Jedro

Vse dokler je namreč toženka imela izvod ključev poslovnega prostora je imela tudi dejansko oblast nad tem prostorom v smislu, da je oz. bi lahko vanj kadarkoli vstopila in z njim ravnala kot posestnica, imela pa bi celo možnost tožnike izključiti od izvrševanja njihove posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo, da mora v roku 15 dni plačati prvo tožeči stranki (v nadaljevanju prvi tožnik) 1.185,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 63,00 EUR od 6. 8. 2016 dalje do plačila, od 63,00 EUR od 6. 9. 2016 dalje do plačila, od 34,55 EUR od 6. 10. 2016 dalje do plačila in od 1.025,20 EUR od 27. 2. 2018 dalje do plačila, drugo tožeči stranki (v nadaljevanju druga tožnica) 1.185,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 63,00 EUR od 6. 8. 2016 dalje do plačila, od 63,00 EUR od 6. 9. 2016 dalje do plačila, od 34,55 EUR od 6. 10. 2016 dalje do plačila in od 1.025,20 EUR od 27. 2. 2018 dalje do plačila, tretje tožeči stranki (v nadaljevanju tretja tožnica) 592,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31,50 EUR od 6. 8. 2016 dalje do plačila, od 31,50 EUR od 6. 9. 2016 dalje do plačila, od 17,27 EUR od 6. 10. 2016 dalje do plačila in od 512,60 EUR od 27. 2. 2018 dalje do plačila ter četrto tožeči stranki (v nadaljevanju četrti tožnik) 592,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31,50 EUR od 6. 8. 2016 dalje do plačila, od 31,50 EUR od 6. 9. 2016 dalje do plačila, od 17,27 EUR od 6. 10. 2016 dalje do plačila in od 512,60 EUR od 27. 2. 2018 dalje do plačila (točka I. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožnikov po povrnitvi zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov 1.025,20 EUR (prvi tožnik in druga tožnica) in 512,60 EUR (tretja tožnica in četrti tožnik), vtoževanih pred 27. 2. 2018 zavrnilo ter toženki naložilo, da mora tožnikom povrniti njihove pravdne stroške (točka II. in III. izreka).

2. Zoper I. in III. točko sodbe se pravočasno po svojemu pooblaščencu pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje, prav tako priglaša pritožbene stroške. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti zavzelo nobenega stališča do odločilnega dejstva, da je bila najemna pogodba sodno odpovedana in je sodišče izdalo sodbo opr. št. II P 1032/2016 z dne 1. 2. 2017 s katero je nalog za izpraznitev poslovnih prostorov vzdržalo v veljavi. Tožniki do plačila uporabnine niso upravičeni, saj toženka od 1. 2. 2016 dalje sporne nepremičnine ni uporabljala niti ni imela od nje nobene koristi, prav tako je ZZZS obvestila o zaprtju izdajnega mesta na naslovu Partizanska c. Toženka je že pred 1. 2. 2016 poslovni prostor izpraznila, tožniki pa so tudi razpolagali s sodbo o izpraznitvi poslovnih prostorov in svojim izvodom ključev, zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka svojo obveznost izprazniti poslovni prostor izvršila šele z izročitvijo ključa. Tožniki po lastni volji niso uporabljali poslovnega prostora prav tako od toženke niso zahtevali dopustitve uporabe vse do 14. 2. 2018, pomeni, da so privolili v svoje prikrajšanje. Tožniki kot oškodovanci bi morali dokazati, da so nepremičnino želeli uporabljati in da jim je toženka kot kršiteljica to preprečevala. Uporaba poslovnega prostora tožnikom ni bila onemogočena, prav tako jim vstop ni bil prepovedan, imeli pa so tudi ključe. 3. Tožniki odgovora na pritožbo niso podali.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), tudi ne tistih, na katere se sklicuje toženka, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločila dejstva, posledično pa sprejelo pravilne in skrbno obrazložene materialnopravne zaključke, sodišče druge stopnje sprejema razloge sodbe sodišča prve stopnje kot pravilne, v nadaljevanju pa odgovarja zgolj na pritožbena navajanja.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da so tožniki kot najemodajalci in toženka kot najemnica 7. 9. 2013 sklenili najemno pogodbo za poslovni prostor v poslovni stavbi na Partizanski cesti v M. za obdobje dveh let ter da se je ta pogodba avtomatično podaljšala še za dve leti, tj. do 7. 9. 2017. Med njimi tudi ni bilo sporno, da toženka najemnine za najeti poslovni prostor ni plačevala. Sporno med njimi pa je bilo, ali je bila toženka dolžna plačevati najemnino tudi po 1. 2. 2016, ko je opravljanje svoje dejavnosti preselila na drugi naslov oz. uporabnino za čas ko je najemna pogodba med strankami sicer prenehala, vendar do izročitve poslovnega prostora ni prišlo. Pritožbeno sporno ostaja le še plačilo uporabnine, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikom gre od trenutka razveze najemne pogodbe1 dalje do 23. 2. 2018, ko je toženka z izročitvijo ključa konkretni poslovni prostor tožnikom vrnila. Toženka trdi, da je predmetni poslovni prostor tožnikom izročila že pred 1. 2. 2016, zato tožniki do plačila uporabnine niso upravičeni. Tožniki temu nasprotujejo, trdijo, da jim toženka do 23. 2. 2018 najetega poslovnega prostora ni izročila zaradi česar ga niso mogli uporabljati in so upravičeni do plačila uporabnine.

7. Pritožbenih zatrjevanj, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnega dejstva sodne odpovedi najemne pogodbe ter da je s sodbo bil nalog za izpraznitev poslovnih prostorov vzdržan v veljavi, sodišče druge stopnje ni moglo presojati, saj gre za povsem pavšalne in nekonkretizirane trditve, iz katerih pa tudi ne izhaja kaj točno želi toženka z njimi izpodbijati. Sodišče prve stopnje je v točki 13. in 14. izpodbijane sodbe namreč obširno in jasno pojasnilo razloge, kdaj in na kakšen način šteje, da je prenehala najemna pogodba sklenjena med pravdnimi strankami, tj. z odstopom najemnikov od te pogodbe, ki so jo tožniki uveljavili z vložitvijo predloga za izdajo naloga za izpraznitev poslovnega prostora, pri čemer je ta nalog bil s sodbo opr. št. II P 1032/2016 z dne 1. 2. 2017, v celoti vzdržan v veljavi, prav tako je pojasnilo, kakšne posledice je prenehanje najemne pogodbe imelo za toženko.2 V okviru tega je pojasnilo tudi, da tožniki izvršbe na podlagi sodbe opr. št. II P 1032/2016 z dne 1. 2. 2017 niso mogli predlagati, saj le-ta do 3. 9. 2018 zaradi načina pravdanja toženke, ni bila opremljena s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti.3

8. Pritožbeno neutemeljena pa se izkažejo tudi vsa ostala izvajanja toženke, s katerimi poskuša negirati svojo obveznost plačila uporabnine. Povsem pravilna je namreč obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi toženka od 1. 2. 2016 poslovnega prostora ni uporabljala, pred tem pa ga je celo izpraznila in ZZZS obvestila o prenosu izvajanja dejavnosti na drug naslov, to ne pomeni, da je po prenehanju najemne pogodbe izvršila svojo obveznost po predaji poslovnega prostora in v posledici katerega res ne bi bila več dolžna plačevati najemnine oz. uporabnine. Med pravdnimi strankami ni sporno, da je toženka (zadnji) izvod ključev izročila tožnikom 23. 2. 2018 (priloga A9), pomeni, da je šele s tem ravnanjem izkazala svojo voljo po predaji poslovnega prostora. Vse dokler je namreč toženka imela izvod ključev poslovnega prostora je imela tudi dejansko oblast nad tem prostorom v smislu, da je oz. bi lahko vanj kadarkoli vstopila in z njim ravnala kot posestnica, imela pa bi celo možnost tožnike izključiti od izvrševanja njihove posesti. Toženka je do 23. 2. 2018 najeti poslovni prostor lahko uporabljala, ali je to možnost dejansko izkoristila ali ne, ni relevantno, pomembno je le, da tožniki tega prostora niso mogli (sami) uporabljati in so bili v tej uporabi prikrajšani v koristi, ki bi jo lahko dosegli. V to prikrajšanje pa tožniki nedvomno niso privolili, saj so že 20. 7. 2016 na pristojno sodišče podali predlog za izdajo naloga za izpraznitev predmetnega poslovnega prostora, o čemer je bila toženka seznanjena najkasneje 8. 11. 2016, ko ji je bil predlog skupaj z nalogom za izpraznitev poslovnega prostora tudi vročen.4 Na toženki je bilo dokazno breme, da je poslovni prostor izpraznila ter ga prostega oseb in stvari izročila tožnikom že 31. 1. 2016, vendar temu glede na izvedeni dokazni postopek in pravilno presojo sodišča prve stopnje ni zadostila, saj je do predaje stanovanja prišlo šele 23. 2. 2018. Glede na navedeno je zahtevek na plačilo uporabnine v celoti utemeljen, posledično pravilna pa je tudi odločitev o prisojenih pravdnih stroških, ki pa tudi sicer niso bili konkretno izpodbijani.

9. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je v celoti ugodilo zahtevku tožnikov za plačilo uporabnine, se izkaže za pravilna in zakonita.

10. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama nastale ji stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje natančnega trenutka prenehanja najemne pogodbe ni moglo ugotoviti, vendar to za prisojo najemnin in uporabnin niti ni pomembno, saj je uporabnina, ki gre tožnikom od trenutka razveze najemne pogodbe, po višini enaka najemnini, tj. 189,00 EUR. Trenutek prenehanja najemne pogodbe pa pritožbeno tudi ni sporen. 2 Glede na to, da pravni učinek prenehanja najemnega razmerja ustvari že odstopna izjava najemodajalca, v posledici česar odpade pravna podlaga najemnika za uporabo poslovnega prostora, ki je predmet najema, je glavna obveznost najemnika po prenehanju najemne pogodbe izpraznitev in vrnitev predmeta najema v posest najemodajalca. 3 Sodna odločba (sodba) je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (prvi odstavek 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Sodba pa postane pravnomočna, ko zoper njo ni več mogoče vložiti pravnega sredstva. 4 Vročilnica pripeta k r. št. 4 spisa opr. št. II P 1032/2016.