Jedro

Neizbrani kandidat nima sodnega varstva za primer, ko izbrani kandidat ni izpolnjeval pogojev za zasedbo prostega delovnega mesta. V tem primeru ne gre za spor o kršitvi zakonske prepovedi diskriminacije, za katerega daje ZDR neizbranemu kandidatu pravico do sodnega varstva.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka (v sodbi označeno s točko 2) razveljavi ter se tožba v delu, v katerem tožnik zahteva razveljavitev sklepa o izbiri kandidata z dne 4.2.2003 in pogodbe o zaposlitvi z izbranim kandidatom, ter da je tožena stranka dolžna ponoviti postopek izbire za delovno mesto zdravstveni tehnik - voznik nujnega reševalnega vozila in tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrže. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdita sklep in 2. odstavek sodbe (v sodbi označeno s točko 3).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je bila izbira izbranega kandidata nezakonita, ker ni izpolnjeval v objavi in po Pravilniku o službi nujne medicinske pomoči zahtevanih pogojev, s sodbo pa je zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa o izbiri kandidata z dne 4.2.2003 in pogodbe o zaposlitvi z izbranim kandidatom, da je tožena stranka dolžna ponoviti postopek izbire ter povrniti stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 38.975,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ni bil diskriminiran v postopku objave in izbire kandidata za delovno mesto zdravstveni tehnik - voznik. Vsekakor je v konkretnem primeru podana ena izmed v zakonu navedenih diskriminatornih okoliščin, saj sicer drugače ni jasno, zakaj je tožena stranka na podlagi objavljenega razpisa sprejela nekoga, ki ne izpolnjuje pogojev. V praksi je težko dokazovati diskriminatorne okoliščine, vendar je že na podlagi same objave in izbire kandidata, ki ni ustrezal razpisnim pogojem mogoče ugotoviti, da je bil tožnik v skladu s 6. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) diskriminiran pri izbiri. Tožnik se je v postopku laično zagovarjal, zato ni razumel, kaj sodišče pojmuje pod pojmom diskriminacija, vsekakor pa je iz njegovih izvajanj in navajanj mogoče zaključiti, da se je skliceval na dejstvo, da je diskriminatorno obravnavan. Kršeno je tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom in svobodo dela. Strinja se s stališčem, da ob ugoditvi zahtevku tožnik ne bi uspel uveljaviti nobene od pravic, vendar bi imel v primeru kršitve prepovedi diskriminacije možnost uveljavljati odškodnino po splošnih pravilih civilnega prava.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 2/2004).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je bila izbira izbranega kandidata na delovno mesto zdravstveni tehnik - voznik nujnega reševalnega vozila nezakonita, da se razveljavi sklep o izbiri in pogodba o zaposlitvi z izbranim kandidatom ter, da je tožena stranka dolžna ponoviti postopek izbire.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bila izbira nezakonita zavrglo, ker tožnik kot neizbrani kandidat nima pravice do sodnega varstva, razen v primeru, če meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije. Glede na tako odločitev je ostali del tožbenega zahtevka zavrnilo.

Sodno varstvo neizbranemu kandidatu je po določbi 5. odst. 204. člena ZDR dopuščeno le v primeru, če neizbrani kandidat meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije. Sodno varstvo lahko neizbrani kandidat uveljavlja neposredno pred sodiščem, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca.

V 6. členu ZDR so natančno opredeljena diskriminatorna dejanja. Po navedeni določbi diskriminacije ne predstavlja ravnanje delodajalca, ki za prosto delovno mesto izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela. Vendar tudi v primeru uveljavljene kršitve prepovedi diskriminacije delodajalec odgovarja le odškodninsko po splošnih pravilih civilnega prava. Zato neizbrani kandidat v sodnem sporu lahko uveljavlja le odškodninski zahtevek (5. odst. 6. člena ZDR).

Tožnik kot neizbrani kandidat se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni skliceval na diskriminatorno obravnavanje v postopku izbire kandidata za objavljeno prosto delovno mesto voznika reševalnega vozila, temveč je navajal, da izbrani kandidat ni izpolnjeval pogojev za zasedbo prostega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da izbrani kandidat v resnici ni izpolnjeval objavljenih pogojev.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da zakon v obravnavanem primeru ne dopušča sodnega varstva, saj ne gre za spor o kršitvi zakonske prepovedi diskriminacije. Tožnik se šele v pritožbi sklicuje na diskriminatorne okoliščine. Te enači s pogoji za zasedbo delovnega mesta, ki pa ne predstavljajo diskriminatorne okoliščine po določbi 6. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je bilo v konkretnem primeru kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom in svobode dela. Določba 49. člena Ustave RS zagotavlja le dostopnost vsakega delovnega mesta vsakomur pod enakimi pogoji, ne pa tudi pravice, da bo na razpisano delovno mesto izbran.

ZDR daje kandidatu le omejeno pravico do sodnega varstva, le v primerih, ko so bile kršene določbe o prepovedi diskriminacije. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka pravilna.

Z odločitvijo v 2. točki izreka je sodišče prve stopnje z vsebinskim odločanjem o zadevi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo. Zato je pritožbeno sodišče iz razlogov po uradni dolžnosti in v skladu s 3. točko 2. odst. 339. člena ZPP in z 2. odst. 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

V nerazveljavljenem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep in odločitev o stroških postopka, saj tožnik v sporu ni uspel. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnik ni zaznamoval.