Jedro

Začasna razglasitev objekta za spomenik je utemeljena, če je upravičeno domnevati, da ima objekt lastnosti zaradi katerih bo razglašen za spomenik ali znamenitost in obstoja nevarnost, da bo uničen, poškodovan ali izgubljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Uprave za gospodarske in družbene dejavnosti občine z dne 24.4.1991, s katero je navedeni prvostopni organ odločil, da se objekt, v lasti tožeče stranke za čas enega leta oziroma do sprejetja akta, ki bo nadomeščal to odločbo, razglasi za kulturni, umetnostni in memorialni spomenik. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da so v obravnavanem primeru podani vsi pogoji za izdajo akta o začasni razglasitvi navedenega objekta za spomenik. Predlog oziroma mnenje za takšno razglasitev je podal Zavod za zaščito naravne in kulturne dediščine zaradi ohranitve arhitektonskih kvalitet objekta in njegovega vpliva na razvoj turizma, ker je ta objekt zaradi predvidenih gradbenoarhitekturnih posegov, ogrožen. Institut začasne razglasitve za spomenik je predviden zaradi družbenih interesov, zato ni mogoče zasledovati interesov lastnika, ki se ob taki razglasitvi čuti prizadetega, za kar pa tudi sicer ni razloga, saj v pritožbi sam navaja, da so pri načrtovani adaptaciji upoštevana navodila Zavoda za zaščito naravne in kulturne dediščine.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se z začasno razglasitvijo objekta za kulturni spomenik posega v njene poslovne odločitve in da se s tem ovira dvig kvalitete turizma. Zavodu za zaščito naravne in kulturne dediščine in občini očita da, čeprav sta ves čas vedela za kulturno in umetniško vrednost objekta, za njegovo zaščito nista ničesar storila, vse do trenutka ko je tožeča stranka nameravala začeti z adaptacijo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja navedbe iz obrazložitve njene odločbe in še navaja, da je veljavnost spornega akta že potekla, pa tudi sicer je tožba nesmiselna saj tožeča stranka zatrjuje, da bo pri adaptaciji upoštevala navodila Zavoda za zaščito naravne in kulturne dediščine. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za izdajo akta o začasni razglasitvi za spomenik je v določbah 28., 29. in 3O. člena Zakona o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS št. 1/81 in 42/86 - ZNKD). Po navedenih določbah lahko vsakdo predlaga začasno razglasitev za spomenik, če gre za dele naravne in kulturne dediščine, za katere je upravičeno domnevati, da imajo lastnosti, zaradi katerih bodo razglašeni za spomenik ali znamenitost, če je to v družbenem interesu; ta pogoj je izpolnjen posebno takrat, kadar je nevarno, da bi bil del naravne in kulturne dediščine uničen, poškodovan ali izgubljen (28. člen). Akt o začasni razglasitvi za spomenik ali znamenitost izda občinski organ, pristojen za kulturo, po posvetovanju s strokovno organizacijo (29. člen). Ko tak akt izda, začne pristojni organ postopek za redno razglasitev dela naravne in kulturne dediščine za spomenik ali znamenitost; tak akt velja za čas, ki je določen v aktu samem, vendar najdlje 12 mesecev.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bil predlagatelj začasne razglasitve objekta za spomenik Zavod za zaščito naravne in kulturne dediščine, torej strokovna organizacija, ki je po zakonu pooblaščena, da opravlja naloge v zvezi z varstvom naravne in kulturne dediščine, med drugim tudi predlaga, strokovno pripravlja in utemeljuje izdajo aktov na področju varovanja spomenikov in znamenitosti. Prav zato sodišče nima razloga za dvom o tem, da ima sporni objekt lastnosti, navedene v predlogu, zaradi katerih je začasna razglasitev tega objekta za kulturni spomenik utemeljena. Lastnostim, kot jih v utemeljitvi predloga navaja navedeni zavod, tožena stranka niti ne oporeka. Sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da je izdaja izpodbijanega akta glede na določbo 2. odstavka 28. člena navedenega zakona še posebej utemeljena zato, ker je obravnavani objekt zaradi predvidenih gradbenih posegov tožeče stranke, ogrožen.

Sodišče še pripominja, da je ustrezna zaščita naravne in kulturne dediščine v družbenem interesu, zato tožeča stranka z ugovorom, da gre za poseganje v njene poslovne odločitve, ne more uspeti.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).