Jedro

Glede na spremenjeni 436. člen ZPP, ki v novem drugem odstavku določa, da se plačilni nalog (sklep o izvršbi) v primeru obrazloženega ugovora razveljavi, nato pa sodišče začne z obravnavanjem glavne stvari v pravdnem postopku (hkrati je bil črtan prejšnji tretji odstavek 436. člena ZPP), sodišču ni več treba odločiti o usodi sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine.

V opisanem položaju je tožničina navedba, da naj ostane sklep o izvršbi v celoti v veljavi, smiselno pomenila zgolj to, da tožnica vztraja pri tožbenem zahtevku, ki je bil postavljen že v predlogu za izvršbo oziroma, da sodišče tožencu naloži plačilo terjatve, kot je bila opredeljena v predlogu za izvršbo in kot jo je sodišče že „prisodilo“ tožnici v razveljavljenem sklepu o izvršbi. To pomeni, da se je tožnica ves čas postopka (sprva izvršilnega, nato pravdnega) zavzemala za ugoditev tožbenemu zahtevku, kot je bil postavljen v predlogu za izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu plačilo posameznih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz I. točke izreka sodbe. Tožencu je naložilo tudi plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 349,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, tožnici pa naloži plačilo toženčevih pravdnih stroškov. Navaja, da je izrek sodbe v nasprotju s tožbenim zahtevkom, postavljenim v dopolnitvi tožbe. Tožnica je zahtevala, da ostane razveljavljeni sklep o izvršbi v veljavi, tožbenega zahtevka pa ni oblikovala tako, kot bi ga morala. Zahtevek je bil v dopolnitvi tožbe postavljen napačno. Zadnja novela ZPP je črtala določbo tretjega odstavka 436. člena ZPP. Napačno postavljenega zahtevka sodišče ne sme samo popraviti. Ker je bil sklep o izvršbi razveljavljen bi morala tožba vsebovati tako klasični zahtevek kot dejstva in dokaze. Po razveljavitvi sklepa o izvršbi mora tožeča stranka tožbo oblikovati pravilno, tako glede zahtevka, kot glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Tožnica je postavila zahtevek, ki ga pravo ne pozna več. Prvo sodišče je prekoračilo meje tožbenega zahtevka. Sodišče ne more popravljati tožbenega zahtevka tako, da ga oblikuje na podlagi predloga za izvršbo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v vlogi z dne 22. 10. 2019, naslovljeni kot „dopolnitev tožbe“, podala trditveno in dokazno podlago tožbenega zahtevka, ki je bil opredeljen že v predlogu za izvršbo. Ta je vseboval določen zahtevek (plačilo posameznih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in se je po razveljavitvi sklepa o izvršbi z dne 13. 6. 2019 obravnaval kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ). V vlogi z dne 22. 10. 2019 je tožnica tudi navedla, da vztraja pri vloženem predlogu za izvršbo, kar je po razveljavitvi sklepa o izvršbi smiselno pomenilo, da vztraja pri tožbi oziroma v njej postavljenem tožbenem zahtevku.

6. Tožnica je v vlogi z dne 22. 10. 2019 tudi predlagala, da sodišče razsodi, da „sklep o izvršbi z dne 13. 6. 2019 ostane v veljavi“. Očitno je imela v mislih zaostalo sliko o določilih 436. člena ZPP, ki so veljala do spremembe tega člena v letu 2017, pred katero je sodišče v sodbi odločilo, ali ostane sklep o izvršbi v obsodilnem delu v veljavi ali pa se razveljavi (prejšnji tretji odstavek 436. člena ZPP). Glede na spremenjeni 436. člen ZPP, ki v novem drugem odstavku določa, da se plačilni nalog (sklep o izvršbi) v primeru obrazloženega ugovora razveljavi, nato pa sodišče začne z obravnavanjem glavne stvari v pravdnem postopku (hkrati je bil črtan prejšnji tretji odstavek 436. člena ZPP), sodišču ni več treba odločiti o usodi sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine.

7. V opisanem položaju je tožničina navedba, da naj ostane sklep o izvršbi v celoti v veljavi, smiselno pomenila zgolj to, da tožnica vztraja pri tožbenem zahtevku, ki je bil postavljen že v predlogu za izvršbo oziroma, da sodišče tožencu naloži plačilo terjatve, kot je bila opredeljena v predlogu za izvršbo in kot jo je sodišče že „prisodilo“ tožnici v razveljavljenem sklepu o izvršbi. To pomeni, da se je tožnica ves čas postopka (sprva izvršilnega, nato pravdnega) zavzemala za ugoditev tožbenemu zahtevku, kot je bil postavljen v predlogu za izvršbo. Glede na to tožnica v vlogi z dne 22. 10. 2019 ni spreminjala tožbenega zahtevka, opredeljenega v predlogu za izvršbo. Po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine tožeči stranki ni potrebno „ponovno“ oblikovati tožbenega zahtevka, saj je ta vsebovan že v predlogu za izvršbo.

8. Prvo sodišče je glede na povedano obravnavalo predlog za izvršbo kot tožbo in o tožbenem zahtevku, kot je bil uveljavljan v predlogu za izvršbo, odločilo z izpodbijano sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Očitek o absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka zato ni utemeljen. Enako velja za očitek o prekoračitvi tožbenega zahtevka.

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Toženec ni uspel s pritožbo, zato je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z OT, po višini pa so razvidni iz priznanih postavk stroškovnika v odgovoru na pritožbo. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.