Jedro

Po načelu zakonitosti mora biti v istem predpisu, ki določa prekršek, določena tudi sankcija zanj, ni pa nujno, da v istem členu, če je med pravilom ravnanja in predpisano sankcijo mogoče z vzpostavitvijo logične zveze jasno ugotoviti, katero ravnanje je prepovedano.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca V. M. spoznal za odgovornega za prekršek po tretjem odstavku 244. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega mu je izrekel globo 250,00 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je storilčevi zahtevi za sodno varstvo ugodilo in po uradni dolžnosti izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca „zaradi prekrška po 19. členu Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), ki ga je storil 27. 3. 2010 ob 8.15 uri na Celovški cesti v Ljubljani“, ustavilo na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 1. točke prvega odstavka 156. člena (pravilno: 1. točke 156. člena) ZP-1. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi kršitev materialnega predpisa.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu. Slednji se s stališčem vrhovne državne tožilke ne strinja in vztraja pri navedbah, ki jih je podal v vlogah v postopku o prekršku.

B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka povzema potek postopka o prekršku, nato pa navaja, da novi 19. člen nima več petega odstavka, kot ga je imel 19. člen ZPrCP, ki se je uporabljal od 1. 7. 2011. Sodišče je štelo, da je novi ZPrCP za kršitelja milejši, ker ne inkriminira ravnanja lastnika zapuščenega vozila. Res je, da je storilca nekega ravnanja mogoče obravnavati kot storilca prekrška, če je bilo v času storitve njegovo ravnanje z ustreznim predpisom opredeljeno kot prekršek in je bila za tako ravnanje določena sankcija. Po načelu zakonitosti mora biti v istem predpisu, ki določa prekršek, določena tudi sankcija zanj. Ni pa nujno, da je sankcija določena v istem členu. V konkretnem primeru je to zakonodajalec uredil v 27. členu, ki ima kazensko določbo za kršitve odredb pooblaščene uradne osebe. V osmem odstavku 27. člena ZPrCP je predpisana globa 250,00 EUR. Stališče sodišča, da novi 19. člen ZPrCP dekriminira prekršek, ni pravilno, prav tako ne gre za milejši zakon, saj je v osmem odstavku 27. člena ZPrCP predpisana globa višja kot v prejšnjem ZPrCP.

5. Kot je razumeti navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, vrhovna državna tožilka ne sprejema stališča, zavzetega v izpodbijani sodbi okrajnega sodišča, da storilčevo ravnanje ni prekršek, saj zanj v 19. členu ZPrCP ni predpisana nobena sankcija. Vrhovna državna tožilka meni, da je storilčevo ravnanje zajeto v določbi 19. člena ZPrCP, sankcija za tako ravnanje pa je določena v osmem odstavku 27. člena ZPrCP, zaradi česar je storilčevo ravnanje tudi po sedaj veljavnem predpisu opredeljeno kot prekršek.

6. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ storilca spoznal za odgovornega za prekršek po tretjem v zvezi z drugim (pravilno: prvim) odstavkom 244. člena ZVCP-1, ker kot lastnik ni odstranil zapuščenega vozila v treh dneh od dneva izdaje odredbe o odstranitvi vozila. V času, ki je pretekel od dneva izdaje plačilnega naloga (1. 3. 2011), do dneva, ko je sodišče odločilo o storilčevi zahtevi za sodno varstvo (1. 10. 2012), se je predpis, ki določa prekršek, dvakrat spremenil. V Uradnem listu RS, št. 109/2010 z dne 30. 12. 2010, je bil objavljen ZPrCP, ki se je pričel uporabljati 1. 7. 2011, v Uradnem listu RS, št. 57/2012 z dne 27. 7. 2012, pa je bil objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-A), ki se je začel uporabljati 1. 9. 2012. Če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek, se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši (drugi odstavek 2. člena ZP-1).

7. Po tretjem odstavku 244. člena ZVCP-1 se je z globo 250,00 EUR za prekršek kaznoval lastnik zapuščenega vozila, ki vozila ni odstranil, kljub temu, da je bila odrejena odstranitev v skladu s prvim odstavkom tega člena. ZPrCP je v 19. členu urejal odstranitev nepravilno parkiranega in zapuščenega vozila. Kadar je pooblaščena uradna oseba našla zapuščeno vozilo, je po drugem odstavku tega člena nanj namestila pisno odredbo, s katero je naložila odstranitev vozila najkasneje v treh dneh od dneva izdaje odredbe. Če zapuščeno vozilo ni bilo odstranjeno v roku iz prejšnjega odstavka, ga je odstranil pristojni izvajalec rednega vzdrževanja cest. Po treh mesecih se je lahko zapuščeno vozilo uničilo ali prodalo (tretji odstavek 19. člena ZPrCP). Po četrtem odstavku 19. člena ZPrCP se je odstranitev vozila iz prvega ali tretjega odstavka tega člena opravila na stroške lastnika vozila. Z ZPrCP-A je zakonodajalec 19. člen ZPrCP dopolnil še z določbo petega odstavka, po katerem se sedaj z globo 120,00 EUR kaznuje lastnik zapuščenega vozila, ki vozila ne odstrani, kljub temu, da je bila odrejena odstranitev v skladu z drugim odstavkom tega člena.

8. Stališče, po katerem naj bi bila sankcija za kršitev določbe drugega odstavka 19. člena ZPrCP predpisana v osmem odstavku 27. člena ZPrCP, je z več vidikov pravno zgrešeno. Določba 244. člena ZVCP-1 je bila uvrščena v XIV. poglavje o varnostnih ukrepih, posebnih pooblastilih in drugih posebnih določilih, določba 19. člena ZPrCP (in ZPrCP-A) pa je uvrščena v IV. poglavje o pooblastilih za nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in drugih posebnih določil. 27. člen ZPrCP (in ZPrCP-A) je uvrščen v V. poglavje o pravilih cestnega prometa. Tej določbi je bila po vsebini enaka določba 122. člena ZVCP-1 iz VI. poglavja o napravah za urejanje prometa, ki je sankcionirala voznikovo nespoštovanje predpisanega znaka ali ukaza oziroma odredbe policista, deloma pa je bila vsebina 27. člena ZPrCP urejena tudi v določbi 24. člena ZVCP-1 iz II. poglavja o pravilih cestnega prometa. Tako v ZVCP-1 kot v ZPrCP in ZPrCP-A je zakonodajalec posamezne določbe praviloma zapisal tako, da je v začetnih odstavkih posameznega člena opredelil pravila ravnanja v cestnem prometu, v zadnjih odstavkih istega člena pa je predpisal sankcije za kršitev teh pravil. Zgradba zakona, po kateri so zakonski znaki prekrška opisani v enem členu, sankcija za ravnanje, ki nasprotuje predpisanemu, pa je uvrščena v poseben člen ob koncu zakona (kaznovalne določbe), ni v nasprotju z načelom zakonitosti. Med pravilom ravnanja in predpisano sankcijo je mogoče z vzpostavitvijo logične zveze jasno ugotoviti, katero ravnanje je prepovedano (tako Ustavno sodišče v odločbi U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000). Mogoče pa je napraviti tudi nasproten sklep: če med pravilom ravnanja (v cestnem prometu) in kaznovalno določbo ni mogoče vzpostaviti logične, jasne in nedvoumne zveze, taka ureditev ni skladna z načelom zakonitosti. Po presoji Vrhovnega sodišča pravno ni utemeljen sklep, da je bila sankcija za kršitev drugega odstavka 19. člena ZPrCP določena v osmem odstavku 27. člena ZPrCP. V nasprotnem primeru bi namreč prišli do pravno nevzdržnega in nelogičnega stanja, v katerem bi bilo lastnikovo nespoštovanje odredbe prekrškovnega organa za odstranitev zapuščenega vozila sankcionirano tako v določbi, ki določa pravilo ravnanja (tretji odstavek 244. člena ZVCP-1 oziroma peti odstavek 19. člena ZPrCP-A), kot v določbi, ki ureja spoštovanje ukazov oziroma odredb pooblaščenih uradnih oseb (četrti odstavek 122. člena ZVCP-1 oziroma osmi odstavek 27. člena ZPrCP-A). Stališče, za kakršno se zavzema vrhovna državna tožilka, nasprotuje tudi logični in predvidljivi zgradbi zakona. Nelogično bi namreč bilo, da bi bilo ravnanje lastnika zapuščenega vozila, ki je predmet urejanja v posebni določbi (lex specialis) IV. poglavja ZPrCP, sankcionirano v splošni določbi 27. člena ZPrCP o pravilih ravnanja v cestnem prometu (lex generalis). Zoper stališče vrhovne državne tožilke govori tudi argument, da se drugi odstavek 19. člena ZPrCP nanaša na lastnika vozila, 27. člen ZPrCP pa določa ravnanje udeležencev v prometu. Udeleženec cestnega prometa je v 43. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP opredeljen kot oseba, ki je na kakršen koli način udeležena v cestnem prometu, česar pa za lastnika zapuščenega vozila ni mogoče trditi. Lastniku vozila ni mogoče samodejno pripisati tudi statusa udeleženca cestnega prometa. Povsem življenjski je primer, v katerem je ena oseba (fizična ali pravna – na primer dajalec leasinga) zgolj lastnik vozila, kot udeleženec v cestnem prometu pa to isto vozilo uporablja druga fizična oseba. Nenazadnje, po presoji Vrhovnega sodišča je bil namen določbe drugega odstavka 19. člena ZPrCP v odstranitvi zapuščenega vozila, parkiranega na cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, ali na javni površini. Ta namen je zakon skušal doseči z grožnjo lastniku vozila, da bo nosil stroške odstranitve in uničenja ali prodaje vozila.

9. Zgoraj opisanemu stališču vrhovne državne tožilke nasprotujejo tako jezikovna, kot sistematična, logična in namenska razlaga določbe drugega odstavka 19. člena ZPrCP. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru okrajno sodišče odločilo zakonito, ko je za storilca po tem, ko se je predpis, ki določa prekršek, po storitvi prekrška dvakrat spremenil, uporabilo predpis, ki je za storilca milejši (drugi odstavek 2. člena ZP-1).

10. Ob povedanem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.