sledilo sodni praksi ESČP, da sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za to, da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe in še manj za to, da se aktivirajo procesne in materialno-pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe. Pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja je namreč absolutno zavarovana pravica. Toženka bi po mnenju tožnika, morala preveriti informacije in ovreči vsak dvom, da v primeru vrnitve tožniku ne bo kršena prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Še posebej v luči sistematičnega nasilja hrvaške policije, ki ga je bil tožnik tudi že deležen. Meni, da bi morala toženka njegove navedbe glede mučenja presojati tudi v luči kršitve prepovedi vračanja in sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku. Te ocene toženka, po mnenju tožnika ni opravila, saj tožnikovih navedb glede mučenja ni presojala in je pavšalno zaključila, da v hrvaškem azilnem sistemu ni zaznati sistemskih pomanjkljivosti.

10.Tožnik meni, da bi morala toženka glede na resnost in obširnost informacij o mučenju prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem, presojati ali je tožnikova predaja na Hrvaško skladna s pravom EU. Iz Uredbe Dublin III namreč ne izhaja, da predaja ni mogoča le v primeru, ko so ugotovljene sistemske pomanjkljivosti. Iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III namreč izhaja, da predaja ni mogoča v primeru utemeljene domneve, da v državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v povezavi z azilnim postopkom ali sprejemom. SEU je v zadevi C.K in ostali proti Sloveniji, sledilo sodni praksi ESČP, da sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za to, da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe in še manj za to, da se aktivirajo procesne in materialno-pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe. Pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja je namreč absolutno zavarovana pravica. Toženka bi po mnenju tožnika, morala preveriti informacije in ovreči vsak dvom, da v primeru vrnitve tožniku ne bo kršena prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Še posebej v luči sistematičnega nasilja hrvaške policije, ki ga je bil tožnik tudi že deležen. Meni, da bi morala toženka njegove navedbe glede mučenja presojati tudi v luči kršitve prepovedi vračanja in sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku. Te ocene toženka, po mnenju tožnika ni opravila, saj tožnikovih navedb glede mučenja ni presojala in je pavšalno zaključila, da v hrvaškem azilnem sistemu ni zaznati sistemskih pomanjkljivosti.

11.S povzemanjem 3. točke Uredbe Dublin III tožnik meni, da je bil podvržen nezakonitemu vračanju s strani hrvaške policije v Bosno, z njegovim vračanjem pa je prišlo do kršitve načela nevračanja (non-refoulment). Tožnik navaja, da je iz priloženih informacij razvidno, da Hrvaška sistematično krši načelo nevračanja in onemogoča dostop do azilnega postopka prosilcem za mednarodno zaščito. Tožnik meni, da gre za sistemsko pomanjkljivost, saj je dostop do azilnega postopka sestavni del samega postopka in pravica, ki je osebam zagotovljena z EKČP ter Listino o temeljnih pravicah.

11.S povzemanjem 3. točke Uredbe Dublin III tožnik meni, da je bil podvržen nezakonitemu vračanju s strani hrvaške policije v Bosno, z njegovim vračanjem pa je prišlo do kršitve načela nevračanja (non-refoulment). Tožnik navaja, da je iz priloženih informacij razvidno, da Hrvaška sistematično krši načelo nevračanja in onemogoča dostop do azilnega postopka prosilcem za mednarodno zaščito. Tožnik meni, da gre za sistemsko pomanjkljivost, saj je dostop do azilnega postopka sestavni del samega postopka in pravica, ki je osebam zagotovljena z EKČP ter Listino o temeljnih pravicah.

12.Navaja, da lahko prosilec v skladu z uveljavljeno sodno prakso izpodbija odločitev o izbiri merila iz Uredbe Dublin III s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah oziroma 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prim, sodbo sodišča Evropske unije v zadevi Abdullahi proti Bundesasylamt, C-394/12; sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 276/2014 z dne 11.9.2014). Povzema drugi in tretji odstavek 3. člena Uredbe Dublin III in navaja, da ne gre za diskrecijsko pravico države, temveč za obveznost države, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (prim, sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 276/2014 z dne 11.9.2014). Po ugotovitvi, da je bil tožnik na Hrvaškem že podvržen mučenju, kršitvi prepovedi vračanja ter dejstvu, da tovrstne kršitve hrvaška policija izvaja na sistematičen način, bi morala toženka nadaljevati s preučevanjem meril za prevzem odgovornosti ter prevzeti odgovornost za obravnavanje prošnje tožeče stranke.

12.Navaja, da lahko prosilec v skladu z uveljavljeno sodno prakso izpodbija odločitev o izbiri merila iz Uredbe Dublin III s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah oziroma 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prim, sodbo sodišča Evropske unije v zadevi Abdullahi proti Bundesasylamt, C-394/12; sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 276/2014 z dne 11.9.2014). Povzema drugi in tretji odstavek 3. člena Uredbe Dublin III in navaja, da ne gre za diskrecijsko pravico države, temveč za obveznost države, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (prim, sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 276/2014 z dne 11.9.2014). Po ugotovitvi, da je bil tožnik na Hrvaškem že podvržen mučenju, kršitvi prepovedi vračanja ter dejstvu, da tovrstne kršitve hrvaška policija izvaja na sistematičen način, bi morala toženka nadaljevati s preučevanjem meril za prevzem odgovornosti ter prevzeti odgovornost za obravnavanje prošnje tožeče stranke.

Trditve toženke

Trditve toženke

13.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen.

13.Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep po njenem mnenju zakonit in pravilen.

14.Ponavlja stališče Vrhovnega sodišča, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU, ki ustreza 3. členu EKČP. Tudi po stališču SEU gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem. Tem stališčem sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča. Pri presoji na podlagi navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je v zvezi z ravnanjem policije opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na vprašanje, katero ravnanje hrvaških oblasti ali drugih oseb je pomembno za presojo obstoja ovir za predajo Republiki Hrvaški, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavanem primeru se tožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na obravnavo na policijski postaji, te pa, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tako je svojo odločitev pravilno utemeljila tudi pritožnica v izpodbijanem upravnem aktu.

14.Ponavlja stališče Vrhovnega sodišča, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU, ki ustreza 3. členu EKČP. Tudi po stališču SEU gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem. Tem stališčem sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča. Pri presoji na podlagi navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je v zvezi z ravnanjem policije opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na vprašanje, katero ravnanje hrvaških oblasti ali drugih oseb je pomembno za presojo obstoja ovir za predajo Republiki Hrvaški, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavanem primeru se tožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na obravnavo na policijski postaji, te pa, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tako je svojo odločitev pravilno utemeljila tudi pritožnica v izpodbijanem upravnem aktu.

15.Toženka povzema drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 79/2023 z 19. 4. 2023 in tam navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodne odločbe I Up 250/2016 s 16. 11.2016, I Up 309/2016 s 6. 9. 2017 in I Up 193/2022 s 7. 12. 2022), po kateri so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih institucij oziroma pristojnih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), ki pa Vrhovnemu sodišču niso poznani.

15.Toženka povzema drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 79/2023 z 19. 4. 2023 in tam navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodne odločbe I Up 250/2016 s 16. 11.2016, I Up 309/2016 s 6. 9. 2017 in I Up 193/2022 s 7. 12. 2022), po kateri so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih institucij oziroma pristojnih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), ki pa Vrhovnemu sodišču niso poznani.

16.Toženka navaja, da iz javno dostopnih poročil, na katere se je toženka sklicevala že v predhodnem sklepu, izhaja, da tožniku ne bodo kratene nikakršne pravice. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 37/2024 s 13. 3. 2024, v katerem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo pritožbi, vloženi s strani Ministrstva za notranje zadeve in pojasnilo, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi III, oceniti na podlagi podatkov o tistih sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.

16.Toženka navaja, da iz javno dostopnih poročil, na katere se je toženka sklicevala že v predhodnem sklepu, izhaja, da tožniku ne bodo kratene nikakršne pravice. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 37/2024 s 13. 3. 2024, v katerem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo pritožbi, vloženi s strani Ministrstva za notranje zadeve in pojasnilo, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi III, oceniti na podlagi podatkov o tistih sistemskih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.

17.Navaja, da so v konkretnem primeru lahko materialnopravno relevantne edino tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev. Teh pa v konkretnem primeru ni bilo. Da pa bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema, morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. Tudi v sklepu I Up 42/2024 s 13. 3. 2024 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo enako. Skladno z navedenim toženka vztraja na ugotovitvi, da v konkretnem primeru informacije niso bile potrebne, niti jih ni predložil tožnik. Toženka se zato ni bila dolžna do njih opredeljevati oziroma jih izpodbijati, saj skladno z navedeno sodbo tožnikove izjave niso dosegale minimalne stopnje resnosti, da bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema v Republiki Hrvaški.

17.Navaja, da so v konkretnem primeru lahko materialnopravno relevantne edino tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev. Teh pa v konkretnem primeru ni bilo. Da pa bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema, morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. Tudi v sklepu I Up 42/2024 s 13. 3. 2024 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo enako. Skladno z navedenim toženka vztraja na ugotovitvi, da v konkretnem primeru informacije niso bile potrebne, niti jih ni predložil tožnik. Toženka se zato ni bila dolžna do njih opredeljevati oziroma jih izpodbijati, saj skladno z navedeno sodbo tožnikove izjave niso dosegale minimalne stopnje resnosti, da bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema v Republiki Hrvaški.

18.Toženka ponavlja, da je od pristojnega organa Republike Hrvaške v drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP oziroma v členu 4 Listine Evropske unije ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku. Toženka izpostavlja, da je v konkretnem primeru dobila tudi individualno zagotovilo, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in bo nastanjen v sprejemni center, skladen z evropskimi standardi. Pojasnjuje, da je pri izdaji izpodbijanega sklepa sledila sodni praksi naslovnega sodišča2, da četudi je bilo v zadevi ravnanje hrvaške policije neprimerno, po mnenju sodišča ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite. Izpostavlja, da je iz tožnikove izjave (osebni razgovor 23. 12. 2024) razvidno, da v času bivanja na Hrvaškem ni imel nobenih težav z drugimi uradnimi osebami z izjemo strežnice, ki mu je rekla naj se odstrani, kar pa ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti, saj ni jasno niti, v kakšen kontekstu je bilo navedeno izrečeno. Izključno slabe izkušnje v konkretni policijski obravnavi same zase torej ne morejo pomeniti odločilnega dokaza o sistemskem ravnanju hrvaških organov pri obravnavanju prosilcev za mednarodno zaščito.

18.Toženka ponavlja, da je od pristojnega organa Republike Hrvaške v drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP oziroma v členu 4 Listine Evropske unije ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku. Toženka izpostavlja, da je v konkretnem primeru dobila tudi individualno zagotovilo, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in bo nastanjen v sprejemni center, skladen z evropskimi standardi. Pojasnjuje, da je pri izdaji izpodbijanega sklepa sledila sodni praksi naslovnega sodišča2, da četudi je bilo v zadevi ravnanje hrvaške policije neprimerno, po mnenju sodišča ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite. Izpostavlja, da je iz tožnikove izjave (osebni razgovor 23. 12. 2024) razvidno, da v času bivanja na Hrvaškem ni imel nobenih težav z drugimi uradnimi osebami z izjemo strežnice, ki mu je rekla naj se odstrani, kar pa ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti, saj ni jasno niti, v kakšen kontekstu je bilo navedeno izrečeno. Izključno slabe izkušnje v konkretni policijski obravnavi same zase torej ne morejo pomeniti odločilnega dokaza o sistemskem ravnanju hrvaških organov pri obravnavanju prosilcev za mednarodno zaščito.

19.Toženka se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up- 919/23-20 z 23. 11. 2023, ki je zavrnilo ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, kjer je bilo sporno vprašanje, ali zaradi ravnanja hrvaške policije na meji med Republiko Hrvaško ter Bosno in Hercegovino obstaja ovira za predajo pritožnika iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III. Ker Vrhovno sodišče ni kršilo 18., 22. in 23. člena Ustave, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo. V postopek ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški kakorkoli oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dejansko torej primera, ko bi se to zares zgodilo, praksa ne pozna. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo.

19.Toženka se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up- 919/23-20 z 23. 11. 2023, ki je zavrnilo ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, kjer je bilo sporno vprašanje, ali zaradi ravnanja hrvaške policije na meji med Republiko Hrvaško ter Bosno in Hercegovino obstaja ovira za predajo pritožnika iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III. Ker Vrhovno sodišče ni kršilo 18., 22. in 23. člena Ustave, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo. V postopek ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški kakorkoli oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dejansko torej primera, ko bi se to zares zgodilo, praksa ne pozna. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo.

Toženka je svojo odločitev oprla na veljavno nacionalno zakonodajo, zakonodajo Evropske unije ter uveljavljeno sodno prakso, se opredelila do vseh navedb tožnika, aktivno sodelovala s tožnikom pri dokazovanju njegovih upoštevnih navedb ter se pri odločitvi oprla na aktualne, objektivne, zanesljive ter natančne in celovite vire. Toženka ponavlja, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci za mednarodno zaščito tam enake oziroma primerljive pravice kot prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo. Na podlagi podatkov, pridobljenih iz javno dostopnih virov (denimo poročila AIDA, EUAA, kot navedeno v izpodbijanem sklepu), tožnik nima nikakršne podlage za dvom v splošno zagotovilo pridobljeno s strani Republike Hrvaške in zato vztraja pri zaključku, da ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu v Republiki Hrvaški, zaradi katerih bi bila predaja Republiki Hrvaški nedopustna.

K I. točki izreka

Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga od A1 do A3, B1 in v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-5469/2024 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

22.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

23.Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.

24.Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem, še preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno niti, da je bil tožnik 4. 11. 2024 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ki je 19. 12. 2024 toženko obvestila, da sprejema odgovornost na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Ta obveznost preneha, kadar lahko država članica, ki je prejela zahtevo za dokončanje postopka določanja odgovorne države članice, ugotovi, da je prosilec medtem zapustil ozemlja držav članic za obdobje najmanj treh mesecev ali je od druge države članice dobil dokument za prebivanje. Prošnja, vložena po takem obdobju odsotnosti iz drugega pododstavka, šteje za novo prošnjo, ki zahteva začetek novega postopka določanja odgovorne države članice.

25.Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III, upoštevajoč povzeto, za obravnavanje tožnikove Prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

26.Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Up 173/2023 iz 23. 8. 2023 že zavzelo stališče, da za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če tožnik prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ne bi vložil, bi bil vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.

27.Kot že povzeto, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Pravilna je ugotovitev toženke, da navedenega za Republiko Hrvaško tožnik ni izkazal.

28.Sodišče ugotavlja, da se je do vseh v tožbi ponovljenih navedb opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine tožnik utemeljuje, kot že povzeto: (i) z ravnanjem hrvaške policije ob ilegalnem prehodu bosansko hrvaške meje; (ii) da ga je policist udaril v uho; (iii) da naj bi imel težave z želodcem zaradi hrane v azilnem domu, k ije ne je rad; (iv) da mu je strežnica rekla, da naj gre.

29.Sodišče se strinja s tožnikom, da bi zatrjevana ravnanja hrvaških policistov (ki naj bi tožnika na hrvaško bosanski meji brutalno pretepla, ga vrgla v reko, da se je skoraj utopil, ker ne zna plavati, da mu je hrvaška policija vzela denar in druge osebne predmete) na bosansko - hrvaški meji zaradi ilegalnega prehoda meje tožnika, če so resnična, lahko predstavljala ravnanja v smislu 4. člena Listine, vendar tudi po presoji sodišča ne dokazujejo razlogov, za drugačno odločitev toženke. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat izpostavilo, glede na to: (i) da takih ravnanj tožnik ni bil deležen v postopku mednarodne zaščite; (ii) da se v postopku, v katerem jih je bil deležen (ilegalni prehod) ne bo več nahaja (če ne bo želel), zato te navedbe tožnika tudi po presoji sodišča sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka niti nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne dokazujejo. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je prepoved mučenja absolutna temeljna človekova pravica, pa vendar glede na to, da naj bi bil tožnik deležen takega ravnanja hrvaških policistov na bosansko - hrvaški meji zaradi ilegalnega prehoda tožnika, niso relevantne za ta upravni spor, v katerem se presoja zakonitosti odločitve toženke na podlagi Uredbe Dublin III. Ni namreč sporno, da je tožnik v Sloveniji in (tudi tu) vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Sodišče pojasnjuje, da tožnik zatrjevanega ravnanja hrvaških policistov ne bo (več) deležen, če tega ne bo želel (in bo vložil novo prošnjo za mednarodno zaščito v RH). Posplošeno in zato neutemeljeno je tožbeno zatrjevanje, da se tožnika zato, ker je bil tam že podvržen mučenju, ne bi smelo vračati na Hrvaško. Niso relevantne za ta upravni spor niti tožbene navedbe, da naj bi zaradi nezakonitega vračanja tožnika s strani hrvaške policije v Bosno prišlo do kršitve načela nevračanja. Ni namreč sporno, da je tožnik v Republiki Hrvaški in Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito (zato tudi teče dublinski postopek), da se je sam odločil in odšel iz Republike Hrvaško v Slovenijo in da se (trenutno) nahaja v Republiki Sloveniji.

30.Toženka je tudi po presoji sodišča tako pravilno odločila, da se tožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na obravnavo na policijski postaji (udarec v uho), ki, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, tudi po presoji sodišča ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

31.Prepričljivo je toženka zavrnila tudi navedbe tožnika, da ovir za predajo ne dokazuje tožnikova navedba o hrani v azilnem domu na Hrvaškem, zaradi katere naj bi imel želodčne težave in izjavi strežnice, da naj se umakne, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera (tudi to, da je bil tožnik (le) 6 dni v azilnem domu v Republiki Hrvaški in se nato sam odločil, da bo odšel v Slovenijo) zato se v izogib ponavljanju sodišče v tudi v tem delu sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

32.Neutemeljen je tožbeni očitek, kot je mogoče povzeti, da se toženka naj ne bi opredelila do tožnikovih navedb, da je bil na Hrvaškem podvržen mučenju. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, se je toženka opredelila do vseh navedb in dokazov tožnika in jih tudi vse dokazno ocenila (kot take, ki ne dokazujejo razlogov, da Republika Hrvaška ne bi bila odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodne zaščito). Sodišče pojasnjuje, da drugačna dokazna ocena od pričakovane s strani tožnika (da tožnik ni dokazal razlogov za drugačno določitev), ne pomeni, da se toženka ne bi opredelila do navedb in dokazov, kot je mogoče povzeti tožnika. Sodišče še enkrat poudarja, da se tožnik nahaja v postopku zaradi prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložil sam tako v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški.

33.Nedokazan je tožbeni očitek, da se toženka ne bi smela avtomatično zanašati na načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU ter garancije, ki jih je v dublinskem postopku tožnika podal hrvaški organ. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da se toženka ni avtomatično zanašala na načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami in se v izogib ponavljanju sklicuje na izpodbijani sklep. Sodišče ugotavlja, da se je toženka opredelila do vseh navedb in dokazov tožnika ter upoštevala vse individualne okoliščine tožnika in tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ni razlogov, da za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bi bi odgovorna Republika Hrvaška, ki je odgovornost tudi sprejela.

34.Neutemeljeno je tudi tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preveriti informacije, da v primeru vrnitve, tožniku ne bo kršena prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Sodišče ugotavlja, da je tožnikove navedbe toženka dokazno ocenila in se do njih opredelila. Glede na že obrazloženo, pa tudi po presoji sodišča tožnikove navedbe (ravnanje policistov na bosansko-hrvaški meji, udarec policista v uho, nezadovoljstvo s hrano v azilnem domu, izjava strežnice, da naj se odstrani), do katerih se je toženka opredelila in jih dokazno ocenila, niso take narave in intenzitete, da bi se vzpostavila obveznost toženke preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema (glej tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 42/2024 s 13. 3. 2024).

35.Sodišče še ugotavlja, da tožnik niti ne zatrjuje, da Republika Hrvaška ne bi izpolnila katere od obveznosti iz 18. člena Uredbe Dublin III. Odgovorna država članica po Uredbi Dublin III je namreč zavezana, da: (a) pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejeti prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici; (b) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; (c) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; (d) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(c) in kadar je odgovorna država članica, potem ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU (vse 18. člen Uredbe Dublin III).

36.V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka, obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Povzete navedbe, ki jih je tožnik navedel v dokaz sistemskih pomanjkljivosti in ponovil v tožbi, je pravilno in celovito zavrnila že toženka v izpodbijanem sklepu in ugotovila, da ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški. Tožnik večinoma navedbe iz upravnega postopka le ponavlja, čemur upravni spor ni namenjen. Sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena toženke popolna, prepričljiva in celovita. Na tem mestu sodišče še pojasnjuje, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijanim sklepom, tožbe, s katero izpodbija ta sklep, ne utemeljuje. Tudi po presoji sodišča, je na podlagi obrazloženega pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

37.Republika Hrvaška je na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, odgovorna država članice za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Pravilno je že toženka tožniku pojasnila, da si ne more sam izbirati države, ki bi obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ampak odgovorno državo članico določa Uredba Dublin III. Za tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito je odgovorna država članica Republika Hrvaška.

38.Sodišče še pojasnjuje, da je Republika Hrvaška glede na to, da se šteje, da je tožnik prošnjo v Republiki Hrvaški umaknil, na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna zagotoviti, da ima tožnik pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. Tožnik pa niti ne zatrjuje toliko manj dokaže, da te obveznosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila. Odveč je pojasnilo, da se bo tožnik sam odločil ali bo vložil (ponovno) prošnjo v Republiki Hrvaški ali ne.

39.Sodišče se do preostalih trditev in dokazov strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

40.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II.točki izreka:

41.Tožnik skupaj s tožbo zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa in navaja, da bi mu v nasprotnem primeru nastala nepopravljiva škoda, ker bo v nasprotnem primeru tožnik lahko predan Republiki Hrvaški pred odločitvijo v upravnem sporu, zaradi česar mu bo kršena pravica do sodnega varstva. Izvrševanje ukrepa bo oz. je tožniku tako prizadejalo nepopravljivo škodo.

42.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

43.Toženka argumentirano ne prereka navedb, da bi tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

236. sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022

3Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

4V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

5Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

6Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

7C-411/10 (88. točka).

8Prav tam, 94. točka.

9Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

10

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 20, 20/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.