Jedro

Nedoločenemu pravnemu pojmu sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 1. odstavka 23. člena Ustave RS je treba v vsakem posameznem primeru natančno določiti njegovo vsebino.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 62. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ugodilo tožničini tožbi in ugotovilo, da Okrožno sodišče v Celju, v pravdnem postopku, tožnici krši pravico do sojenja v razumnem roku, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), v zvezi s 16. členom ZUS, odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 110.280,00 SIT z zakonitimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje, v roku 15 dni pod izvršbo ter s sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa), v skladu s 13. členom Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 30/78, in nadaljnji), zavrnilo tožničino zahtevo za oprostitev sodnih taks.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) izhaja, da se je prvostopno sodišče pri svoji odločitvi oprlo na 1. člen v zvezi s 3. odstavkom 18. člena ZUS, 37. člen in 5. odstavek 60. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94), 5. odstavek 15. člena in 23. člen Ustave Republike Slovenije ter 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP, Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/94). Navaja, da je iz sodnega spisa tožene stranke, št. P 813/2001, razvidno, da je tožnica vložila tožbo zaradi razdružitve skupnega premoženja z nekdanjim zakoncem A.Ž., dne 4.10.2001. Nesporno med strankama je, da je bilo vse do vložitve tožbe v upravnem sporu opravljeno eno procesno dejanje, to je vročitev tožbe tožencu A.Ž., kateri je vložil odgovor na tožbo dne 26.3.2002. Nesporno je tudi, da prvi narok za glavno obravnavo še ni izveden. Tožnica vlaga tožbo, ker meni, da ji je bila s tem kršena pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije (sojenje v razumnem roku). Prvostopno sodišče navaja, da spadajo pravdne zadeve razdružitve skupnega premoženja, glede na dosedanjo prakso v podobnih sporih, z vidika dokaznega postopka in pravne problematike, nedvomno med zahtevnejše zadeve. Prav zaradi pričakovane obsežnosti in stopnje zapletenosti tako v dejanskem kot pravnem pogledu, težavnosti dokazovanja, ter upoštevajoč morebitno zavlačevanje strank, bi morala tožena stranka, kljub izkazanim objektivnim okoliščinam (spremembe v pravnem sistemu, reorganizacija sodstva, nezasedena sodniška mesta, imenovanje sodnikov na višje sodišče), opraviti tudi nadaljnje procesno dejanje, na katero nakazuje tožnica, to je vsaj razpisati prvi narok za obravnavo. Potek časa od vložitve tožbe leta 2001 dalje, glede na to, da stranke v postopku tudi spisovno izkazano niso s svojim ravnanjem povzročile nobenega zavlačevanja sodnega postopka, po presoji prvostopnega sodišča predstavlja predolgo časovno obdobje, kar pri tožnici upravičeno povzroča občutek ogrožanja pravne varnosti. Tožena stranka je s tem po presoji prvostopnega sodišča kršila tožničino ustavno pravico do sodnega varstva, določeno v 23. členu Ustave Republike Slovenije, ki jo je treba glede na določbo 4. odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije razlagati z upoštevanjem 6. člena EKČP. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je pri opredelitvi pravnih sredstev zoper kršitev obravnavane pravice nujno potrebno upoštevati tudi vzrok, ki je povzročil to kršitev. Smiselno ponovi tožbene navedbe, da tožnica ni vložila nobene urgence za razpis glavne obravnave, ne predloga za prednostno obravnavanje zadeve, ne nadzorstvene pritožbe, niti ni uporabila možnosti reševanja spora med strankama s pomočjo mediacije. Navaja, da je statistično prikazala, koliko je bilo v posameznem obdobju sistemiziranih sodniških mest, koliko zadev je bilo rešenih in na novo pripadlih in kakšna je bila storilnost sodnikov. Ponovi tožbene navedbe v zvezi s programom reševanja zaostankov ter, da je treba upoštevati, da se je v vseh teh letih zakonodaja neprestano spreminjala in so se ji s tem nalagale nove obveznosti, pri tem pa Ministrstvo za pravosodje ni zagotovilo ustrezno kadrovskih in finančnih potreb. Ponovno poudarja, da so prikazane objektivne okoliščine opravičeni razlog za zastoj postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo prvostopnega sodišča razveljavi, tožbo pa zavrne kot neutemeljeno.

V odgovoru na pritožbo tožnica vztraja pri razlogih izpodbijane sodbe. Navaja še, da se ob dolgotrajnosti postopkov urgence za razpis glavne obravnave ne vlagajo več, saj od njih ni nobenih koristi, nadzorstvene pritožbe so nekoristne, ker pomenijo le sestavek poročila, zaradi česar do razpisa glavne obravnave ne pride, možnosti spora z mediacijo pa se ni mogla poslužiti, ker mora sodišče vsaj tovrstno povabilo strankam poslati. Poleg tega ni dolžna prositi, urgirati in vlagati različne pritožbe, saj ji ustava zagotavlja pravico, da se o njeni pritožbi odloči v razumnem roku. Navaja še, da je posameznemu tožniku vseeno koliko sodnikov prehaja iz enega sodišča na drugega, koliko časa je potrebno za izvolitev novega sodnika, kakšno je razmerje med sodniki in strojepiskami, kakšen je program zmanjšanja zaostankov, ker so to interne zadeve pravosodne veje oblasti, na katere stranke nimajo nobenega vpliva. Na tovrstne razloge se tožena stranka niti ne bi smela sklicevati, saj že s tem, ko priznava, da sprejema ukrepe, ki so neučinkoviti, priznava, da krši posameznikom pravico do sojenja v razumnem roku. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne in potrdi prvostopno sodbo, toženi stranki pa naloži še nadaljnje tožničine stroške skupaj z 20% DDV na odvetniške storitve in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vseh stroškov od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnica uveljavlja sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS), ki se v upravnem sporu zagotavlja na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave RS oziroma 3. odstavka 1. člena ZUS. Po navedenih določbah Ustave RS in ZUS odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 62. členu ZUS sme sodišče v upravnem sporu iz 3. odstavka 1. člena tega zakona ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in odločiti, kar je treba, da se odpravi poseg v ustavne pravice in vzpostavi zakonito dejanje. Tožnica je s tožbo v tem upravnem sporu uveljavljala, da sodišče ugotovi, da ji je s postopanjem Okrožnega sodišča v Celju, ki v pravdni zadevi ni odločalo o njeni tožbi, vloženi 4.10.2001, kršena njena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in da se ji povrnejo stroški postopka.

Ustava Republike Slovenije v 1. odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki zagotavlja vsakomur, ki kot stranka nastopa v sodnem postopku, da bo lahko v razumnem času s sodnim varstvom uveljavljal svoje pravice. S sodnim varstvom te pravice naj bi se preprečilo nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Prvostopno sodišče je v obravnavanem primeru ugotovilo, da Okrožno sodišče v Celju v pravdnem postopku, opr. št. P 813/2001, tožnici krši pravico do sojenja v razumnem roku. Glede na opisani potek zadeve pri navedenem sodišču, se pritožbeno sodišče s takšno presojo prvostopnega sodišča strinja, strinja se tudi z razlogi, ki jih je prvostopno sodišče navedlo za svojo odločitev. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je treba pri nedoločenem pravnem pojmu sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 1. odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije, v vsakem posameznem primeru natančno določiti njegovo vsebino, kar je prvostopno sodišče tudi naredilo. Res je, da gre v obravnavanem primeru za zadevo (razdružitev skupnega premoženja), ki po zakonu ni opredeljena kot prednostna zadeva in je kot tako ne opredeljuje niti Sodni red ter da tožnica ni prosila za prednostno obravnavanje zadeve, vendar pa je ne glede na to država in v obravnavanem primeru tožena stranka dolžna organizirati sodstvo tako, da je zagotovljeno dejansko uresničevanje pravice iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Ker je bilo od vložitve tožbe v pravdni zadevi (dne 4.10.2001), do vložitve tožbe v obravnavanem upravnem sporu (5.10.2004), opravljeno le eno procesno dejanje (vročitev tožbe tožencu), v predloženih spisih pa tudi ni nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožnica kakorkoli prispevala k dolgotrajnosti postopka, je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da tri leta trajajoči čas od vložitve tožbe kljub prikazanim objektivnim okoliščinam, ki naj bi vplivale na nereševanje te zadeve, predstavlja takšno kršitev ustavne pravice do sojenja v razumnem roku, ki utemeljuje ugoditev tožbenemu zahtevku.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene ugovore tožene stranke.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

K 2. točki izreka: Odločitev glede stroškov pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 16. člena ZUS za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporablja. Po navedeni določbi ZPP upošteva sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica vložila odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem pa ni navedla nobenih konkretnih dejstev o stvari, ampak je smiselno ponovila razloge sodbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Tak tožničin odgovor na pritožbo pa po presoji pritožbenega sodišča ni bil potreben, zato pritožbeno sodišče ni ugodilo njeni zahtevi, da se ji povrnejo njeni pritožbeni stroški.