Jedro

Dopolnitev izvedeniškega mnenja bi bila potrebna le v primeru, da bi tožeča stranka naknadno zatrjevala, da je tožnica v nezgodi utrpela hujšo poškodbo rame, kot pa je bila predhodno ugotovljena, takšne trditvene podlage pa ni podala.

Nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke.

Strošek za izvedenino, četudi je bila tožeča stranka oproščena njenega plačila in je bil založen iz sredstev sodišča, sodi med stroške postopka in je tako predmet odločitve sodišča o stroških postopka v odločbi, s katero je postopek zaključen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zviša za 230,39 EUR (na 646,67 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2011 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.000,00 EUR od 13. 4. 2011 do 21. 6. 2012. V presežku, za znesek 3.500,00 EUR s pripadki je tožbeni zahtevek zavrnilo, glede stroškov pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 416,28 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Tožeča stranka je prepričana, da ji je sodišče priznalo prenizko odškodnino glede na pretrpljene bolečine, nevšečnosti in strah ter posledice, ki jih občuti še sedaj. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da je upravičena do celotnega vtoževanega zneska. Sodišče je premalo upoštevalo njeno zdravstveno stanje in posledice same prometne nesreče, v zadostni meri tudi ni bila upoštevana primerljiva sodna praksa. Sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice, podanemu na naroku dne 14. 6. 2012 glede predloženega izvida SB B. oziroma glede ustrezne dopolnitve izvedeniškega mnenja oziroma zaslišanja izvedenca na naroku, glede na novo pridobljene izvide specialista ortopeda, ker naj ne bi bilo zadostne trditvene podlage, s čimer se ne gre strinjati in bi sodišče ta dokaz moralo upoštevati oziroma izvedenca v tej smeri dodatno angažirati. Tudi z navedbami sodišča o nezadostni trditveni podlagi glede poškodbe ramena se ne gre strinjati, navedbe tožnice v tej zvezi so nedvomno zadostne in v skladu z njenimi težavami, ki jih je imela, tožnica je laik in ne strokovnjak medicinske stroke in zato ni mogla navesti točne diagnoze. Ne zdržijo navedbe sodišča, da je predlog tožnice nesklepčen s trditveno podlago, saj je tožnica že v tožbi zatrjevala, da so telesne bolečine še vedno prisotne, prav tako je bilo vseskozi govora o poškodovanosti leve rame. Nerazumljive so navedbe sodišča, da naj bi bilo nedopustno ponovno angažiranje izvedenca in da bi bilo potrebno razmejiti učinek degenerativnih sprememb od učinka škodnega dogodka, glede na to, da je iz izvedeniškega mnenja jasno razvidno, da ima izvedenec premalo podatkov glede te poškodbe. Glede stanja po delni rupturi suprasinatusa je izkustveno znano, da gre za poškodbo in ne za degenerativne spremembe, sodišče bi moralo upoštevati dejansko stanje glede na zadnjo glavno obravnavo. Že na podlagi izvedenih dokazov pa je jasno, da je bila tožnici priznana prenizka odškodnina po vseh postavkah. Glede odškodnine za strah je sodišče v premajhni meri upoštevalo specifičnost situacije, ko je ob hudem strahu, ki ga je doživela ob trku, potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica pojedla delce stekla in bila upravičeno resno zaskrbljena glede posledice tega zaužitja. Tožnica je prav tako izpovedala, da se je ob dogodku hudo prestrašila, zaradi šoka ni mogla spati in je morala jemati tablete za spanje. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče ni v zadostni meri upoštevalo težav z roko, ki jih ima tožnica, ko jo leva roka boli ob menjavi vremena, prav tako pri dvigovanju, v zapestju ne čuti več toliko moči, kot jo je občutila pred poškodbo, kar jo ovira pri delu v službi in pri opravljanju domačih opravil, ovira njene vsakdanje aktivnosti, bistveno je morala omejiti tudi ukvarjanje s športom, takšne težave bo imela tudi v prihodnje. Glede priznane odškodnine iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nelagodnosti tekom zdravljenja bi tudi tožnici nedvomno šla celotna vtoževana odškodnina, glede na vsa ugotovljena dejstva, ki jih tožeča stranka v pritožbi ponavlja. Bolečine v levi rami še vedno trajajo, kar je prav tako neprijetno, tudi steklo, ki ga je zaužila, ni bilo enostavna zadeva. Tožeča stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča o stroških postopka, sodišče bi namreč moralo upoštevati nagrade za oba naroka, kar je nedvomno v skladu z odvetniško tarifo. Tožnici bi morali biti priznani tudi stroški glede plačila za izvedenca, ki so bili po stroškovniku tudi priglašeni, sodišče pa o njih sploh ni odločalo. O navedenem strošku za plačilo izvedenca sodišče ni navedlo ničesar. Zahtevek je utemeljen v celoti, zato bi morali biti tožnici priznani stroški v celoti in ne zgolj v polovici.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Neutemeljeno pritožba izpodbija ravnanje sodišče prve stopnje, ki ni ponovno angažiralo izvedenca medicinske stroke, čeprav se je strinjati s pritožbenimi navedbami, da razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za zavrnitev predloga tožeče stranke niso pravilni. Drži, da je tožnica zatrjevala tudi težave z ramo, te je potem izvedenec potrdil, zato je navedba sodišča prve stopnje, da naj bi bila zahteva tožeče stranke po dopolnitvi izvedeniškega mnenja nesklepčna s predhodno trditveno podlago iz razloga, ker navedb o poškodbi leve rame ni bilo v tožbi in pripravljalni vlogi, zmotna. Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje glede tega pravilna. Izvedenec je namreč v izvedeniškem mnenju zatrjevano poškodbo leve rame upošteval tako pri ugotavljanju telesnih bolečin in nevšečnosti, kot tudi pri drugih postavkah. Ugotovil je, da se je tožničina življenjska aktivnost zmanjšala za 2 – 3 %, upoštevaje tudi to poškodbo. Le za primer, da bi se naknadno izkazalo, da je v obravnavani nezgodi tožeča stranka utrpela hujšo poškodbo rame, je navajal, da je po potrebi pripravljen mnenje ustrezno dopolniti, pri čemer je ocenil, da je to glede na medicinsko dokumentacijo in po pregledu, ki ga je opravil, malo verjetno. Dopolnitev izvedeniškega mnenja bi zato bila potrebna le v primeru, da bi tožeča stranka naknadno zatrjevala, da je tožnica v nezgodi utrpela hujšo poškodbo rame, kot pa je bila predhodno ugotovljena, takšne trditvene podlage pa ni podala. Odločitev o tem, ali je potrebno dopolniti prvotno izvedeniško mnenje in izvedenca zaslišati na obravnavi, pa je tožeča stranka tudi na glavni obravnavi dne 14. 6. 2012 prepustila sodišču, ki je, glede na trditveno podlago, pravilno zaključilo, da dopolnitev tega dokaza ni potrebna.

5. V sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja (razen v že obrazloženem delu) tožeča stranka ne izpodbija. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je po oceni sodišča druge stopnje odškodnina iz vseh naslovov pravilno odmerjena, o čemer več še v nadaljevanju. Odškodnina je odmerjena tako glede na konkretne okoliščine, kot tudi glede na primerljivo sodno prakso, v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Da ni bila upoštevana primerljiva sodna praksa, tožeča stranka navaja le pavšalno in drugačne sodne prakse ne predloži. 6. Glede odškodnine iz naslova strahu ne drži, da naj bi sodišče v premajhni meri upoštevalo specifičnost situacije. Glede na kriterije, ki morajo biti izpolnjeni, da je odškodnina za škodo zaradi strahu pravno priznana, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, je, ob upoštevanju, da je izvedenec ugotovil, da je tožnica utrpela kratkotrajni primarni strah hude intenzitete, dejstvo, da zaradi šoka ni mogla spati in je morala jemati tablete za spanje res odločilno. V primeru, da (glede na to, da je bil strah kratkotrajen) navedenih okoliščin ne bi bilo, tožeča stranka do odškodnine iz naslova primarnega strahu namreč sploh ne bi bila upravičena. Pravilno pa je sodišče pri odmeri višine odškodnine poleg že navedenega primarnega strahu upoštevalo tudi strah za izid zdravljenja, ki ni mogel biti zelo intenziven in dolgotrajen, ker je zdravljenje potekalo brez zapletov. Tudi glede delcev stekla je pravilno navedlo, da je strah pri tožnici zagotovo prenehal po nekaj dneh, ker težav s prebavo ni imela. Odškodnina v višini 1.000,00 EUR iz naslova strahu zato predstavlja pravično denarno odškodnino.

7. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pravilno odmerjena v višini 1.000,00 EUR in ne drži navedba, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo težav z roko, ki jih ima tožnica. Telesne bolečine so namreč vključene v odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, medtem ko težave in spremembe v življenju tožnice, kot so ugotovljene na 6. strani sodbe sodišča prve stopnje ter zmanjšanost življenjskih aktivnosti za največ 2 – 3 %, višje odškodnine iz tega naslova ne opravičujejo. V konkretnem primeru s strani tožeče stranke zatrjevano začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti ni bilo tako intenzivno, da bi se lahko priznalo kot posebna postavka, pač pa začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti sodi v okvir nevšečnosti med zdravljenjem.

8. Tudi odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti je sodišče prve stopnje, upoštevaje tudi tožničine težave, ki jih je tožeča stranka zmotno uvrstila v okvir duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pravilno odmerilo v višini 3.000,00 EUR. Ob upoštevanju vseh v pritožbi posebej izpostavljenih nevšečnosti, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje, predstavlja navedeni znesek po oceni sodišča druge stopnje pravično in primerno denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode. Telesne bolečine in nevšečnosti so upoštevane v zadostni meri in je odločitev o zavrnitvi višjega odškodninskega zahtevka iz tega naslova pravilna.

9. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevati nagrado za dva naroka. Nagrada za narok po tar. št. 3102 odvetniške tarife namreč vključuje nagrado za vse naroke. Nagrada za narok torej nastane le enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov (glej sklep II Ips 56/2011).

10. Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških za izvedenca, ki jih je tožeča stranka tudi priglasila (čeprav je bila izvedenina plačana iz sredstev brezplačne pravne pomoči). V skladu s 1. odstavkom 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) namreč terjatev stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. Strošek za izvedenino, četudi je bila tožeča stranka oproščena njenega plačila in je bil založen iz sredstev sodišča, sodi med stroške postopka in je tako predmet odločitve sodišča o stroških postopka v odločbi, s katero je postopek zaključen. Ker tega stroška sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je bilo potrebno odločitev o stroških spremeniti tako, da se upoštevajo tudi stroški za izvedenca v višini 460,78 EUR. Glede na uspeh v postopku, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je bilo torej potrebno znesek stroškov, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka zvišati za 230,39 EUR. Temu ustrezno je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo, sicer pa je, iz že navedenih razlogov, pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (358. in 353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), saj ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

11. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v minimalnem delu in sicer glede stroškov, medtem ko glede glavne stvari ni uspela, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP).