Jedro

Če se spolni napadi ponavljajo v daljšem časovnem obdobju zoper isto osebo z različnimi izvršitvenimi dejanji, se dejanje storilca pravno opredeli po najtežji obliki kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 9556/2010 z dne 23. 12. 2010 obsojenega P. R. spoznalo za krivega kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po drugem in prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) in nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu določilo za prvo dejanje kazen 15 let zapora, za drugo pa 2 leti in 2 meseca zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 17 let zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od 24. 1. 2009 od 13.20 ure dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mu je odvzelo mobilni telefon znamke Sagem s SIM kartico, po drugem odstavku istega člena pa tudi štiri DVD-je, opisane pod SZP 16/09. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da se po prvem odstavku 97. člena istega zakona nagrada in stroški zagovornice od 19. 2. 2009 izplačajo iz proračunskih sredstev. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je vse oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 9556/2010 z dne 27. 5. 2010 deloma ugodilo pritožbama obsojenca in zagovornice ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu predmetov spremenilo tako, da se mobilni telefon Sagem s SIM kartico in štirje DVD-ji obsojencu ne vzamejo. V ostalem je pritožbi obsojenega P. R. in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Obsojenec in zagovornica sta zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, prvi iz razlogov po 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 125. členom Ustave Republike Slovenije in 1. ter 3. b in d. točki 6. člena in 13. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP), druga pa zaradi kršitev kazenskega zakona iz 1., 3., 4. in 5. točke 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, in sicer kršitev pravice obsojenca do obrambe in predlaganja dokazov v svojo korist po določbah 17. in 320. člena ZKP in kršitev pravic iz d. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin po določbah 22., 23., 25. in 29. člena v zvezi s 15. členom Ustave Republike Slovenije, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Pritožnika predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi pravnomočno sodbo in vrne zadevo v ponovno sojenje. Po obsojenčevem predlogu pa naj se sojenje opravi pred nevtralnim sodiščem.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni ter do njunih navedb, ki zadevajo očitke, povezane z zatrjevanimi kršitvami zakona, zavzema negativno stališče, ki ga tudi obrazloži. 5. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornici. Obsojenec v obširni izjavi smiselno zavrača stališča, ki jih je vrhovna državna tožilka utemeljila v odgovoru.

6. Zagovornica uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 1., 3., 4. in 5. točke 372. člena ZKP. Po stališču zagovorničine zahteve je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo kazensko materialno določbo, saj ga je obsodilo za kaznivo dejanje (prva alineja pod točko 1. izreka prvostopenjske sodbe) po določbi drugega v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ, iz ugotovljenega dejanskega stanja, opisa v izreku sodbe pa je razvidno, da ima dejanje znake kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 183. člena KZ.

7. Obsojencu očitano dejanje, ki je opisano v točki 1. izreka pravnomočne sodbe, je sodišče pravno opredelilo kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe (v drugem odstavku na 16. strani prvostopenjske sodbe), sklepalo, da dejanje, opisano v prvi alineji 1. točke izreka po vsebini predstavlja milejše kaznivo dejanje po prvem oziroma tretjem odstavku 183. člena KZ ter da je konzumirano v kaznivem dejanju po drugem odstavku 183. člena KZ, opisanem v drugi alineji 1. točke sodbenega izreka. Prav tako je presodilo, da je opredelitev obsojenčevega ravnanja z enim trajajočim kaznivim dejanjem po drugem odstavku 183. člena KZ utemeljena in zato zavrnilo stališče obrambe, da gre za dejanje po prvem oziroma tretjem odstavku 183. člena KZ. S pravnim sklepanjem prvostopenjskega sodišča je soglašalo tudi pritožbeno sodišče ter se sklicevalo na razloge sodbe sodišča prve stopnje in opozorilo na razlago v Komentarju kazenskega zakonika (mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2002) in na spremljajočo sodno prakso.

8. Temeljne izvršitvene oblike kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let so predpisane v prvem odstavku 183. člena KZ. Inkriminirano je spolno občevanje ali izvršitev kakšnega drugega spolnega dejanja z osebo istega ali drugega spola, ki še ni stara 15 let, ob nadaljnjem pogoju, da obstaja očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve. Hujša oblika tega kaznivega dejanja je predpisana v drugem odstavku 183. člena, po kateri storilec dejanje iz prvega odstavka stori z osebo, ki še ni stara 10 let (ta dopolnitev je bila vnesena s spremembami in dopolnitvami Kazenskega zakonika z dne 20. 4. 2004), ali s slabotno osebo, ki še ni stara 15 let ali na način, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo.

9. Pri presoji pravne opredelitve obsojenčevega ravnanja je treba upoštevati opis posameznih dejstev in okoliščin, ki je naveden v izreku izpodbijane sodbe pod točko 1. Obsojencu je očitano, da je v času od druge polovice leta 2002 do meseca aprila 2008 zoper hčerko A. A., rojeno 1993, izvrševal spolna dejanja in z njo spolno občeval, izrabljajoč svoj nadrejeni položaj roditelja, kateremu je bila hčerka prepuščena v varstvo, vzgojo in oskrbo, ko gre tako za očitno nesorazmerje med njuno zrelostjo. Izvršitvene oblike obsojenčevih ravnanj se nanašajo na spolno občevanje in druga spolna dejanja z osebo drugega spola, ki še ni bila stara 15 let, s trditvijo o obstoju očitnega nesorazmerja med zrelostjo storilca in žrtve (prvi odstavek 183. člena KZ) ter na izrabljanje nadrejenega položaja roditelja, ki mu je oškodovanka bila zaupana v varstvo, vzgojo in oskrbo (tretji odstavek 183. člena KZ). V nadaljevanju je obsojenčevo konkretno ravnanje razdeljeno na dvoje časovnih obdobij, in sicer na čas od druge polovice leta 2002 do meseca julija 2003 in vse do oškodovankine starosti 13 let, kar pomeni do meseca julija 2006. Spolna dejanja, ki jih je obsojenec izvrševal v tem času, so opisana s posameznimi dejstvi in okoliščinami. Drugo obdobje zajema čas od meseca julija 2006 do meseca aprila 2008, pri čemer opis med drugim vsebuje tudi očitek, da je obsojenec uporabljal silo in grožnje za doseganje spolnega občevanja z oškodovanko, temu pa sledi navedba dejstvene podlage. Gre tedaj za več izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja, od katerih je najhujša tista, s katero je obsojencu očitano spolno občevanje z oškodovanko z uporabo sile in grožnje. V primeru, ko se spolni napadi ponavljajo v daljšem časovnem obdobju zoper isto osebo z različnimi izvršitvenimi dejanji, se dejanje storilca pravno opredeli po najtežji obliki kaznivega dejanja. Tako je postopalo sodišče tudi v tej zadevi in zato ni mogoče sprejeti pravnega naziranja, ki ga predstavlja zagovornica v zahtevi.

10. Kazenski zakonik (Ur. l. RS, št. 63-2167/94 z dne 13. 10. 1994, popravek št. 70/94 z dne 11. 11. 1994) je bil spremenjen s spremembami in dopolnitvami leta 1999 (KZ-a, Ur. l. RS, št. 23 z dne 8. 4. 1999 z začetkom veljavnosti 23. 4. 1999). Med drugim je prvi odstavek 183. člena bil dopolnjen z zakonskim znakom, ki zadeva obstoj očitnega nesorazmerja med zrelostjo storilca in žrtve. Naslednje spremembe in dopolnitve (KZ-B, Ur. l. RS, št. 40/2004 z dne 20. 4. 2004) so ob postrožitvi kazni v prvem, tretjem in četrtem odstavku 183. člena razširile inkriminacijo v drugem odstavku še na storilca, ki stori dejanje iz prvega odstavka z osebo, ki še ni stara 10 let. Ne glede na to, da bi presoja vprašanja uporabe milejšega zakona prišla v poštev le, če bi posamezne izvršitvene oblike predstavljale samostojno kaznivo dejanje, bi bilo treba upoštevati čas njegovega dokončanja, ki v tem primeru sega v čas veljavnosti spremenjenega kazenskega zakonika. Po drugi strani obsojenčevega kontinuiranega ravnanja ni mogoče presojati po izsečkih, kot slednje stori zagovorničina zahteva. Zato kršitve kazenskega zakona in tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih zahteva povezuje z izrekom pravnomočne sodbe, niso podane. Tudi ne trditev, da sila in grožnja v opisu dejanja (v drugi alineji 1. točke izreka pravnomočne sodbe) nista konkretno opredeljeni.

11. Pritrditi tudi ni mogoče navedbi, da v drugi in tretji alineji 2. točke izreka prvostopenjske sodbe ni konkretizacije datuma storitve kaznivega dejanja na škodo N. V. V uvodnem delu je naveden okvirni čas, v katerem je obsojenec vršil nasilje nad izvenzakonsko partnerico N. V., v navedenih alinejah pa je opredeljen z neugotovljenim dnem v mesecu oktobru 2008 in s koncem meseca decembra 2008. 12. Čas in kraj storitve sta glede na določbe 2. točke prvega odstavka 269. člena in 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP obvezni sestavini kaznivega dejanja, ki ga z vsemi ostalimi konkretnimi dejstvi in okoliščinami individualizirata, vendar nista zakonski znak kaznivega dejanja. Obe modaliteti sta pomembni iz razlogov, ki se nanašajo na presojo prepovedi ponovnega sojenja v isti zadevi, za določitev krajevne pristojnosti sodišča, za zastaranje in drugo. Ni mogoče sklepati, da je opredelitev časa izvršitve kaznivega dejanja nasilja v družini v izpodbijanem delu tako pomanjkljiva, da skupaj z ostalim opisom ne individualizira relevantnih dejanskih stanj in da obsojencu ni omogočala, da se pred očitki učinkovito brani.

13. Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločbe o kazni glede tega, ali je sodišče ugotovilo in upoštevalo olajševalne okoliščine in kako je vrednotilo težo kaznivih dejanj ter obteževalne okoliščine. Preizkus zakonitosti izrečene kazni se namreč omejuje med drugim na presojo vprašanja, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Slednje pomeni, da sme sodišče izreči kazen v okviru z zakonom predpisane kazni. Zahteva ne trdi, da je sodišče obsojencu izreklo kazen, ki je višja od predpisane, temveč v pretežni meri navaja, da je sodišče dalo prevelik poudarek teži dejanj, da ni upoštevalo vseh za obsojenca olajševalnih okoliščin ter ugotovljene obteževalne okoliščine ni pravilno ocenilo. V ostalem vložnica zahteve ocenjuje, da je sodišče kršilo prepoved arbitrarnega odstopanja od sodne prakse in tudi kršilo obsojenčevo zakonsko in ustavno pravico do enakosti pred zakonom in sodiščem. Pri tem se sklicuje na sodbe, ki so bile za kazniva dejanja po 183. členu KZ izrečene na območju različnih višjih sodišč v Republiki Sloveniji.

14. Načelo enakosti pred zakonom zahteva od sodišča, da v konkretnih primerih enako obravnava enaka dejanska stanja. Kazenskopravni normi, ki je v tem primeru uporabljena, ni mogoče očitati, da je v nasprotju s tem načelom, prav tako ni utemeljenih razlogov za sklepanje, da je sodišče samovoljno ravnalo pri določitvi posameznih in pri izreku enotne kazni. Kot je razvidno iz razlogov pravnomočne sodbe, je izhajalo iz dejanskih ugotovitev, ki zadevajo obsojenčevo kriminalno ravnanje. Presoja teže dejanj in vseh ostalih okoliščin ne kaže, da je sodišče znotraj predpisanih zakonskih meja kazen odmerjalo na način, da je zlorabilo pravico, ki jo ima po zakonu. Po drugi strani samo na podlagi navedb sodb, ki so jih sodišča izrekla za kazniva dejanja po 183. členu KZ, ni mogoče sklepati na kršitev načela enakosti. Kazni v že izrečenih sodbah same po sebi ne kažejo na takšno kršitev glede na to, da je višina kazni odvisna od presoje vseh okoliščin primera, ki praviloma niso enake.

15. Zagovornica uveljavlja tudi kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Gre za očitke, da sodišče ni preprečilo zlorabe osebnih podatkov udeležencev v postopku. Z nezakonito objavo osebnih podatkov je bil ustvarjen pritisk tiska in javnosti na izpovedbe prič, zlasti izpovedbe oškodovanke. Uporaba dokazov, pridobljenih pod pritiski, torej s silo, predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz teh razlogov obstaja tudi dvom v nepristranskost sodišča. Nakazuje, da so odločitve sodišča v zvezi z vloženimi zahtevami za izločitev nezakonite. Zaradi hitenja je sodišče zavrnilo predlagane dokaze, pri vodenju na glavni obravnavi ni upoštevalo obsojenčevega zdravstvenega stanja in v primerih, v katerih ni bil navzoč, kršilo pravico obrambe. Vse te kršitve so bistveno vplivale na zakonitost sodne odločbe.

16. Vodenje glavne obravnave, kot sledi iz zapisnikov o glavnih obravnavah, ne daje podlage za sklepanje, da je sodišče postopalo v nasprotju z odločitvijo, da je postopek tajen. Nerazumen je očitek, da sodišče ni naredilo ničesar v smeri preprečitve zlorab osebnih podatkov udeležencev postopka. Trditev o domnevni pristranskosti sodišča, ki izhaja iz lastne ocene zatrjevanih okoliščin, ni utemeljena, ker ni podprta s konkretnimi dejstvi, ki bi utemeljevala takšen dvom. Zato sklicevanje na kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s katero se sankcionirajo dokazne prepovedi, ni utemeljeno. Razlogi, ki jih navaja zagovornica v zvezi z odločanjem o izločitvah, zlasti trditev, da ptujsko sodišče ni bilo sposobno zagotoviti tajnega sojenja in neupoštevanje obsojenčevega slabega zdravstvenega stanja, sami po sebi ne kažejo na nezakonitost teh odločitev. Procesna dejstva presoja pri posameznih odločitvah sodišče in če jih zahteva ocenjuje drugače, ni podana kršitev zakona. Zavrnitve dokaznih predlogov ni mogoče vezati na prepričanje, da je sodišče to storilo zaradi hitenja. Kršitve, ki jih v zvezi z vodenjem glavne obravnave uveljavlja zagovorničina zahteva, zato niso podane.

17. Sodišče naj bi po navedbah zahteve tudi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma so le-ti nejasni ali sami s seboj v nasprotju.

18. Po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obtoženca.

19. Obširna obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje ne pritrjuje trditvi o odsotnosti razlogov, še manj o njihovi nejasnosti in medsebojnem nasprotju. Sodišče je utemeljilo pravno presojo obsojenčevih dejanj (16 in 28 stran prvostopenjske sodbe), prav tako je navedlo razloge v zvezi z vsemi predlaganimi in zavrnjenimi dokaznimi predlogi (19 – 23 stran in 32 stran ter naslednje prvostopenjske sodbe). Opredelilo se je tudi do obsojenčeve navedbe, da zaradi slabega zdravstvenega stanja ni bil sposoben izvajati spolnih dejanj oziroma spolnega nasilja (tretji odstavek na 12 strani prvostopenjske sodbe). Načeloma ima sicer zahteva prav, ko se v zvezi z dolžnostjo sodišča, da ustrezno obrazloži svoje odločitve, sklicuje na ustavne in zakonske določbe, vendar ji ni mogoče pritrditi, da sodbi nižjih sodišč nimata razlogov, iz katerih ne bi bila razvidna odločilna dejstva, ki so podlaga za sprejem dejanskih in pravnih zaključkov glede obsojenčevih dejanj. Očitek napačne interpretacije obsojenčevega zagovora in izpovedbe priče dr. E. B. ter napačne ocene le-te, je mogoče presojati samo z vidika zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ne z vidika kršitve zakona.

20. Kršitve drugih določb kazenskega postopka in ustavnih ter konvencijskih pravic uveljavlja zagovorničina zahteva v zvezi z neizvajanjem dokazov, s katerimi bi se preizkusila verodostojnost oziroma neverodostojnost izpovedb obremenilnih prič, v zvezi z nezakonito izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenk psihiatrije in psihologije na glavni obravnavi, nadalje z obsojenčevo nezmožnostjo obrambe na glavni obravnavi zaradi bolezni, s predlagano izločitvijo sodnikov, sodnikov porotnikov, predsednika sodišča in s predlogom za prenos krajevne pristojnosti, z izločitvijo izvedenke dr. S., z dopuščanjem zlorabe pravic s strani privilegiranih prič in v zvezi s kršitvijo obsojenčeve pravice obrambe, ko sodišče v nasprotju z določbami 248., 249. in 265. člena ZKP ni zaslišalo izvedenca psihiatra glede obsojenčeve neprištevnosti ali zmanjšane prištevnosti.

21. Glede na takšne očitke je treba predvsem poudariti, da sta zatrjevane postopkovne kršitve presodili nižji sodišči in odločitve v zvezi z njimi tudi ustrezno obrazložili. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki svoje trditve večkrat ponavlja, ne vsebuje argumentov, ki bi glede na postopanje sodišča, kakršno je razvidno iz poteka zadeve, omogočali sklepanje o zatrjevanih kršitvah zakona. Vprašanje utemeljenosti zavrnitve dokaznih predlogov je vselej odvisno od vsebine že izvedenih dokazov in v primeru, da so z njimi ugotovljena vsa odločilna dejstva, sme sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), predlagane dokaze zavrniti. Sodišče je tudi v tej zadevi postopalo v skladu z veljavno sodno in ustavno prakso, se opredelilo do predlaganih dokazov in odločitev tudi utemeljilo z obširnimi in razumnimi razlogi. Z navedbami, ki jih je dejansko presodilo že sodišče druge stopnje, zahteva ni izkazala, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

22. Nobene podlage ni za sklepanje, da je sodišče kršilo postopkovne določbe (333. člen ZKP), ko je na glavni obravnavi zaslišalo izvedenki prof. dr. M. K. in dr. A. S., prvo kot izvedenko psihiatrične stroke in drugo kot izvedenko klinične psihologije, tudi v obsegu, ki se nanaša na vprašanje obsojenčeve prištevnosti v času izvršitve kaznivih dejanj. Ob upoštevanju mnenj obeh izvedenk je utemeljeno zaključilo, da ne obstajajo okoliščine, ki bi omogočale sklepanje, da gre pri obsojencu za duševno motnjo ali duševno bolezen. Zato tudi ni imelo resne podlage, da bi ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za postavitev drugega izvedenca psihiatra in ni kršilo določb 248., 249. in 265. člena ZKP.

23. O vseh vloženih izločitvenih zahtevah je sodišče prve stopnje odločilo v skladu s postopkovnimi določbami. Slednje velja tudi za zahtevo za izločitev izvedenke dr. S. in za predlog za prenos krajevne pristojnosti. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 1407, 1473, 1552 in 1553) je sodišče svoje odločitve tudi obrazložilo, enako je storilo v sodbi (prvi odstavek na 40 strani prvostopenjske sodbe). Glede na ugotovitve, ki so bile podlaga za odločitve, ni mogoče sklepati, da je sodišče z njimi kršilo določbe procesnega zakona. Zato zahteva z navedbami, s katerimi jih izpodbija, ne more uspeti.

24. Ne glede na prepričljivo utemeljitev, ki jo vsebujeta obrazložitvi sodb nižjih sodišč v zvezi z očitkom zahteve, da je sodišče dopustilo zlorabo pravic po privilegiranih pričah, je treba opozoriti na procesna dejstva, ki izhajajo iz podatkov spisa.

25. Oškodovana A. A. je bila zaslišana na glavni obravnavi (list. št. 1388 – 1390). Iz zapisnika je razvidno, da je bila opozorjena po 236. členu ZKP in da je izjavila, da bo pričala. Po dani izpovedbi ni želela odgovoriti na vprašanji, ki ju je postavila zagovornica. Sklicevala se je na 238. člen ZKP, ker bi z odgovori spravila sebe v hudo sramoto. Tudi v nadaljevanju ni želela več izpovedovati, sklicujoč se na določbe 236. člena ZKP. Sodišče je prebralo njeno v preiskavi dano izpovedbo. Enak položaj je nastal tudi v primerih zaslišanj oškodovane N. V. in F. R., T. R., D. R. ter P. H. (list. št. 1622 in 1623).

26. Pravica oseb, navedenih v prvem odstavku 236. člena ZKP, da se odpovejo dolžnosti pričevanja, spada med najvišje postavljene osebne pravice prič. Stranke v postopku ne morejo zahtevati od privilegirane priče, da izpoveduje, če tega noče in tudi ne, da ne priča, če se odloči, da bo pričala. V primerih, ko se privilegirana priča odloči za pričevanje, lahko odkloni odgovor na vprašanje, s katerim bi spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon (238. člen ZKP). Privilegij iz 236. člena ZKP je uzakonjen izključno v korist priče. Zato ga tudi v položaju, ki je nastal v tej zadevi, ni mogoče razlagati tako, kot nakazuje zahteva za varstvo zakonitosti. Nobene zakonske podlage ni za sklepanje, da se takšna priča ni mogla med zaslišanjem sklicevati na privilegij, da odkloni pričevanje ali da odkloni odgovore na posamezna vprašanja. Če to stori, sodišče upošteva in ocenjuje že dano izpovedbo (drugi odstavek 236. člena ZKP). Udejanjanje pravice prič, da so oproščene pričevanja, ne glede na situacijo, v kateri so to storile, ne dovoljuje zaključka, da gre za zlorabo pravice. Zato na kaj takega ni mogoče sklepati niti v tej kazenski zadevi in prav tako ne na postopkovne kršitve, ki jih v zvezi s tem uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti.

27. Obsojenec v obširni zahtevi za varstvo zakonitosti (z dne 22. 6. 2010) in njeni dopolnitvi (z dne 28. 8. 2010) uveljavlja procesne kršitve, ki naj bi jih storilo sodišče. Deli jih na procesne napake iz malomarnosti in nestrokovnosti ter na naklepne napake in zlorabe. V uvodnih izvajanjih predstavi načelne pomisleke glede vodenja kazenskega postopka, v nadaljevanju pa napada posamezne odločitve sodišča. 28. Po obsojenčevih navedbah je bil senat naklepno sestavljen enostransko po starosti in spolu, kar je omogočilo vse možne zlorabe zakona, v postopku se je opiralo na nezakonite pridobljene in izsiljene izjave prič ali na tiste, ki bi morale biti izločene, onemogočena mu je bila ustavna pravica do obrambe in vlaganja pravnih sredstev ter dokazovanja, ker mu niso bila priskrbljena nadomestna očala, prav tako mu je bila onemogočena aktivna obramba na glavni obravnavi, ker je bil brez razloga vklenjen in ker glavna obravnava 23. 11. 2009 zaradi njegovega trenutnega zdravstvenega stanja ni bila prekinjena in nadaljevana v njegovi nenavzočnosti, na glavno obravnavo 9. 9. 2009 je bil priveden kljub temu, da bi zaradi zdravstvenih težav moral počivati, zlorabljeni so bili uradni termini, ki se nanašajo na sestavljanje pritožbenih vlog in na oviranje le-teh ter na prepozno obveščanje o terminih glavnih obravnav in na prepozno vročanje odredb o postavitvah izvedencev, zlorabe so bile storjene tudi v zvezi z uradno pošto predvsem zaradi neizročanja pošte naslovnikom ali nevročanja pošte, ki je bila namenjena obsojencu od zunaj, gre tudi za zlorabo mladoletnih otrok in uradne oziroma sodne tajne v smislu določb tretjega odstavka 65. člena in tretjega odstavka 296. člena ZKP v zvezi s 142. členom, 260. členom in 287. členom KZ, pri čemer obsojenec opisuje dogajanje po prijavi A. B. 24. 1. 2009 in pritiske na izjave otrok ter izpodbija strokovnost mnenja izvedenke dr. T. in opozarja na ravnanje oškodovankinega pooblaščenca (odvetnika F. M.), po nadaljnjih obsojenčevih trditvah so bile procesne napake storjene tudi v zvezi s „ponaredbo“, prikrivanjem in zamenjavo sodne dokumentacije v spisu, pri čemer je višje sodišče 3. 3. 2009 odločalo o priporu brez kazenskega spisa, ki ga je imel preiskovalni sodnik, sodišče druge stopnje je ločeno odločalo o pritožbah obsojenca in zagovornice zoper sklep o priporu in pritožbi zagovornice ter obsojenca zoper sklep Ks 61/2009, saj sta se skrivali dva meseca in se je pred odločitvijo nezakonito izdala obtožnica, vodenje zapisnika je bilo nezakonito, ker se je potvarjala vsebina „sodnega zapisa“, zapisovalo se je, kar ni bilo izrečeno ali ni vpisovalo, kar je bilo povedano, iz zapisnika se niso izločile izjave prič, ki so se odpovedale pričevanju in ne tistih, ki so bile pridobljene na nezakonit način, v zapisnik se je naklepno s provokativnim prikazom vpisovalo oškodovankine reakcije, zlorabljeni so bili medicinski izvedenci, pri čemer obsojenec načenja vprašanje zmožnosti (fizične) izvršitve kaznivega dejanja, ekspertiza dr. S. je bila lažna, sodišče je nepravilno uporabilo določbe 236. člena ZKP, protiustavna je bila zavrnitev dokaznih predlogov, pri čemer navaja nove priče (6. stran dopolnitve zahteve) zaradi dokazovanja resničnega „pravnega stanja“ in vpogled v pravdne spise Okrajnega sodišča na Ptuju v zvezi z razveljavitvijo darilne pogodbe med M. in A. V. na eni strani in hčerama N. V. in L. ter A. L. na drugi strani.

29. Obsojenec graja tudi postopanje pritožbenega sodišča in ocenjuje, da je kršilo pravico enakosti, ker na seji pritožbenega senata ni bila prebrana njegova pritožba, mnogo večja pozornost je bila posvečena obtožbi in izpovedbam tožilskih prič. Niso bili omenjeni novi dokazi iz zadeve Kr 43/2009, prav tako obsojenec ni vedel za sestavo senata vse do postopka na višjem sodišču in sodnici L. J. ter Z. K. ne bi smeli sodelovati v postopku, ker sta v tej zadevi sodelovali že pred tem.

30. Kot kršitve zakona, ki jih Vrhovno sodišče ne preizkusi po uradni dolžnosti, temveč le v okviru z zahtevo zatrjevanih kršitev (prvi odstavek 424. člena ZKP), ni mogoče obravnavati vseh tistih navedb, s katerimi obsojenec na splošni ravni izraža nestrinjanje z vodenjem kazenskega postopka tako v preiskavi kot tudi na glavni obravnavi. Postopek je v obeh fazah glede na spisovne podatke potekal v skladu s temeljnimi določbami veljavnega procesnega zakona, o vseh s strani obrambe postavljenih predlogih je sodišče odločilo, prav tako pa presodilo uveljavljane kršitve zakona. Vrhovno sodišče je zato presojalo navedbe, ki so v obsojenčevi zahtevi v zadostni meri konkretizirane in ki se nanašajo na odločilna vprašanja, povezana z vodenjem postopka in odločanjem v tej zadevi.

31. Ob upoštevanju za kaznivo dejanje po drugem odstavku 183. člena KZ predpisane kazni in glede na določbe 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP, je sodišče prve stopnje sodilo v pravilni sestavi senata. Pomanjkljivosti, ki bi lahko pomenile kršitve, povezane s sestavo senata (1. in 2. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), niso izkazane. Prav tako niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek o naklepnem enostranskem sestavljanju senata, kar naj bi vodilo k „vsem možnim zlorabam zakona“.

32. Po določbah 237. člena ZKP sodišče med drugim sodbe ne sme opreti na pričino izpovedbo, če je le-ta bila izsiljena s silo, grožnjo ali kakšnim drugim prepovedanim sredstvom (tretji odstavek 266. člena ZKP). Iz zapisnikov o zaslišanih pričah pred sodiščem prve stopnje ne sledi, da so bile njihove izpovedbe izsiljene na navedeni način, prav tako ne, da so pričale pod vplivom oseb, ki so opravljale informativne razgovore z njimi v predkazenskem postopku. Zato obsojenčeve trditve v tej smeri niso utemeljene, pri čemer se je sodišče opredelilo do teh vprašanj in obrambne ugovore te vrste upravičeno zavrnilo. Glede navedb, s katerimi obsojenec problematizira tudi način izpovedovanja prič na glavni obravnavi in meni, da bi morale biti izločene, velja enako stališče kot je zavzeto v zvezi z zagovorničinimi ugovori.

33. Vse, kar je povezano z obsojenčevo sposobnostjo aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi in omogočanjem pravice obrambe, sta presodili že nižji sodišči, za kar sta navedli tudi ustrezne razloge (34 stran prvostopenjske sodbe in 3 ter 6 stran sodbe sodišča druge stopnje). Izhajali sta iz ugotovljenih procesnih dejstev, povezanih z ugotovitvami izvedencev medicinske stroke glede obsojenčevega zdravstvenega stanja in njegovega ravnanja na glavni obravnavi (predvsem na glavni obravnavi 23. 11. 2009). Ni mogoče zaključiti, da je presoja sodišč v nasprotju z njimi zgolj zaradi nasprotnih obsojenčevih stališč. Obsojenčeve številne pritožbe in druge vloge tudi ne pritrjujejo navedbi o kršitvi obrambe z onemogočanjem vlaganja pravnih sredstev, tudi ne iz razloga, povezanega z nadomestnimi očali. V zvezi s preložitvijo glavne obravnave je treba opozoriti na določbe prvega odstavka 310. člena ZKP, po katerih sodišče slednje stori, če se ugotovi, da je obtoženec po storitvi kaznivega dejanja začasno duševno zbolel ali da je pri njem nastala začasna duševna motnja ali če so podane druge ovire, da se glavna obravnava ne more uspešno izvesti do konca. Sodišče, ki si mora prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku (15. člen ZKP), odloča na podlagi ugotovljenih dejstev (v tem primeru nanašajočih se na obsojenčevo zdravstveno stanje), ali so dani pogoji za preložitev ali prekinitev glavne obravnave. Postopek sodišča je bil v skladu s temi določbami, presoja ugotovljenih okoliščin, povezanih z obsojenčevo sposobnostjo sodelovanja v postopku glavne obravnave in podanih izvedenskih mnenj, je utemeljena ter podprta z razumnimi razlogi. Zato graja, ki jo obsojenec v zahtevi predstavlja z obširno obrazložitvijo, pri čemer posamezne okoliščine ocenjuje drugače kakor sodišče, ni utemeljena. Ni namreč mogoče sklepati, da je obsojencu v tem kazenskem postopku bilo onemogočeno uveljavljanje postopkovnih in tudi ostalih zakonskih pravic.

34. Utemeljeni tudi niso očitki obsojenčeve zahteve glede kršitev, ki se nanašajo na razpis glavnih obravnav, vročanje odredb o postavitvi izvedencev in poslovanj s pošto.

35. Po tretjem odstavku 288. člena ZKP se mora obtožencu vročiti vabilo na glavno obravnavo tako, da mu ostane med vročitvijo vabila in dnevom glavne obravnave zadosti časa za pripravo obrambe, najmanj pa 8 dni. Slednje velja samo za prvo vabilo na glavno obravnavo (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004). Ob upoštevanju spisovnih podatkov, povezanih s prvim razpisom glavne obravnave (list. št. 978 in nadaljnje), je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z določbo tretjega odstavka 288. člena ZKP in je zato ni kršilo. Tudi sicer bi bila kršitev te določbe upoštevna le, če bi bila izkazana vzročna zveza med kršitvijo navedene določbe in izpodbijano pravnomočno sodbo.

36. Sodišče je izvedenstva odredilo s pisnimi odredbami, ki jih je, kot izkazujejo podatki kazenskega spisa, vročilo strankam s poukom o razlogih za izločitev izvedenca (prvi do tretji odstavek 251. člena ZKP). Glede na časovne razlike med izdajo posameznih odredb in prejemom le-teh po strankah (tudi po obsojencu) ni mogoče sklepati, da je obrambi bilo onemogočeno zahtevati izločitev posameznih izvedencev, če so za to obstajali utemeljeni razlogi, neoziraje se na dejstvo, da je slednje bilo mogoče storiti v nadaljevanju postopka z glavno obravnavo.

37. Vprašanja, ki jih obsojenčeva zahteva odpira v zvezi s sprejemanjem in oddajanjem pošte v času trajanja pripora, z vidika presoje zakonitosti pravnomočne sodbe niso odločilna. Po določbi četrtega odstavka 213. b člena lahko preiskovalni sodnik, po vložitvi obtožnice pa predsednik senata (peti odstavek istega člena), prepove priporniku pošiljanje in sprejemanje pisem in drugih pošiljk ali vzpostavljanje stikov, ki so škodljivi za postopek, ne sme pa mu prepovedati, da bi poslal prošnjo ali pritožbo. Nobene podlage ni za zaključek, da je sodišče postopalo v nasprotju s temi določbami.

38. V tretjem odstavku 65. člena ZKP so vsebovane določbe, ki varujejo interese mladoletnega oškodovanca in ki so bile v tem kazenskem postopku upoštevane. Zato so navedbe o zlorabi mladoletnih otrok in o pritiskih na njihove „izjave“ neutemeljene, kot je že bilo obrazloženo. Enako velja tudi za trditev, s katero obsojenčeva zahteva nakazuje na kršitev ostalih postopkovnih določb (tretji odstavek 296. člena v zvezi s 142. členom ZKP in 260. člena ter 287. člena ZKP). Opozorilo po tretjem odstavku 396. člena ZKP sicer ni zapisano v zapisniku o glavni obravnavi (list. št. 1384), vendar ta pomanjkljivost ni vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, temveč ima pomen le za oceno, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje kršitve tajnosti postopka po 287. členu KZ-1 v primeru, če jo je kršil kateri od udeležencev kazenskega postopka. Kršitev ostalih določb ni mogoče povezati s tem vprašanjem.

39. Neupoštevne so tudi navedbe glede delovanja oškodovankinega pooblaščenca odvetnika F. M. Kazenska odgovornost pooblaščenca zaradi njegovih po obsojencu zatrjevanih ravnanj ni stvar tega postopka. Po drugi strani za trditve, da je pooblaščenec usmerjal postopek, vplival in poučeval lažne „privilegirane“ priče ODT“, bil glavni nosilec in avtor modificirane vsebine obtožnice ter vse ostale obtožbe na njegov račun, niso zanesljivo izkazane. Sicer pa obsojenec z njimi načenja v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP vprašanja dejanske narave.

40. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi obsojenčeva zahteva znova problematizira vprašanja, ki so povezana s „ponaredbo, zadržanjem, prikrivanjem in zamenjavo sodne dokumentacije v sodnem spisu“. Gre za navedbe, ki niso v zadostni meri konkretizirane in jih zato ni mogoče preizkusiti. Kar zadeva ostale navedbe, je treba opozoriti, da je pritožbenemu sodišču, ki je 3. 3. 2009 odločalo o priporu bila predložena fotokopija spisa (podatki spisa na list. št. 578). Pritožbeno sodišče praviloma odloči o pritožbah zagovornika in obtoženca istočasno, vendar ne postopa nezakonito, če slednje stori ločeno. Odločilno je, da obravnava in odloči o obeh pritožbah. Sodišče prve stopnje je presodilo vsa vprašanja, povezana z obsojenčevo ponovljeno trditvijo, da je bila nezakonito „izdana obtožnica“ pred odločanjem pritožbenega sodišča zoper sklep, s katerim je zunajobravnavni senat zavrnil obsojenčev predlog za izvedbo nadaljnjih dokazov. Z nastalo procesno situacijo, višje sodišče je o obsojenčevi in zagovorničini pritožbi odločilo 7. 5. 2009, to je po vložitvi obtožnice, niso bile kršene pravice obrambe, ki bi vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, ker je izvedbo zavrnjenih dokazov lahko obsojenec predlagal tudi v nadaljnjem postopku. Navedbe, ki se nanašajo na vodenje zapisnika o glavni obravnavi, niso potrjene z njegovo vsebino, ki je razvidna iz podatkov kazenskega spisa. Ni odveč opozoriti, da se v zapisnik o glavni obravnavi vpisuje bistvena vsebina vsega poteka glavne obravnave (prvi odstavek 314. člena ZKP), razen v primerih, ki so predpisani v ostalih določbah tega člena. Sodišče prve stopnje glede na podatke zapisnikov o glavnih obravnavah ni postopalo v nasprotju z njimi.

41. Sodišče je v zvezi z odločilnimi dejstvi, za katerih ugotovitev je bilo potrebno strokovno znanje, odredilo izvedenstvo, ki ga je opravilo več izvedencev (248. in 249. člen ZKP). Navedbe obsojenčeve zahteve, da so bili zlorabljeni izvedenci medicinske stroke, niso utemeljene. Postopek odreditve izvedencev je bil skladen s procesnimi določbami, pri čemer tudi po sodišču sprejeti presoji ni mogoče očitati nelogičnosti in nerazumnosti. Slednje velja tudi za ekspertizo dr. S. in izvid ter mnenje dr. T. Če obsojenec s presojo izvedenskih mnenj ne soglaša, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Za ugotavljanje dejanskega stanja gre tudi v primeru trditve, da obsojenec ni bil zmožen izvršiti kaznivo dejanje v škodo A. R. 42. Kot je že obrazloženo v zvezi z zagovorničino zahtevo, niso podane kršitve določb 236. člena ZKP, prav tako ne obsojenčeve pravice obrambe z odločitvami, s katerimi je sodišče zavrnilo dokazne predloge. Obsojenec v dopolnjeni zahtevi navaja „nove priče, da se dokaže resnično pravno stanje“. V zvezi s kaznivima dejanjema, ki sta očitani obsojencu, je sodišče z izvedenimi dokazi ugotovilo vsa odločilna dejstva. Po ustaljeni ustavni in sodni praksi mora med drugim obramba ne le izkazati obstoj predlaganega dokaza, temveč tudi izkazati njegovo pravno relevantnost, ki jo mora utemeljiti tudi s potrebno stopnjo verjetnosti. Temu standardu obsojenec ni zadostil. Dokazi niso vsebinsko prikazani in zato tudi ni mogoče presoditi, ali so takšne narave, da bi lahko pomembno vplivali na že ugotovljena odločilna dejstva.

43. Sodišče druge stopnje je opravilo sejo pritožbenega senata v navzočnosti strank, torej tudi v navzočnosti obsojenca in zagovornice (378. člen ZKP). Po določbi tretjega odstavka 378. člena ZKP se seja senata začne s poročilom sodnika poročevalca o stanju stvari. Med drugim lahko stranke predlagajo, naj se v dopolnitev poročila preberejo posamezni spisi in lahko dajo potrebna pojasnila za svoja stališča iz pritožbe oziroma odgovora na pritožbo, ne da bi ponavljale ono, kar je vsebovano v poročilu. Iz zapisnika o seji pritožbenega senata (list. št. 2120) je razvidno, da je sodišče začelo sejo ob 10.00 uri in jo zaključilo ob 13.30 uri. Obsojenec in zagovornica nista predlagala dopolnitev poročila in tudi ne tega, da se preberejo posamezni deli obsojenčeve pritožbe. Na podlagi stanja, ki izhaja iz zapisnika o javni seji, ni mogoče zaključiti, da niso bili prikazani potek kazenskega postopka na prvi stopnji in ugotovljeno dejansko stanje ter tudi bistvena vsebina vloženih pritožb dovolj celovito in tako, da niso omogočili strankam, da opozorijo na dejstva iz pritožbe ali iz podatkov spisa, ki so po njihovi oceni bila pomembna.

44. Procesni zakon ne predpisuje dolžnosti, da pritožbeno sodišče vnaprej obvesti stranke o sestavi senata, pač pa sodišče pred začetkom seje predstavi senat, s tem pa strankam omogoči, da lahko zahtevajo izločitev posameznih članov senata, če menijo, da obstaja kateri od izločitvenih razlogov iz 39. člena ZKP. Iz zapisnika o javni seji je razvidno, da je predsednica senata naznanila sestavo senata in da stranke nanjo niso imele pripomb. Stranke lahko zahtevajo izločitev sodnika višjega sodišča le do začetka seje senata (tretji odstavek 41. člena ZKP). Ne glede na dejstvo, da obsojenec ni zahteval do začetka seje izločitve višjih sodnic, tudi v zahtevi ni konkretiziral odločitev, ki jih je med izvedbo kazenskega postopka sprejemalo višje sodišče in zaradi katerih glede na določbe 39. člena ZKP sodnici ne bi smeli sodelovati pri sojenju na drugi stopnji.

45. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi obsojenega P. R. in zagovornice zavrnilo (425. člen ZKP).

46. Glede na sprejeto odločitev je Vrhovno sodišče ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, tudi odločilo, da je dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom 98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP.