Jedro

Tožba na dopolnitev odločbe Sodnega sveta ne izpolnjuje pogojev za meritorno obravnavo.

V upravnem sporu sodišče ni pristojno za dopolnitev ali dopolnjevanje odločbe Sodnega sveta.

Pomanjkljivosti, ki jo stori upravni organ, če ne odloči o vseh vprašanjih, ki so predmet postopka, ni mogoče odpraviti z odločitvijo sodišča v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodni svet Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sodni svet) je z odločbo Su 550/2018-5 z dne 13. 12. 2018 ugotovil, da tožniku kot vrhovnemu sodniku svetniku na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) preneha sodniška služba z dnem 31. 12. 2018 iz razloga po drugem odstavku 74. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, UPB-4 Ur. l. RS št. 94/2007 in naslednji). Odločba je bila izdana na podlagi obvestila predsednika Vrhovnega sodišča št. Su 2158/2018 z dne 15. 11. 2018, da je tožnik v letu 2018 dopolnil 70 let starosti. Ko je bil tožnik seznanjen z obvestilom, je dne 1. 12. 2018 predlagal Sodnemu svetu odločitev, da mu sodniška funkcija ne preneha, pač pa preneha le sodniška služba in da sme ne glede na starost in na določbo drugega odstavka 74. člena ZSS opravljati službena dela, ki so navedena v četrtem odstavku 76. a člena ZSS. Ker Sodni svet ni sledil temu predlogu in je izdal le ugotovitveno odločbo o prenehanju sodniške službe, je tožnik na podlagi 36. člena Zakona o sodnem svetu (ZSSve, Ur. l. RS št. 23/2017) vložil tožbo na Vrhovno sodišče. 2. V tožbi navaja, da je Sodni svet odločil le o prenehanju sodniške službe, v ostalem pa njegovemu predlogu ni ugodil niti ga ni zavrnil. Meni, da odločba Sodnega sveta ni popolna in posledično ni povsem zakonita, saj bi morala poleg izreka o prenehanju sodniške službe vsebovati tudi odločitev, da mu sodniška funkcija ne preneha in da sme ne glede na svojo starost in določbo 74. člena ZSS opravljati sodniška dela, določena v četrtem in petem odstavku 76.a člena ZSS. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče dopolni odločbo Sodnega sveta ter vztraja, da mora Sodni svet v vsakem posameznem primeru izdati odločbo (in jo objaviti v Uradnem listu), ki bo v izreku vsebovala vse pravice, ki po določbah ZSS pripadajo sodnici/ sodniku. Glede na to, da je bila na 11. seji Sodnega sveta s strani člana A. A. predlagana dopolnitev odločbe predlaga, naj sodišče pridobi njegov predlog, v nasprotnem primeru pa naj izvede dokaz z zaslišanjem A. A. 3. Sodni svet v odgovoru na tožbo navaja, da izpodbijana odločitev temelji na 76. členu v zvezi s 74. členom ZSS, saj dejstvo, pomembno za odločitev, in sicer da je tožnik v letu 2018 dopolnil starost 70 let, ni bilo sporno. Zato je Sodni svet izdal ugotovitveno odločbo o prenehanju sodniške službe z dnem 31. 12. 2018 iz razloga po drugem odstavku 74. člena ZSS. To odločbo tožnik izpodbija, ker z njo ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Sodni svet meni, da je tožba preuranjena in nedovoljena, hkrati pa tudi vsebinsko neutemeljena. Tožnik namreč ne izpodbija pravilnosti izdane odločbe, temveč trdi, da Sodni svet z njo ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila odprta. O teh vprašanjih pa sodišče ne more odločiti, saj je za izdajo dopolnilne odločbe pristojen Sodni svet. Tega sodišče ne more storiti niti v sporu polne jurisdikcije (7. in 65. člen ZUS-1). Tožnik bi moral na podlagi 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP UPB-2, Ur. l. RS št. 24/2006 in naslednji) Sodnemu svetu predlagati izdajo dopolnilne odločbe in šele v primeru zavrnitve tako podanega predloga uveljavljati sodno varstvo. Ker takega predloga ni bilo, niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo. Zato meni, da bi bilo treba tožbo že na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Navaja še, da tožnik v tožbi in v zahtevku za dopolnitev odločbe Sodnega sveta ne uveljavlja kakšne svoje konkretne pravice, temveč želi le ugotovitev, kakšne možnosti za delo mu daje zakon po prenehanju sodniške službe. Želi torej, da se v odločbi ugotovi oziroma prepiše zakonske določbe drugega odstavka 74. člena ter četrtega in petega odstavka 76.a člena ZSS, brez odločitve o konkretni pravici. Zato je treba tožbo zavreči tudi na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Nadalje meni, da zahteva za dodatno ugotovitev Sodnega sveta o tem, ali tožniku preneha sodniška funkcija in ali sme opravljati še naprej dela, določena v četrtem in petem odstavku 76.a člena ZSS, tudi sicer nima podlage v zakonu. Po določilu 74. člena ZSS sodniška služba in sodniška funkcija prenehata po samem zakonu. Sodni svet je pristojen le za izdajo ugotovitvene odločbe o nastopu okoliščin, na podlagi katerih je do prenehanja službe oziroma funkcije prišlo. Odločanje o tem, katere konkretne pravice pripadajo upokojenemu sodniku, ki mu je prenehala sodniška služba, ni v pristojnosti Sodnega sveta.

4. V nadaljevanju je tožnik obvestil sodišče, da je Sodnemu svetu predlagal izdajo dopolnilne odločbe, pri čemer navaja, da to niti ni bila njegova dolžnost, saj se postopek pred Sodnim svetom ni začel na njegovo zahtevo (ni bil stranka v postopku, zato dopis z dne 1. 12. 2018 ne predstavlja njegove zahteve), pač pa na zahtevo predsednika Vrhovnega sodišča, ki bi moral zato, ker odločba Sodnega sveta ni bila popolna, predlagati izdajo dopolnilne odločbe. Sodni svet, ki mora ob upoštevanju drugega odstavka 76.a člena ZSS sodniku dovoliti morebitno nadaljevanje opravljanja sodniške službe, svoje zakonske obveznosti ni izpolnil. Zato odločba ni popolna (in pravilna) ter ni v skladu niti z določbami ZSS niti s predlogom oziroma zahtevo predsednika Vrhovnega sodišča. Meni še, da je po 33. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS št. 106/2006 in naslednji) mogoče vložiti ugotovitveno tožbo glede nepopolnega in s tem nezakonitega upravnega akta. V tožbi postavljeni zahtevek ni v nasprotju s 7. in 65. členom ZUS-1. 5. Sodni svet v vlogi z dne 6. 2. 2019 navaja, da je v upravnem postopku stranka vsaka fizična in pravna oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o pravnem položaju tožnika, zato je imel v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZUP v postopku položaj stranke in je po določilih 220. člena ZUP dolžan in upravičen predlagati dopolnitev odločbe, če meni, da organ z odločbo ni odločil o vseh vprašanjih, ki so predmet postopka.

6. Vrhovno sodišče je o tožbi odločilo na podlagi prvega odstavka 36. člena ZSSve, ki določa, da je zoper odločbe in sklepe Sodnega sveta dovoljen upravni spor, v katerem po drugem odstavku odloča Vrhovno sodišče. V konkretnem primeru je predmet presoje lahko le tista in takšna odločitev, kot jo je sprejel Sodni svet po obvestilu predsednika Vrhovnega sodišča z dne 15. 11. 2018, da je tožnik v letu 2018 dopolnil starost 70 let. Obvestilo temelji na 76. členu ZSS, ki določa, da o nastopu razlogov iz prvega in drugega odstavka 74. člena ZSS predsednik sodišča obvesti Sodni svet, ki izda ugotovitveno odločbo o prenehanju sodniške funkcije (v prvem odstavku 74. člena so navedeni razlogi za prenehanje sodniške funkcije po zakonu) oziroma sodniške službe (v drugem odstavku 74. člena ZSS je naveden razlog za prenehanje sodniške službe po zakonu). Po tem, ko je bil Sodni svet obveščen o nastopu razloga za prenehanje sodniške službe tožniku, je obveznost izdaje ugotovitvene odločbe iz 76. člena ZSS izpolnil z izdajo odločbe št. Su 550/2018 z dne 13. 12. 2018. Odločba je popolnoma jasna: tožniku z dnem 31. 12. 2018 preneha sodniška služba iz razloga po drugem odstavku 74. člena ZSS. Drugih obveznih sestavin, ki bi jih še moral vsebovati izrek odločbe Sodnega sveta in katerih opustitev bi pomenila poseg v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, zakon ne določa. 7. Po prvem odstavku 7. člena ZUS-1 V upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno. Tožnik sicer navaja, da izpodbija pravilnost odločbe, vendar v resnici pravilnosti konkretne odločitve (ugotovitve o prenehanju sodniške službe) ne nasprotuje, saj ni sporno, da je v letu 2018 dopolnil starost 70 let in da mu je sodniška služba z 31. 12. 2018 zakonito prenehala. Tožba je bila, kot je navedeno v njenem uvodu, vložena zaradi dopolnitve odločbe Sodnega sveta, tako pa se glasi tudi tožbeni zahtevek: na dopolnitev odločbe Sodnega sveta Su 550/2018 z dne 13. 12. 2018, ki naj se ji v izreku dodata dve točki, in sicer (2) da tožniku sodniška funkcija ni prenehala in (3) da sme ne glede na svojo starost in določbo 74. člena ZSS opravljati sodniška dela, določena v četrtem in petem odstavku 76.a člena ZSS.

8. Tožba na dopolnitev odločbe Sodnega sveta ne izpolnjuje pogojev za meritorno obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 33. člena ZUS-1 se s tožbo lahko zahteva: odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Tožnik ne zahteva niti odprave upravnega akta niti ugotovitve njegove nezakonitosti in niti spremembe izdane odločbe Sodnega sveta (pod pogoji iz 65. člena ZUS-1 v sporu polne jurisdikcije), pač pa njeno dopolnitev.

9. V upravnem sporu sodišče ni pristojno za dopolnitev ali dopolnjevanje odločbe Sodnega sveta. Če pristojni organ ne odloči o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko to pomanjkljivost odpravi le on sam. To izhaja iz drugega odstavka 207. člena ZUP, po katerem izda organ, ki je pristojen za odločanje, odločbo, s katero mora odločiti o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti. O vprašanjih, ki v izdani odločbi niso zajeta, lahko po prvem odstavku 220. člena ZUP izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo (dopolnilna odločba). Tožnik je imel v postopku pred Sodnim svetom kot oseba, ki je nosilec pravic oziroma dolžnosti, o katerih je bila izdana odločba, lastnost stranke (prvi odstavek 42. člena ZUP). Zato bi lahko (moral), če je menil, da Sodni svet ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, predlagati izdajo dopolnilne odločbe pri Sodnem svetu. Kot je sporočil sodišču, je to po vložitvi tožbe v tem postopku tudi že storil. 10. Pomanjkljivosti, ki jo stori upravni organ, če ne odloči o vseh vprašanjih, ki so predmet postopka, ni mogoče odpraviti z odločitvijo sodišča v upravnem sporu niti iz razlogov ekonomičnosti in pospešitve postopka. Zato za tožbo, na podlagi katere naj bi sodišče razsodilo o odločbi Sodnega sveta, (še) niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo, saj o vprašanjih, ki jih izpostavlja tožnik oziroma o njegovem predlogu za dopolnitev odločbe, Sodni svet (še) ni odločil. Ker za tožbo ni pogojev za sodno varstvo, jo je moralo Vrhovno sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. 11. Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrglo, tožnik na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 krije sam svoje stroške postopka.