Jedro

Tožnica že od leta 1994 ni opravljala dela v kuhinji, ampak je opravljala delo "priprava daril" oz. "izdelava darilnih predmetov". Iz tega razloga se je njena delazmožnost pravilno ocenjevala glede na to delo, tako se je delazmožnost ocenjevala že v predhodnem postopku. Ker v novem postopku ni bilo ugotovljenega poslabšanja zdravstvenega stanja, tožbeni zahtevek za priznanje dodatnih pravic iz invalidskega zavarovanja ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Odpravi se odločba ZPIZ ... z dne 4. 12. 2007, št. ... in odločba ZPIZ OE ... z dne 18. 9. 2006, št. ....

Tožnica se z dnem 24. 3. 2006 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni.

O pravici do invalidske pokojnine je dolžna odločiti tožena stranka v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe in priznati tožnici zakonske zamudne obresti za v plačilo zapadle mesečne zneske pokojnine.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe povrniti stroške na račun delovnega in socialnega sodišča v Celju, št. ..., sklic ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“ Obenem je odločilo, da stroški tožeče stranke bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb ZPP. Navaja, da invalidska komisija II. stopnje ni izvedla vsega, kar je bilo naloženo, vrzeli pa je zapolnilo sodišče s svojo obrazložitvijo. S tem je poseglo na področje, za katerega nima dovolj znanja in bi ga moralo razjasniti z izvedenci, bodisi z dodatnimi vprašanji, bodisi z izvedenskim mnenjem, ki ga je predlagala tožeča stranka. Tako je sodišče ocenilo, da je invalidska komisija II. stopnje povsem zanesljivo ocenjevala tožničine sposobnosti za delo glede na delovno mesto izdelava darilnih predmetov, čeprav je v mnenju navedeno, da se ocena nanaša na delovno mesto delo v kuhinji. Tožeča stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 11. 3. 2011 opozorila, da komisija ni opisovala opravil, ki jih je obravnavala pod opisom delovnega mesta, zato ni mogoče kar sklepati, da je imela v mislih delovno mesto izdelave darilnih predmetov, ki je nesporno zadnje delovno mesto tožnice. Tožeča stranka je nadalje v istem pripravljalnem spisu opozorila tudi na dejstvo, da invalidska komisija II. stopnje v ugotovljenem postopku neutemeljeno sklepa, da je v prvem postopku upoštevala tudi druge izvide, ki se nahajajo v rdečem omotu spisa za sodnim delom in ne v prilogah A. Tudi v tem delu dejanske ugotovitve nadomešča sklepanje, to pot invalidske komisije, kar je nesprejemljivo. Invalidska komisija je kot izvedenec dolžna izdelati mnenje na dejstvih, ki jih ugotavlja in ne na sklepanju o teh dejstvih. Tudi vseh izvidov, ki jih je predložila tožeča stranka, invalidska komisija II. stopnje v ponovljenem postopku ni obravnavala, prav tako pa tudi ni navedla strokovnih podlag za svojo odločitev, kot ji je to naložilo pritožbeno sodišče. Ker jih ni podala invalidska komisija, jih je v obrazložitvi z oceno posameznih izvidov in s poudarkom na tem, da so pri izdelavi mnenja sodelovali zdravniki specialisti iz vseh področij bolezni tožnice, skušalo dopolniti sodišče, ki pa je s tem poseglo na področje, ki je pridržano strokovnjakom. S tem, ko ni izvedlo dokazov tako, kot mu je naložilo Višje sodišče, je prvostopno sodišče kršilo določbo 1. odstavka 362. člena ZPP. Ta kršitev pa je privedla do nezakonitosti odločbe, saj je s tem ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno. S tem, ko je sodišče nadomestilo razlago izvedencev, pa je tožeči stranki tudi odvzelo možnost, da se o njej izjavi in poda ustrezne predloge tako, da je bila kršena pravica do izjave strank v postopku in s tem načelo kontradiktornosti postopka (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev 1. odstavka 362. člena ZPP in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo, opr. št. Ps 23/2008 z dne 9. 10. 2009, s katero je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 4. 12. 2007 in št. ... z dne 18. 9. 2006 in se jo z dnem 24. 3. 2006 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in naloži tožencu, da o pravici do invalidske pokojnine odloči v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe in prizna zakonske zamudne obresti za v plačilo zapadle mesečne zneske pokojnine in povrne stroške postopka v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. Psp 144/2010 z dne 20. 5. 2010 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje s konkretnimi napotki o dopolnitvi dokaznega postopka. Poudarilo je, da je v obravnavani zadevi poleg vprašanja, ali je toženec upošteval vso relevantno dokumentacijo in ali je glede na predložene izvide tudi pravilno odločil, pomembno tudi vprašanje, ali iz predložene dokumentacije izhaja, da je prišlo pri tožnici do poslabšanja zdravstvenega stanja v primerjavi z izvidi, ki so bili upoštevani v postopku, zaključenem s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 1057/2006 z dne 15. 2. 2007 v zvezi s prvostopno sodbo opr. št. Ps 1575/2005 z dne 14. 11. 2006. Izpostavilo je, da gre za situacijo, ko je tožničin lečeči zdravnik, še preden je bil navedeni postopek, ki se je nanašal na odločbo toženca z dne 15. 9. 2004 in z dne 12. 5. 2005, zaključen, dne 24. 5. 2006 vložil novo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in priložil določeno dokumentacijo. Sodišču prve stopnje je naložilo, da bo v ponovljenem postopku najprej ugotovilo, katera medicinska dokumentacija je bila predložena k zahtevi, vloženi 24. 5. 2006 in katero dokumentacijo je tožnica predložila k pripravljalni vlogi dne 6. 10. 2009 in ali se vsa dokumentacija nanaša na relevantno obdobje. Potem bo zaprosilo invalidsko komisijo II. stopnje za dopolnilno mnenje, da bo odgovorila na vprašanje, ali je vso dokumentacijo upoštevala pri oceni in izrecno, ali je upoštevala vso dokumentacijo, ki jo tožnica navaja in opozarja v pripravljalni vlogi, da ni bila upoštevana pri oceni njene delovne zmožnosti. Zlasti bo ugotovilo, ali je upoštevala izvide dr. P.L. po posameznih datumih in kakšno zdravstveno stanje specialisti ugotavljajo v posameznih izvidih ter ali so predlogi specialistov skladni ter objektivni glede na ugotovljeno in izkazano zdravstveno stanje. Sodišče prve stopnje bo invalidsko komisijo II. stopnje izrecno zaprosilo za mnenje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v primerjavi z izvidi in stanjem, ki je bilo obravnavano v pred tem zaključenem sodnem postopku in ali je prišlo pri tožnici do popolne izgube delovne zmožnosti.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek skladno z napotki pritožbenega sodišča. Pridobilo je dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in jo pred podajo dopolnilnega mnenja izrecno opozorilo, na katera sporna vprašanja je potrebno posebej odgovoriti in v kateri smeri še dodatno razčistiti dejansko stanje.

Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju potrdila, da so invalidske komisiji v predsodnih postopkih upoštevale celotno medicinsko dokumentacijo iz upravnega spisa, razen nova izvida kontrol pri dermatologu z dne 15. 2. in 15. 3. 2006. Posebej je poudarila, da so bili v predsodnem postopku upoštevani tudi izvidi, ki se nahajajo v prilogah A sodnega spisa, na katere se je sklicevala tožnica v pripravljalnem spisu dne 6. 10. 2009 in so bili v pripravljalnem spisu tudi priloženi. Kateri konkretni izvidi iz posamezne specialnosti so bili upoštevani, je sodišče prve stopnje natančno navedlo in jih tudi citiralo ter povzelo ugotovitve posameznih specialistov.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so izvidi korektno upoštevani in da so pri podaji izvedenskih mnenj, ki so med seboj skladna, zadostno obrazloženi in v skladu s končnim mnenjem, da pri tožnici ni ugotovljene invalidnosti.

Pritožbene navedbe, da invalidska komisija II. stopnje v ponovljenem postopku ni obravnavala vseh izvidov, ki jih je tožnica predložila, so ne le v nasprotju z listinskimi dokazi, ampak so pavšalne, saj ne navajajo, kateri konkretni izvidi niso bili upoštevani in posledično tudi ne, če gre za v tej zadevi, odločilne izvide, torej takšne, ki bistveno vplivajo na delovno zmožnost. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe tudi glede ocenjevanja tožničine delazmožnosti za delo izdelava darilnih predmetov. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 2. 7. 2010 (list. št. 37) je razvidno, da sta se stranki strinjali, da se postopek vodi glede na delovno mesto izdelava darilnih predmetov, saj je bilo to zadnje delovno mesto, ki ga je tožnica opravljala in da je pri opisu delovnega mesta v nazivu prišlo do napake, pri mnenju invalidske komisije II. stopnje pa je kot delovno mesto napisano delo v kuhinji, medtem ko opis v celoti ustreza delovnemu mestu izdelava darilnih predmetov. Nadalje je sodišče obširno obrazložilo, kaj je tožnica v posameznih obdobjih delala, da so invalidske komisije uporabljale napačne nazive delovnih mest ter izrecno poudarilo, da tožnica že od leta 1994 ni dela v kuhinji opravljala in da se je glede na opis pogojev dela ocenjevala delovna zmožnost za delo priprava daril oz. izdelava darilnih predmetov. Tožnica je že na dan 10. 9. 2004, ko je bila ocenjevana na invalidski komisiji I. stopnje, zasedala delovno mesto izdelava darilnih predmetov. O tem tudi ni bilo spora in ni bilo dodatnih napotkov za izvajanje dokazov.

Sodišče prve stopnje je v izvedenih dokazih imelo dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Pri tožnici namreč glede na medicinsko dokumentacijo, vključno z novejšimi izvidi psihiatra z dne 8. 6. 2005 in 12. 5. 2005 ter kardiologa z dne 12. 1. 2005, ugotovljeno stanje hrbtenice ter diabetesa, ni bilo mogoče ugotoviti bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja v primerjavi s predhodnimi predsodnimi in sodnimi postopki. Kot je ugotovila invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju, je iz izvidov razvidno, da je funkcionalno stanje hrbtenice po operaciji HD (operacija 18. 9. 2003) zadovoljivo, nima perifernega nevrološkega deficita, bolečine, ki se v križu lahko pojavijo, pa je potrebno omiliti z ustrezno terapijo in rednim vzdrževanjem čvrstih obhrbteničnih mišic. Ortoped je že po operaciji ugotavljal pri tožnici soliden funkcionalni status in le prehodno je priporočil delo v skrajšanem delovnem času z omejitvami prisilnih drž, bremen in fleksijskih obremenitev. Takšnih obremenitev pa delo izdelava darilnih predmetov ne vsebuje. Kar zadeva izvide dr. P.L. (z dne 1. 2., 15. 3. in 22. 3. 2006) je invalidska komisija II. stopnje ugotovila, da so vsebinsko praktično enaki in da vsebujejo tožničine subjektivne navedbe, da pa ni zabeleženih relevantnih podatkov o tem, ali so klinično prisotni znaki vnetja in morebitne deformacije zaradi kroničnega vnetja oziroma zmanjšanja funkcije posameznih sklepov. Nadalje je invalidska komisija II. stopnje ugotovila, da je sladkorna bolezen pri tožnici zdravljena z inzulinom, ter zadovoljivo urejena in da kasnih zapletov nima oziroma bi po anamnezi lahko imela le začetno polinevropatijo, medtem ko v nevrološkem statusu še ni posebnosti.

Invalidska komisija II. stopnje je v dopolnilnem mnenju odgovorila na vsa zastavljena vprašanja in mnenje tudi ustrezno strokovno obrazložila in se opredelila do posameznih izvidov in kateri izvidi so bili upoštevani oziroma niso bili upoštevani, prav tako pa je ugotavljala, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Očitki pritožbe, da dejansko stanje ni razjasnjeno in da bi ga sodišče moralo razčistiti z izvedencem, so neutemeljeni.

Ker je pritožba neutemeljena, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trdi svoje stroške pritožbe.