Jedro

Niso podani pogoji za prenehanje delovnega razmerja po določbi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, če je delavec z dela neopravičeno izostal le štiri delovne dni zaporedoma.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Razveljavilo je sklepa tožene stranke z dne 15.7. in 5.9.1997, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje zato, ker bi naj pet zaporednih delovnih dni (od 25.2.1994 dalje) neupravičeno izostala z dela (6. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju; ZDR). Ugotovilo je, da tožnici dne 5.3.1994 delovno razmerje ni prenehalo in naložilo toženi stranki, da tožnico pokliče nazaj na delo, ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico in ji od 5.3.1994 dalje plača nadomestilo plače. Ugotovilo je, da tožena stranka ni odločila o prenehanju delovnega razmerja tožnice takoj, temveč je to storila šele leta 1997. Ugotovilo je tudi, da je tožnica neupravičeno izostala z dela le štiri delovne dni, to je 25., 26. in 28.2. ter 1.3.1994. Iz izpovedbe lečečega zdravnika je sklepalo, da je imela tožnica od 2.3.1994 dalje odobren bolniški stalež. Tožnica torej ni neupravičeno izostala z dela pet delovnih dni zaporedoma.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je popolno ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje in njegovo dokazno oceno. Soglašalo je z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica neupravičeno izostala z dela le dne 25.2., 26.2., 28.2. in 1.3.1994. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ugovarjala pa je tudi načinu izvajanja dokazov na sodišču prve stopnje. Navajala je, da tožnice od 23.4.1994 dalje ni bilo več na delo. Tožnica je trdila, da je bila v bolniškem staležu, vendar toženi stranki nikdar ni predložila bolniških listov. Sodišče v postopku ne more samo ugotavljati, ali je bil izostanek tožnice z dela upravičen z izvedbo dokazov, ki jih tožnica ni uveljavljala in predložila toženi stranki. Zato je tožena stranka pravilno odločila, da tožnice ni bilo na delo od 25.2.1994 dalje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je izvajalo dokaze, ki bi jih morala tožnica predložiti toženi stranki in ki bi jih morala izvajati tožena stranka. Sodišče ne sme ugotavljati upravičenosti odsotnosti z dela na podlagi dokazov, ki jih je delavec predložil šele v sodnem postopku.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP) poslana tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izreklo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, ki jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji iz 367. člena in zaradi razlogov iz 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka je sodbo sodišča druge stopnje izrecno izpodbijala le zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi z razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni preizkusilo. Vendar je odgovorilo tudi na navedbe, ki se nanašajo na kršitev postopka.

V tretjem odstavku 370. člena je določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje sprejelo sodišče druge stopnje. Bistvena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da tožnica ni neupravičeno izostala z dela pet delovnih dni zaporedoma, ker je z dela izostala le 25., 26. in 28. 2. ter 1.3.1994. Sodišče druge stopnje je tak dokazni zaključek sprejelo, revizijsko sodišče pa je na podlagi navedene določbe ZPP nanj vezano.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Po določbi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR so dani pogoji za odločitev o prenehanju delovnega razmerja po tej določbi le, če so dani vsi v tej točki navedeni pogoji, to pa so:

1. neupravičen izostanek delavca z dela, 2. izostanek pet zaporednih delovnih dni in 3. nevrnitev delavca na delo.

Dokazna ocena sodišč druge in prve stopnje je soglasna: tožnica je neupravičeno izostala z dela le štiri delovne dni. Pogoji za zakonitost odločitev tožene stranke torej niso bili izpolnjeni.

Sodišči druge in prve stopnje sta torej odločili pravilno in pravilno uporabili materialno pravo.

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 3.6.1996 kot dokaz za svoje trditve o njeni bolezni predlagala "zdravniško potrdilo" in "dokaz zdravnika specialista". Sodišče prve stopnje torej dokazov ni izvajalo v nasprotju z načelom o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP). Sodišče je izvedene dokaze na podlagi določbe drugega odstavka 213. člena ZPP, ki mu dovoljuje, da samo odloči, kateri dokazi bodo izvedeni in o katerih dejstvih. Izvedene dokaze je prosto presodilo (8. člen ZPP). Tožena stranka torej nima prav, da sodišče ni smelo izvajati dokazov, ki jih tožnica ni predlagala v postopku pri njej. Sodišče je izvedlo dokaze, ki so bili predlagani in pomembni za odločitev. Sicer pa zaradi prej obrazloženega, da eden od bistvenih pogojev za zakonitost odločitve o prenehanju delovnega razmerja ni bil podan, trditve tožene stranke o izvajanju dokazov ne morejo vplivati na odločitev na revizijski stopnji.

Zaradi obrazloženega so vse druge navedbe v reviziji za odločitev nepomembne.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).