Jedro

1. Ker toženka (pravnica, zaposlena pri toženi stranki kot vodja pravne službe) ni bila zadolžena za zastopanje na nadzornem svetu (ki je odločal o ugovoru poslovodkinje xy v disciplinskem postopku), ne more odgovarjati za napačno dokončno odločitev na tem organu, saj nadzorni svet ni bil vezan na mnenje toženke v disciplinskem postopku na prvi stopnji.

2. Čeprav je toženka zavzela napačno pravno stališče glede začetka teka subjektivnega zastaralnega roka v disciplinskem postopku, ni odgovorna za nastalo škodo zaradi zastaranja disciplinskega postopka, saj ni ravnala malomarno oz. v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tako bi ravnala le, če bi v zvezi s tekom rokov zavzela pravno stališče, ki bi očitno odstopalo od povsem jasne in določene pravne norme ali ustaljene sodne prakse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo odškodnine v višini 5.163.724,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2001 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (1. točka izreka) in podrejeno plačilo zneska 290.199,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, navedenih v točki 2/I in 2/II izreka, do plačila ter zneskov 1.570,850,70 SIT,

169.320,00 SIT ter 182.682,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od vseh navedenih zneskov) od 13.7.2001 dalje do plačila (točka 2/III, 2/IV, 2/V izreka) ter povrnitev pravdnih stroškov (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 407.706,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oz. razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obrazložitev sodbe je v popolnem nasprotju z vsebino listin in zapisnikov iz disciplinskega spisa v zadevi opr. št. I Pd 287/97, pa tudi v nasprotju z izpovedbami prič, zaslišanih v tem postopku. Toženka je bila kot direktorica sektorja za pravne, kadrovske in splošne zadeve po pogodbi o zaposlitvi z dne

1.4.1996 zadolžena za pravilno organiziranje in vodenje celotnega disciplinskega postopka na I. in II. stopnji zoper delavko S. K., poslovodkinjo pri tožeči stranki. Tožeči stranki je nastala škoda s tem, da disciplinski postopek ni bil izveden pravočasno - tako uvedba kot vodenje sta bila zastarana še pred odločitvijo na nadzornem svetu, zato je morala tožeča stranka delavko reintegrirati in ji izplačati vse zaostale plače, regres, obresti in stroške postopka. Toženkina odškodninska odgovornost temelji na 72. členu ZTPDR, toženka pa škode po pozivu tožeče stranke ni povrnila. Kot odgovorna delavka ni poskrbela, da bi bil disciplinski postopek izpeljan in dokončna odločitev sprejeta na nadzornem svetu pred

8.5.1997. Kot direktorica splošno kadrovskega sektorja bi morala opozoriti predsednika nadzornega sveta, da se zastaralni rok v disciplinski zadevi izteka in da je potrebno sejo sklicati pred

8.5.1997. To potrjuje izpovedba predsednika nadzornega sveta L. L., ki bi sejo sklical prej, če bi bil opozorjen, da je zadevo treba prioritetno reševati. Toženka ni znala pojasniti, zakaj je bila seja nadzornega sveta sklicana tako pozno, čeprav so vsa gradiva v disciplinskem postopku pripravljali v njeni pravni službi. Za pravočasno izpeljavo disciplinskega postopka na II. stopnji je bila odgovorna le toženka, ne pa predsednik nadzornega sveta in tudi ne pooblaščenka M. P., ki ni bila delavka tožeče stranke in je bila zadolžena izključno za zastopanje družbe na pritožbeni obravnavi na nadzornem svetu po direktorjevem pooblastilu in kasneje na DSS, nikakor pa ne za pravočasen sklic seje ali opozorilo nadzornemu svetu. Bistveno pa je, da postopek ni zastaral zaradi zastopanja na drugi stopnji, ampak zato, ker je bil že predlog za uvedbo disciplinskega postopka oz. njegova dopolnitev z dne 6.1.1997 oz.

4.2.1997 pripravljen pomanjkljivo in prepozno, kasneje pa je bil disciplinski postopek pri tožeči stranki zaradi napačnega štetja zastaralnih rokov s strani toženke izpeljan prepozno, tako da je zastaranje nastopilo še pred odločitvijo na drugostopnem organu.

Sodišče je toženko nekritično in v nasprotju z dokazi v spisu razbremenilo vsakršne odgovornosti za nepravilno in nepravočasno organiziranje izvedbe disciplinskega postopka. Sodišče je navedlo, da je toženka problematiko zastaranja poskušala rešiti po svojih najboljših zmožnostih oz. da je vztrajala pri sumu kaznivega dejanja, kar naj bi opravičilo njeno stališče, da je zastaralni rok daljši, kar ni res. Toženka nikoli ni pripravila predloga za uvedbo disciplinskega postopka zoper S. K. zaradi suma storitve kaznivega dejanja niti ni predloga razširila v tem smislu. Če se je toženka kljub temu zanašala na to, da naj bi bil zastaralni rok daljši zaradi suma storitve kaznivega dejanja, zaradi katerega postopka sploh ni bilo, gre za hudo malomarnost toženke, njena odškodninska odgovornost pa je še toliko bolj očitna. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da toženka ne more odgovarjati za posledice zastopanja na drugi stopnji in pred sodiščem in da ni vzročne zveze med njenim ravnanjem in škodo. Pravno stališče, da uvedba disciplinskega postopka ni zastarana, je zavzela toženka osebno že 11.3.1997 na obravnavi disciplinske komisije, ker je štela, da se je za kršitve izvedelo šele na podlagi revizorjevega zapisnika 27.1.1997. To pa je bila po mnenju sodišča osnovna napaka, saj je sodišče štelo, da se je za kršitev vedelo že prej, zlasti ker je toženka osebno podala razširitev disciplinskega postopka na seji disciplinske komisije

6.1.1997. Zato sodišče kasnejših razširitev postopka in revizijskega zapisnika ni upoštevalo. Napačno strokovna odločitev o tem, od kdaj se bodo šteli roki zastaranja za uvedbo in vodenje v disciplinskem postopku, je sprejela toženka, ki je samostojno oblikovala predlog za uvedbo postopka in organizirala njegovo vodenje. Če bi se na izrecno opozorilo odvetnice L. P. že dne 11.3.1997 na disciplinski obravnavi ustavil disciplinski postopek, do obravnave na nadzornem svetu in na sodišču sploh ne bi prišlo. Stališče toženke, da se je zvedelo za kršitve šele z revizijskim zapisnikom z dne 27.1.1997, je bilo s strani pooblaščenke M. P. samo ponovljeno na nadzornem svetu.

Dokazano je, da je zastaranje disciplinskega postopka zoper delavko S. K. nastopilo kot posledica hudo malomarnega dela toženke kot direktorice pravnega sektorja, ki je za svoje delo pri tožeči stranki prejemala eno najvišjih plač po individualni pogodbi. Vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem toženke je v celoti izkazana. Do zastaranja verjetno sploh ne bi prišlo, če bi po pritožbi delavke toženka pravočasno organizirala obravnavo na drugi stopnji, kar je bila njena dolžnost, ki je ni izvršila, in je lahkomiselno mislila, da je zastaralni rok odprt zaradi suma storitve kaznivega dejanja, zaradi česar pa disciplinski postopek sploh ni nikoli tekel, saj tak predlog z njene strani ni bil nikoli pripravljen. Tudi v primeru ustavitve postopka na nadzornem svetu bi tožeča stranka morala delavko S. K., ki je bila v suspenzu, vzeti nazaj na delo in ji izplačevati plače in regres od suspenza dne 13.11.1996 do njene upokojitve 12.11.1998. To pa ne bi bilo potrebno, če bi bil disciplinski postopek zoper njo uveden in izpeljan pravilno pred zastaranjem, kar ni bilo izvedeno po krivdi toženke. V tem primeru bi izostale samo zamudne obresti in stroški sodnega postopka. Najmanj podrejeni tožbeni zahtevek je v celoti utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo navedenih absolutnih kršitev določb postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje:

Materialno odgovornost delavca ureja 70. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), ki v prvem odstavku določa, da mora delavec povrniti škodo, ki jo povzroči pri delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. RS št. 29/78, 57/89 - ZOR, ki se uporablja kot predpis RS) in ugotovilo, da ravnanje toženke ni bilo krivdno in da ni vzročne zveze med njenim ravnanjem in škodo, ki je nastala tožeči stranki po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

S primarnim tožbenim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala povračilo škode, ki ji je nastala s tem, da je morala izpolniti obveznosti do delavke S. K. (reparacijski zahtevek) na podlagi pravnomočne sodbe DSS v Ljubljani opr.št. I Pd 287/97 z dne 12.1.1999 v zvezi s sodbo VDSS opr.št. Pdp 324/99 z dne 18.5.2001, s katero sta bila razveljavljena sklepa disciplinskih organov o prenehanju delovnega razmerja S. K. zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa. Na podlagi navedene sodbe je tožena stranka S. K. plačala razliko v plači za čas odstranitve z dela, nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (do njene upokojitve) ter druge prejemke iz delovnega razmerja (regres za letni dopust, stroške disciplinskega postopka) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. S podrejenim tožbenim zahtevkom pa je tožeča stranka zahtevala povračilo škode iz istega naslova, razen zamudnih obresti od vtoževanih zneskov od 15.5.1997 do 13.7.2001, z utemeljitvijo, da je to najmanj, kar bi ji tožena stranka morala povrniti - če bi bil postopek ustavljen na nadzornem svetu, bi izostalo plačilo zamudnih obresti na plače, izplačane za čas trajanja sodnega postopka in sodni stroški.

S. K. je v individualnem delovnem sporu, ki je tekel pred DSS v Ljubljani pod opr. št. I Pd 287/97, uspela zaradi tega, ker je sodišče ugotovilo, da sta bila zastarana tako uvedba kot vodenje disciplinskega postopka. Zato je odločbi disciplinske komisije z dne

11.3.1997 ter nadzornega sveta z dne 15.5. oz 21.5.1997 razveljavilo, ustavilo disciplinski postopek proti tožnici S. K. ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Tožeča stranka revizije v navedenem individualnem delovnem sporu ni vložila.

Ob upoštevanju ugotovitev iz dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da niti primarni niti podrejeni tožbeni zahtevek nista utemeljena. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča in z dokazno oceno soglaša. Pritožba ne vsebuje nobenih novih in prepričljivih argumentov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča niso pravilne.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da toženka v nobenem primeru ne more odgovarjati za posledice zastopanja na drugi stopnji, to je za sprejem (napačne) dokončne odločitve na nadzornem svetu, ki je obravnaval ugovor S. K.. Za zastopanje na nadzornem svetu toženka ni bila zadolžena, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Na zastaranje uvedbe oz. vodenja disciplinskega postopka bi morala v tej fazi postopka nadzorni svet opozoriti M. P., kar je glede posameznih kršitev delovne obveznosti tudi storila, saj je bilo ugovoru delno ugodeno, disciplinski postopek glede nekaterih kršitev pa ustavljen. Ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, da naj bi bila pooblaščenka družbe na nadzornem svetu vezana na stališče toženke v disciplinskem postopku na prvi stopnji oz. da je zastopanje potekalo v okviru danih navodil toženke. Pravni strokovnjak, ki pred pristojnim organom zastopa delodajalca, je odgovoren za pravilnost in strokovnost mnenja v zvezi s pravnimi vprašanji, na podlagi katerega organ sprejema odločitve in se ne more sklicevati na navodila drugega. Morebitna ustavitev disciplinskega postopka v fazi odločanja o ugovoru S. K. na nadzornem svetu bi preprečila nastanek nadaljnje škode zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja S. K..

Toženki, ki ni bila zastopnica delodajalca na nadzornem svetu, bi bilo mogoče pripisati odgovornost le za škodo, ki bi v primeru ustavitve disciplinskega postopka na nadzornem svetu nastala zaradi tega, ker je bila S. K. v suspenzu, v primeru ustavitve disciplinskega postopka je namreč treba delavcu povrniti razliko do 100 % nadomestila plače za čas odstranitve z dela. Zato je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem toženke in škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi sprejema napačne odločitve na nadzornem svetu in zavrnitve ugovora S. K. oz. zato, ker je S. K. v sodnem sporu uspela in bila reintegrirana k delodajalcu. Morebitna materialna odgovornost toženke bi se lahko nanašala le na škodo, ki bi tožnici nastala zaradi plačila razlike v nadomestilu plače za čas suspenza do dokončnosti sklepa, s katerim je bilo odločeno v disciplinskem postopku zoper S. K. oz. zaradi povrnitve stroškov disciplinskega postopka.

Le v teh okvirih je za ugotovitev krivde oz. odškodninske odgovornosti toženke pomemben odgovor na vprašanje, ali je bila za pravočasno izvedbo disciplinskega postopka pri toženi stranki zadolžena toženka kot direktorica sektorja za pravne, kadrovske in splošne zadeve oz. ali je bila glede na zadolžitve svojega delovnega mesta dolžna posebej opozarjati na tek zastaralnih rokov v disciplinskem postopku zoper S. K. po vložitvi ugovora zoper sklep disciplinske komisije. Odgovor na to vprašanje je negativen. Za zastopanje delodajalca - tožeče stranke pred nadzornim svetom je bila namreč zadolžena in pooblaščena druga pravnica - M. P., ne pa toženka. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka neutemeljeno krivi toženko za to, da je bila seja nadzornega sveta šele 15.5.1997, to je po izteku zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka, ki naj bi se iztekel 8.5.1997. Seja je bila sklicana 23.4.1997, torej pravočasno, vendar je bila preložena zaradi odsotnosti S. K. oz.

zaradi nesklepčnosti seje nadzornega sveta (kot je navedla tožeča stranka v odgovoru na tožbo v zadevi S. K.), v tem času pa je bila za zastopanje na nadzornem svetu pooblaščena M. P. in ne toženka.

Stališče pritožbe v zvezi z navedenim vprašanjem zato ni sprejemljivo.

Drugo vprašanje, ki je za pravilno odločitev pomembno, je, ali je bila tožena stranka kot direktorica pravne službe hudo malomarna, ker je v disciplinskem postopku zoper delavko S. K. zavzela napačno stališče glede začetka teka subjektivnega zastaralnega roka za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka. V postopku pred disciplinsko komisijo, ki je bil zaključen s sklepom disciplinske komisije z dne 11.3.1997, je toženka napačno štela, da je zastaralni rok za začetek in vodenje disciplinskega postopka glede kršitve nepravilnega vodenja gotovinske prodaje začel teči šele z dnem, ko se je izvedelo za vse podrobnosti očitane kršitve delovnih dolžnosti, to je 27.1.1997, ko so bili ugotovljeni konkretni podatki in vsa dejstva v zvezi z nepravilnim vodenjem gotovinske prodaje v PE K. N. (v revizorjevem zapisniku z dne 27.1.1997 so bile navedene konkretne številke računov, ki manjkajo in finančni izračuni, ki izhajajo iz ugotovljenih nepravilnosti). Ta zapisnik pa je bil podlaga za razširitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, ki je bila vložena dne 4.2.1996. Kot se je kasneje izkazalo v individualnem delovnem sporu, ki ga je zaradi prenehanja delovnega razmerja sprožila S. K., je bilo stališče toženke o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka zmotno.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka zvedela za kršitev in storilca že prej, to je v septembru oz. oktobru 1996, ko je direktor tožeče stranke prejel prva dva revizijska zapisnika v zvezi s poslovanjem PE K. N., ki sta vsebovala tudi očitek o nepravilnem vodenju gotovinske prodaje. Sodišče je obenem štelo, da je subjektivni rok začel teči najkasneje z dnem vložitve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, to je 8.11.1996, zato bi moral biti disciplinski postopek zaključen s sprejemom dokončne odločitve pred

8.5.1997.

Toženka je bila kot direktorica sektorja za pravne, kadrovske in splošne zadeve, zadolžena in odgovorna za vodenje in organiziranje dela na področju pravnih zadev v okviru sektorja. Upoštevajoč njene zadolžitve ter kriterije pričakovane skrbnosti strokovnjaka (v tem primeru pravnika), kot jo opredeljuje 2. odstavek 18. člena Z0R, po katerih je treba presojati njeno materialno odgovornost, toženki ni mogoče očitati hude malomarnosti pri opravljanju dela v zvezi z disciplinskim postopkom proti S. K.. Toženka je sicer zastopala napačno stališče v zvezi z začetkom teka subjektivnega zastaralnega roka v disciplinskem postopku zaradi zmotne uporabe materialnega prava oz. napačne razlage predpisa, ali pa zaradi napačne presoje dejanskih okoliščin. Tudi najbolj vesten in strokovno usposobljen pravnik lahko sprejme odločitev, ki se v morebitnem sodnem postopku izkaže kot zmotna. Razlage pravne norme o začetku teka subjektivnega zastaralnega roka za uvedbo in vodenje postopka so lahko različne. Če pravnik zavzame napačno stališče o določenem pravnem vprašanju, ki ni med najbolj enostavnimi, to še ne pomeni, da gre za hudo malomarnost, razen če gre za primere, ko npr. razlaga predpisa očitno odstopa od jasne in povsem določene vsebine pravne norme in ustaljene sodne prakse. Če bi res šlo za tako enostavno in jasno vprašanje, kot v tem postopku prikazuje tožeča stranka, bi tudi pooblaščenka M. P., ki je zastopala delodajalca v ugovornem postopku, že na seji nadzornega sveta predlagala ustavitev disciplinskega postopka zoper S. K. zaradi zastaranja, pa tega ni storila, ampak je zastopala enako stališče kot toženka v disciplinskem postopku na prvi stopnji, ki pa se je v kasnejšem sodnem sporu izkazalo za napačno.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženki krivde ni mogoče očitati.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljno in potrdilo izpodbijano sodbo.