Jedro

Tožena stranka ni podala odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe in tako ne oporeka tožnikovi opredelitvi družine, ki jo ima v Sloveniji oziroma da bi izvršitev izpodbijane odločbe pomenila sorazmeren poseg v pravico tožnika do zasebnega in družinskega življenja. Med strankama ni sporno, da tožnik spada med t.i. izbrisane, zato gre po mnenju sodišča za pravno relevantno škodo v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS-1, ki bi nastala, če bi se izpodbijana odločba začela izvrševati pred koncem sodnega postopka. Tožnik je škodo v zadostni meri tudi izkazal. Ob predložitvi upravnih spisov sodišče tudi ni dobilo nikakršnega zagotovila, da pristojni organi izvršujejo izpodbijani akt tako, da po izkazani vročitvi stranki tožniku pristojni organ izda tudi odločbo po ZTuj-1, kjer mu določi konkreten rok za prostovoljno zapustitev Slovenije; pa tudi če bi sodišče takšno zagotovilo tožene stranke dobilo, ni podlage v zakonu za stališče, da tožnik ni upravičen tudi v povezavi z izpodbijanim aktom zahtevati izdaje začasne odredbe.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do izdaje pravnomočne odločbe zadrži izvrševanje izpodbijane odločbe št. 2141-20/2005/45 (121-09) z dne 27. 6. 2011.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 1. odstavka 2. člena v zvezi z 2. odstavkom 9. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, Uradni list RS št. 76/2010-UPB1) na prošnjo A.A., stanujočega na naslovu B., ki ga zastopata Odvetniška družba C., in Č.Č., izdala odločbo, s katero je zavrnila prošnjo A.A., rojenega ... 9. 1961 v kraju Teočak, Bosna in Hercegovina, državljana Bosne in Hercegovine, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je A.A. dne 14. 6. 2005 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po ZUSDDD. V nadaljevanju povzema predhodni postopek znotraj upravnega spora in da je bilo ministrstvu s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije naloženo, da bo moralo v ponovnem postopku presoditi, ali revident izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji glede na določbe novele ZUSDDD-B. Iz uradne evidence upravnega organa je razvidno, da je stranka na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije imela prijavljeno stalno prebivališče, zato mora v postopek v skladu z določilom citiranega 1. člena ZUSDDD ter 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/-UPB2) dokazati, da od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi.

Ker stranka vlogi ni predložila dokazov o dejanskem življenju v Republiki Sloveniji od dne 23. 12. 1990 dalje, je bila z dopisom št. 2141-20/2005 (1342-10) z dne 2. 12. 2005 pozvana, da vlogo ustrezno dopolni. Stranka je prošnji priložila le potrdilo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje s 7. 12. 2005, iz katerega izhaja, da je bil D.D. (po spremembi imena: A.A.) vpisan pri zavodu v evidenci brezposelnih oseb od 17. 11. 1980 do 24. 8. 1993, in potrdilo Upravne enote Ljubljana z dne 8. 12. 2005, iz katerega izhaja, da je imel D.D. prijavljeno stalno prebivališče v B. od 21. 8. 1984 do 26. 2. 1992, ko je bil na podlagi določb takrat veljavnega 81. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS št. 1/91-1; ZTuj-1) po uradni dolžnosti prenesen iz evidence registra stalnega prebivalstva državljanov Republike Slovenije v evidenco tujcev. Poleg navedenega je v dopolnitvi vloge s 24. 12. 2005 navedeno še, da je za izbris izvedel šele 1993, ko mu je bila na meji preprečena vrnitev v Slovenijo in so mu nato na konzulatu v Munchnu povedali, da je bil izbrisan. Do leta 1997 je živel v Nemčiji kot prosilec za azil, od koder je bil vrnjen v Bosno in Hercegovino, kjer je pridobil status razseljene osebe, leta 2003 pa se je vrnil v Slovenijo in zaprosil za azil. V isti izjavi še navaja, da Slovenije ni zapustil prostovoljno in da mu je bila preprečena vrnitev v Slovenijo in je za njegovo odsotnost odgovorna država ter da bi mu bilo potrebno odsotnost upoštevati kot upravičeno; hkrati zahteva, da se mu dovoljenje za stalno prebivanje izda retroaktivno.

Samo na podlagi listin in izjave stranke ministrstvo ni imelo podlage za izdajo dovoljenje za stalno prebivanje po ZUSDDD, saj priloženo gradivo organa ni prepričalo o strankinem dejanskem prebivanju v Republiki Sloveniji, zato je bila stranka, v skladu z določbo 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - UPB2; ZUP), pozvana, da se izjasni o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah ter poda izjavo. Na zaslišanju stranke s 24. 1. 2006, v skladu z določbo 188. člena ZUP, je A.A. izpovedal, da je Slovenijo zapustil zaradi strahu, ker je bil poročnik v rezervni sestavi JA. Odšel je v Nemčijo, kjer se mu je leta 1993 pridružila žena z otrokom, istega leta se je nato tudi poskušal vrniti, vendar mu je bil vstop zavrnjen. Ker ni uspel vstopiti v Republiko Slovenijo, se je ponovno obrnil na nemške oblasti in zaprosil za azil. Od leta 1991 do leta 2003 je imel status begunca iz Republike Slovenije, pred iztekom veljavnosti statusa pa se je odjavil in poskušal vrniti v Slovenijo, kamor pa ni mogel vstopiti in je zaradi tega nemške oblasti zaprosil za status begunca iz Bosne in Hercegovine. Prošnji ni bilo ugodeno in je moral leta 1997 Nemčijo zapustiti, vrnjen je bil v Bosno in Hercegovino, kjer je od leta 1997 do leta 2003 prebival kot razseljena oseba, leta 2003 se je vrnil v Slovenijo in zaprosil za azil, tudi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in nazadnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD. Prosilec je nadalje izpovedal, da je v Slovenijo poskusil vstopiti z vizumom, vendar je ob vlogi za izdajo vizuma izvedel, da ima dosmrtno prepoved gibanja po državah članicah Evropske unije (EU), zaradi česar je tudi spremenil osebno ime in pridobil grški vizum.

Na podlagi prosilčeve izjave je Ministrstvo pridobilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 269/2004-2 z dne 17. 3. 2004, izdano v azilnem postopku. Iz navedene sodbe izhaja, da je družina A.A.-D.D. vstopila v Republiko Slovenijo iz Madžarske, kot varne tretje države, zato je bila prošnja za azil s sklepom zavržena, čemur je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče v navedeni sodbi. V azilnem postopku se je takratna pooblaščenka sklicevala tudi na dejstvo, da je bila družina nezakonito izbrisana iz registra prebivalstva, vendar pa Vrhovno sodišče te navedbe v azilnem postopku ni moglo upoštevati in je povzelo navedbo pooblaščenke, da v zvezi s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje poteka tudi upravni spor. Slednjo navedbo je ministrstvo preverilo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, kjer pa taka tožba s strani A.A. ni bila vložena.

Nesporno je, da sodi A.A. v skupino državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki jim je zaradi uveljavitve določbe 2. odstavka ZTuj-91 prenehala prijava stalnega prebivališča, saj je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, vendar pa ne izpolnjuje pogoja dejanskega prebivanja v državi, kot do določa 1. člen ZUSDDD. Iz izjave stranke v postopku izhaja, da je državo zapustil prostovoljno, sicer res iz strahu pred morebitno izročitvijo matični republiki, vendar pa se je v Sloveniji vrnil šele leta 2003. A.A. je Slovenijo zapustil leta 1991, na zaslišanju s 24. 1. 2006 je bil opozorjen na določbe takrat veljavnega Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva, na kar pa je odgovoril, da je mislil, da vojna ne bo trajal dolgo in se zato ni odjavil, ker je šel na obisk k bratu. V državo se je A.A. poskušal vrniti šele leta 1993, ko pa mu je bil vstop zavrnjen, saj so takrat v celoti veljale določbe ZTuj-91 in bi moral pridobiti za vstop v RS veljavni vstopni vizum, ki bi ga lahko pridobil na diplomatsko konzularnem predstavništvu RS v tujini ali na mejnem prehodu, namesto tega pa se je vrnil v Nemčijo in ponovno zaprosil za azil, tokrat kot begunec iz Bosne in Hercegovine. Čeprav njegovi prošnji ni bilo ugodeno niti leta 1997, ni poskušal pridobiti ustreznega vizuma za vstop v RS, zaradi neizpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca pa je bil iz Nemčije odstranjen in vrnjen v matično državo. ZUSDDD (Uradni list RS, št. 76/2010-UPB1) natančneje določa definicijo dejanskega življenja v 1. č členu. V navedeni določbi zakona je opredeljeno tudi trajanje odsotnosti in razlogi za upravičene odsotnosti, ki ne prekinejo dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ZUSDDD ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dalj kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz razlogov, ki jih tožena stranka v odločbi našteje.

Ministrstvo je upoštevalo prosilčevo izjavo, da se je imel namen vrniti v Republiko Slovenijo, vendar ocenjuje, da A.A. kljub temu, da je imel možnosti vrnitve v Republiko Slovenijo, ni dokazal resnega interesa po vrnitvi in ureditvi statusa v Sloveniji. Stranka v postopku tudi ni dokazala, niti ni predložila nobenega dokumenta, ki bi potrjeval, da se je želela vrniti v Slovenijo oziroma, da je to tudi poskušala.

Ministrstvo se brezpogojno strinja z ugotovitvijo Ustavnega sodišča, da so nekateri državljani drugih republik zapustili Slovenijo tudi zaradi bojazni pred posledicami uveljavitve Zakona o tujcih in so posledično svoj neurejen pravni položaj poskušali rešiti tudi z odhodom v tujino zaradi zaposlitve ali drugega razloga (npr. pridobitve statusa begunca), vendar pa so se občasno vračali v Slovenijo, nekateri pa so se po določenem času vrnili in sedajo ponovno živijo v Sloveniji.

Nesporno je, da se je A.A. vrnil v RS, vendar šele po dvanajstih letih, v letih odsotnosti iz RS pa ni dokazal gospodarskih, socialnih in drugih vezi, ki bi ga vezale na RS v tem času, družina pa je bila ves čas z njim in ne v RS. Za tako dolgo, dvanajstletno odsotnost prav gotovo ne more biti odgovorna država, saj bi tujcu z resnim namenom vstopa tak vstop tudi omogočila. A.A. bi si lahko uredil status, ki bi mu, kot stalnemu prebivalcu Slovenije na dan 23. 12. 1990, pripadal, če bi za to izkazal resen namen in izpolnjeval pogoje, ki jih določa zakon. Ravnanje prosilca pa kaže na to, da ni imel namena prebivati v Sloveniji, saj si je status urejal v tujini. Samo prosilčeva zahteva po pravici do bivanja pa ne more biti zadosten razlog, da bi se njegovi prošnji ugodilo, saj ne izpolnjuje pogojev, ki jih zakon nalaga prosilcem.

Ministrstvo za notranje zadeve RS glede na navedeno meni, da razlogi za tako dolgotrajno odsotnost iz RS torej niso takšni, ki bi bili izven strankine sfere, na katere nikakor ne bi mogla vplivati oziroma takšni, ki so v sferi javne uprave RS. Pri presoji, ali A.A. izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, je ministrstvo poleg okoliščin zapustitve RS upoštevalo med drugim tudi druge dejavnike, kot je na primer ta, koliko časa je stranka živela izven RS, dejstvo, da se v RS ni vračala in kdaj si je v RS ponovno začela urejati status tujca. Ob upoštevanju vseh teh kriterijev ni izkazano, da bi od 23. 12. 1990 dalje v RS stranka tudi dejansko živela, zato na podlagi navedenih dejstev Ministrstvo za notranje zadeve RS zaključuje, da A.A. ne izpolnjuje pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, določenega v 1. členu ZUSDDD, da od 23. 12. 1990 dalje v RS tudi dejansko živi.

Ministrstvo je z dopisom št. 2141-20/2005/33 (121-09) z dne 9. 12. 2010 stranko seznanilo z ugotovitvami v postopku in jo pozvalo, da v roku osmih dni od prejetja tega dopisa ministrstvu sporoči morebitna nova dejstva in okoliščine v predmeti zadevi, ki bi bila pomembna za odločitev in bi lahko vplivala na drugačno odločitev upravnega organa ter predloži dodatna dokazila. Obenem je ministrstvo v istem dopisu stranki predlagalo, da se izjavi o navedenih ugotovitvah v postopku, za svoje navedbe pa predloži tudi morebitna dokazila. Stranka se je v dopisu z dne 21. 12. 2010 sicer opredelila do posameznih navedb v seznanitvi z ugotovitvami v postopku ministrstva št. 2141-20/2005/33 (121-09) z dne 9. 12. 2010, vendar te navedbe ne spremenijo končne odločitve tukajšnjega organa v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS, saj stranka ni dokazala, da izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS glede na določbe novele ZUSDDD-B. Ministrstvo zagovarja stališče, da razlogi za tako dolgotrajno odsotnost iz RS niso bili izven sfere stranke, stranka bi lahko izkazala večji interes po vrnitvi v RS in po tem, da si v RS uredi status, vendar tega ni storila. Nadalje A.A. opozarja na enotno upravno prakso v primeru obravnave tudi njegovih sinov E.E. in F.F. Ministrstvo ne bo komentiralo navedbe, ki jih je stranka navedla v zadevi vložene prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS po ZUSDDD in tožbe F.F. Se pa ministrstvo strinja, da je potrebno take primere obravnavati v kontekstu celotne družine, saj je le na tak način pravilno ugotovljeno celotno stanje zadeve. Pri odločanju v zadevi je potrebno upoštevati dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na RS, ter posledice, ki bi jih za tujca povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Le-to je tukajšnji upravni organ pri odločanju v zadevi izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujcev v RS za A.A. tudi storil. Ministrstvo za notranje zadeve na nadaljnje navedbe stranke na peti, šesti in sedmi strani odgovora z dne 21. 12. 2010 na seznanitev ministrstva z ugotovitvami v upravnem postopku pred izdajo odločbe odgovarja, da je ravnalo v skladu z določbami ZUSDDD-B, ki določajo definicijo dejanskega življenja, odsotnost iz RS (trajanje in razlogi) ter pri odločitvi upoštevalo že omenjeno dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na RS ter posledice, ki bi jih za tujca povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ter se pri njegovi odločitvi oprlo na neizpolnjevanje osnovnega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje kot ga določa 1. člen ZUSDDD, tj., da je A.A. na dan 23. 12. 1990 na območju RS imel prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi.

V tožbi, ki jo je tožnik vložil po pooblaščeni odvetniški družbi, pravi, da tožena stranka ni upoštevala dejstev, ki jih je tožeča stranka navajala še prej, in sicer, da je živela v Republiki Sloveniji od leta 1978 dalje. Tožena stranka ni upoštevala niti dejstva, da je tožeča stranka v Republiki Sloveniji živela z ženo in tremi otroki – hčerko G.G., sinom F.F. in sinom E.E., ki je poročen in ima tri otroke. Iz tega razloga tožnik meni, da je napačno sklepanje tožene stranke, da tožnik ni imel namena stalno – trajno živeti v Republiki Sloveniji, da tu ni ustvaril družine, družinskih vezi, da Republika Slovenija ni središče njegovih življenjskih interesov, saj vse prej navedeno kaže prav nasprotno. Res je, da v določenem času tožeča stranka dejansko ni živela v Republiki Sloveniji, vendar brez svoje krivde. Tožeča stranka je bila namreč prisiljena zapustiti Republiko Slovenijo, bila je prestrašena, zaradi napovedane vojne je šla v tujino. Leta 1993 je nato preko mejnega prehoda Šentilj želela priti v Slovenijo, s čimer je jasno in nedvomno pokazala interes, da želi živeti v RS, vendar je bila zavrnjena, saj so ji rekli, da potni list ne velja več. Zaradi navedenega se je tožeča stranka obrnila na predstavništvo Republike Slovenije v Münchnu, kjer so ji povedali, da je Slovenija sedaj samostojna država in da nima ustreznih dokumentov, zaradi česar se je napotila v Stuttgart, kjer je zaprosila za azil. Tožnik je nadalje poskušal priti v Republiko Slovenijo v letu 2000, vendar je bil ponovno zavrnjen, ker ni imel slovenske vize. Tožnik se je tako v Slovenijo vrnil ilegalno leta 2003 in zaprosil za azil. Vsi omenjeni tožnikovi poskusi vstopa v Republiko Slovenijo dokazujejo, da je tožnik imel interes, da želi živeti v RS, vendar mu je to uspelo urediti šele leta 2003. Ne drži zaključek tožene stranke, da naj bi tožeča stranka državo zapustila prostovoljno, saj je v to bila tožeča stranka prisiljena in sicer zaradi strahu pred morebitno izročitvijo matični republiki. Tudi dejstvo, zakaj se je v Republiko Slovenijo vrnila šele leta 2003, je tožeča stranka natančno opisala. Pojasnila je namreč, da si je to želela, vendar ji je bilo navedeno preprečeno; to bi morala tožena stranka upoštevati kot upravičeno odsotnost. Ko je bila tožeča stranka na zaslišanju dne 24. 1. 2006 opozorjena na določbe takrat veljavnega zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva, je jasno pojasnila, da je mislila, da vojna ne bo trajala dolgo ter da se zato ni odjavila, saj je takrat šla le za krajši čas k bratu, česar pa tožena stranka sploh ni upoštevala. Izpodbijana odločba bi imela zato hude posledice za stranko in sicer prisilno odstranitev iz države, pretrganje že v letih pred 1991 in ponovno po letu 2003 ustvarjenih tesnih poslovnih in družinskih vezi v Sloveniji, ločitev od sina E.E., ki se je v Sloveniji poročil s slovensko državljanko in ima z njo že tri otroke – to so tožnikovi vnuki.

Trditev tožene stranke, da naj bi se kasneje tožnik lahko vrnil v Slovenijo na podlagi vstopnega vizuma, ki naj bi mu ga na njegovo prošnjo izdal pristojni organ, je neživljenjska. Dejstvo je namreč, česar se tožena stranka očitno ne zaveda, da je bil vsem takšnim bivšim zakonitim prebivalcem Slovenije, kot tudi tožniku, brez njegove vednosti ta zakoniti status nezakonito odvzet in da zato niso izpolnjevali zahtevanih pogojev nove zakonodaje za pridobitev potrebnih dovoljenj za vrnitev v Slovenijo. Ob samem dejstvu, kako so pristojni organi ravnali z izbrisanimi, je takšna trditev tožene stranke za tožnika zelo žaljiva, saj kljub omenjenem dejstvu tožena stranka vztraja pri svoji ugotovitvi, da tožnik ni izkazal resnega interesa po vrnitvi in ureditvi statusa v Sloveniji. Tožena stranka ob tem tožniku očita, da v spis ni predložil potrebnih listin, kar je prav tako popolnoma neživljenjsko in v nasprotju s splošno znanimi dejstvi v tistih prvih letih po osamosvojitvi države, vse do leta 1999 in še zlasti od leta 2004 naprej, to je, v času borbe za uresničitev odločb Ustavnega sodišča RS o izbrisanih. Tožeča stranka se je v dopisu z dne 21. 12. 2010 sicer opredelila do vseh navedb v seznanitvi z ugotovitvami v postopku z dne 9. 12. 2010, vendar se je tožena stranka do vseh pripomb tožeče stranke izjavila zgolj pavšalno oziroma je, še preden se je do le-teh izjavila, že ugotovila, da tožnikove navedbe ne spremenijo končne odločitve tukajšnjega organa v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS, ker naj tožnik ne bi dokazal, da izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. Popolnoma skregana s tožnikovimi pripombami, je ugotovitev tožene stranke, da bi tožnik lahko izkazal večji interes po vrnitvi v Republiko Slovenijo in po tem, da si v Republiki Sloveniji uredi status. Tožena stranka je namreč popolnoma spregledala dejstvo, da je tožeča stranka jasno povedala, da v spornem času ni nikoli zaprosila za dovoljenje po Zakonu o tujcih, pomembno vprašanje je namreč, ali je to sploh mogla storiti (in ali bi v njenem položaju to sploh imelo kakšen smisel, saj pogojev po Zakonu o tujcih očitno ni izpolnjevala), in še bolj je seveda sporna (napačno ugotovljena) iz tega izpeljana ugotovitev tožene stranke, da takšno prosilčevo ravnanje kaže na to, da ni imel namena prebivati v Sloveniji, saj si je status urejal v tujini. Glede na navedeno velja opozoriti še na to, da je prav to vprašanje (ali je prosilec imel namen prebivati v Sloveniji ali ne) eno od ključnih vprašanj za zakonito odločitev v tej zadevi.

Tožena stranka zatrjuje samo to, da ravnanje prosilca kaže na to, da ni imel namena prebivati v Sloveniji, ne pa, da je tožena stranka to ugotovila s stopnjo zanesljivosti, kot se to po sodni praksi zahteva. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka prav tako ni upoštevala dejstva, da družinske vezi niso tožnika ves čas vezale na državo takratnega bivanja, kjer je živel s člani svoje primarne družine (torej na Nemčijo in Bosno), saj je jasno, da je bil tožnik vezan na svojo družino, ne pa na Nemčijo ali na Bosno. Iz Nemčije je bil namreč prisilno odstranjen, v Bosni pa je bila njegova družina kot romska preganjanja in je zato ves čas iskala možnost, kako bi se vrnila v Slovenijo. Vsega navedenega tožena stranka ni upoštevala. S pisnim dokazilom o vsemu navedenemu tožeča stranka ne razpolaga, saj takšnih dejstev s pisnimi dokazili niti ni mogoče dokazovati. Prav iz tega razloga je ugotovitev tožene stranke, da samo na podlagi listin in izjave tožnika Ministrstvo ni imelo podlage za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, popolnoma napačna. Predlaga odpravo odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

V tožbi, ki jo je tožnik vložil dne 28. 7. 2011 s pomočjo mag. Č.Č., pa tožnik podaja tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Pravi, da v Sloveniji ni jasno verjetno nikomur, kaj bi izvršitev tega oziroma takega povsem specifičnega upravnega akta (ki ni predviden oziroma jasneje urejen v nobeni zakonodaji in zato tudi ne možne posledice njegove izdaje) sploh lahko pomenila. Gre namreč za odločbo, ki zavrača izdajo dovoljenja za stalno prebivanje – vendar ne nekomu, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje (katerega nadaljnji pravni položaj v Sloveniji je odvisen od veljavnosti tega dovoljenja in ne od zavrnitve dovoljenja za stalno prebivanje), in tudi ne nekomu, ki za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje prosi „od zunaj“ (ima prebivališče zunaj Slovenije). Velika specifičnost upravnih postopkov po ZUSDDD in v njih izdanih zavrnilnih odločb pa je, da so te postopke lahko sprožali tudi prosilci, ki so v Sloveniji živeli ilegalno, brez dovoljenja za prebivanje. Za take prosilce bi izdaja zavrnilne odločbe po ZUSDDD seveda lahko pomenila tudi konec njihovega dotlej zgolj toleriranega (ne z odločbo dovoljenega) bivanja v Sloveniji, ki pa hkrati spet ni bilo ilegalno, ker je Ustavno sodišče izrecno prepovedalo prisilno odstranjevanje takih prosilcev iz države, dokler njihov status ne bo urejen v skladu z obema odločbama Ustavnega sodišča o izbrisu (iz let 1999 in 2003). Kdaj bo to, je še vedno dokaj nejasno. Novela ZUSDDD-B, na podlagi katere je bila izdana tu izpodbijana odločba, je bila sicer izdana na podlagi odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2003, vendar s tem še ni rečeno, da je z njo tudi v resnici oziroma v celoti skladna.

Zgoraj skicirani izjemni, povsem specifični, pravni položaj upravno zavrnjenih prosilcev po ZUSDDD, ki pa zoper zavrnilno odločbo sprožijo upravni spor, je vsekakor preveč zapleten in nenavaden, da bi bilo razrešitev vseh zgoraj nakazanih in še drugih s tem povezanih težkih pravnih vprašanj možno realno pričakovati od hitre odločitve Upravnega sodišča v hitrem postopku za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. Če sodišče (vsaj do neke mere) soglaša z gornjim prikazom izjemne zapletenosti in nejasnosti pravnega položaja upravno zavrnjenih prosilcev po ZUSDDD (namreč tistih, dejansko nahajajočih se v Sloveniji), in s tem, da „izvršitev“ odločbe o zavrnitvi njihove prošnje ne more biti v njihovi prisilni odstranitvi iz Slovenije, dokler ni dokončno odločeno o zakonitosti in ustavnosti take upravne odločbe – potem odločanje sodišča o tu podanem predlogu za odložitev izvršitve seveda ni potrebno in ga sodišče lahko šteje za umaknjenega ali pa ga (iz navedenih razlogov) zavrne ali zavrže. Če je sodišče drugačnega oziroma nasprotnega mnenja, torej da bi zavrnilni odločbi po ZUSDDD lahko sledila prisilna odstranitev zavrnjenega prosilca iz države (že pred odločitvijo o zakonitosti te upravne odločbe), pa naj z začasno odredbo (po 2. ali 3. odstavku 32. člena) odredi odložitev izvršitve (oziroma, da še ostane v veljavi prepoved prisilne odstranitve iz države) do dokončne odločitve v tem upravnem sporu.

V okviru utemeljevanja tožbe pa tožnik pravi, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, ker se tožena stranka sploh ni opredelila, pod katero določbo ZUSDDD, zlasti pod katero alineo 1.č. člena bo subsumirala v postopku ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer to stanje tudi ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno. Meni, da bi očitno morala biti uporabljena določba šeste alineje 1.č člena ZUSDDD, za njeno uporabo pa bi tožena stranka morala šele ugotoviti dejansko stanje, torej ali se je prosilec leta 1993, kot sam zatrjuje, res skušal vrniti v Slovenijo in ali mu je bilo to res onemogočeno. V „operativnem“ delu obrazložitve na straneh 4 in 5, kjer tožena stranka šele utemeljuje svojo odločitev namreč o tem ključnem vprašanju sploh ni nikakršne ugotovitve, ampak le navedba, da stranka „ni dokazala, …. da se je želela vrniti v Slovenijo oziroma da je to poskušala“ (kršitev 2. in 3. točke 1. odstavka 214. člena ZUP). Kadar o kakšnem dogodku, še zlasti tako časovno oddaljenem, ni drugih dokazov (listinskih, prič itd.), se kot dokaz seveda lahko štejejo tudi izjave stranke – potem ko organ oceni njihovo verodostojnost. Tega tožena stranka ni storila. Poleg tega se tudi ni opredelila do dodatnih navedb v odgovoru z dne 21. 12. 2010, kjer je bilo glede tega vprašanja (pod B.B.) navedeno naslednje: Znano je, da se je zapora meje za „izbrisane“ s potnimi listi SFRJ začela ostro izvajati že januarja 1992, torej še pred formalnim „izbrisom“ konec februarja 1992 – najprej verjetno za oficirje JLA z družinami v Sloveniji, po „izbrisu“ pa za vse, torej tudi za Rome. Od teh so se nekateri že takrat skušali vrniti v Slovenijo, zlasti iz Bosne in Srbije, če so se med vojno in po njej kakorkoli znašli tam – ko jim je bilo to preprečeno, pa je nekaterim uspelo pobegniti v Nemčijo, in glas o tem, da Slovenija Romom ne dovoljuje vračanja, se je tudi med Romi v Nemčiji začel postopoma širiti, toda zmeda in nejasnost o tem, zakaj Slovenija tako ravna, je bila popolna. Zato so praktično vsi „jugoslovanski“ Romi v Nemčiji seveda najprej upali na pridobitev kakršnegakoli statusa v Nemčiji, šele potem so prišli na vrsto še kakšni drugačni poskusi – konkretno pri družini D. pravzaprav že zelo zgodaj, že leta 1993 (pred nemškimi poskusi množičnega vračanja Romov v BiH in na Kosovo v naslednjih letih).

Na str. 3 spodaj ministrstvo ocenjuje, da prosilec ni dokazal resnega interesa po vrnitvi in ureditvi statusa v Sloveniji. Ta človek si je že pred osamosvojitvijo Slovenije svoje družinsko in poslovno življenje zasnoval v Sloveniji, potem (kot mnogi Romi) pred vojno pobegnil v Nemčijo, se od tam večkrat zaman skušal vrniti v Slovenijo (ne v Bosno!) in se po izsiljeni vrnitvi iz Nemčije v Bosno, kjer zaradi diskriminacije Romov ni mogel preživeti, vrnil v Slovenijo leta 2003. Na str. 4 spodaj tožena stranka pravi, da bi stranka lahko izkazala večji interes po vrnitvi v Republiko Slovenijo in po tem, da si v RS uredi status vendar tega ni storila. Česa ni storila? Ni izkazala večjega interesa po vrnitvi, ali se ni vrnila? V obeh možnih pomenih je trditev neresnična (napačna ugotovitev dejanskega stanja!): kako je izkazala interes za vrnitev je stranka povedala in utemeljila večkrat (in tožena stranka ni nikjer ugotovila, da te njene trditve ne držijo in da niso verodostojne! - bistvena kršitev. Predvsem pa se je leta 2003 (ko zakonitih možnosti za vračanje nezakonito izbrisanih sploh še ni bilo (ustvaril jih je šele ZUSDDD-B julija 2010!) tudi dejansko vrnila v Slovenijo in od takrat naprej v njej neprekinjeno (že osem let!) živi, tu se je potem rodila njegova hčerka G.G.(sinova E.E. in F.F. pa prav tako, samo že prej), tu se je njegov sin E.E. poročil s slovensko državljanko in ima z njo že tri otroke, tu je prosilec tudi obnovil svojo poslovno dejavnost, s katero preživlja družino.

Nadalje tožena stranka pravi, da so ga družinske vezi ves čas vezale na državo takratnega bivanja, kjer je živel s člani svoje primarne družine (torej na Nemčijo in Bosno). To je absurdna trditev: te državljanske vezi ga niso vezale na Nemčijo in Bosno, ampak na družino, v kateri je kot otrok s starši živel – družina pa ne z Nemčijo ne z Bosno ni vzpostavila trajnih vezi; iz Nemčije je bila prisilno odstranjena, v Bosni pa so bili kot Romi preganjani in so zato ves čas samo iskali možnost, kako se vrniti v Slovenijo! Tožena stranka nadalje pravi, da v letih odsotnosti tožnik ni dokazal gospodarskih, socialnih in drugih vezi, ki bi ga vezale na Republiko Slovenijo v tem času? Kako pa naj bi jih dokazal, ko pa mu je bila zaradi nezakonitega izbrisa vrnitev v Slovenijo nemogoča? Predvsem pa taka trditev pomeni napačno (nezakonito, v neskladju s smislom zakona) interpretacijo določb ZUSDDD-B. Na str. 4, tretji odstavek, naslednji stavek, tožena stranka pravi: „Za tako dolgo, dvanajstletno odsotnost prav gotovo ne more biti odgovorna država, saj bi tujcu z resnim namenom vstopa tak vstop tudi omogočila.“ Ta ključni stavek celotne odločbe je debelo podčrtan, saj je njegova absurdnost naravnost v nebo vpijoča. Ta država je odgovorna ne le za dvanajstletno odsotnost tega konkretnega prosilca, ampak za sedaj že skoraj dvajsetletno odsotnost tisočih izbrisanih, ki so bili takrat prisiljeni Slovenijo zapustiti, ker jim je bilo normalno življenje v njej z nezakonitim odvzemom statusa onemogočeno, kasnejša vrnitev pa onemogočena. Ogromna večina teh 8 - 15 tisoč izbrisanih, živečih (z redkimi izjemami) še danes zunaj Slovenije, po dvajsetletnem življenju drugje, seveda nima več ne želje ne realnih možnosti, da bi se v Slovenijo sploh lahko spet vrnili (zato je razumljivo, da je bilo v prvega pol leta veljavnosti ZUSDDB-B vloženih komaj okrog sto prošenj za vrnitev!) - oni torej od Slovenije ne morejo terjati odgovornosti za dvajsetletno odsotnost, ampak le odgovornost za izsiljeno zapustitev Slovenije zaradi nezakonitega izbrisa ter s tem povzročeno škodo, a Slovenija jim tudi tega noče priznati. To vprašanje seveda ni predmet te tožbe – je in bo predmet drugih postopkov, zlasti pred Ustavnim sodiščem in pred ESČP v Strasbourgu. To vprašanje je bilo tu navedeno samo zaradi „v oči bijoče“ primerjave med tisoči tistih, ki se v Slovenijo sploh niso mogli vrniti, in tistimi redkimi, ki jim je pa to nekako (na zelo različne načine) vendarle uspelo, eden od njih je tožnik v tej zadevi – nasproti tem redkim (100 ali 150 od skupaj 8 – 15 tisoč potencialni prosilcev) pa si tožena stranka sedaj dovoljuje navajati take absurdne, pravne države nevredne razloge za zavračanje njihovih prošenj.

Na str. 4, tretji odstavek, še naslednji stavek, tožena stranka pravi: „A.A. bi si lahko uredil status, ki bi mu kot stalnemu prebivalcu Slovenije na dan 23. 12. 1990 pripadal, če bi za to izkazal resen namen in izpolnjeval pogoje, ki jih določal zakon.“ To je nova „v oči bijoča „absurdna trditev. Pogoje za (ponovno, retroaktivno) ureditev statusa „stalnih prebivalcev na dan 23. 12. 1990 „(torej izbrisani) je, kot je popolnoma jasno in nesporno, zakon določil šele 24. 7. 2010 (ko je začel veljati ZUSDDD-B) – tožena stranka pa si dovoli zatrjevati, da bi si ta prosilec ta status (citiram še enkrat: „status, ki bi mu kot stalnemu prebivalcu Slovenije na dan 23. 12. 1990 pripadal“, torej ob izbrisu nezakonito odvzeti status!) lahko uredil že leta 1993, pa 1997, pa 2003 itd.!? Seveda je nekaterim izbrisanim uspelo v teh letih pridobiti najprej dovoljenje za začasno prebivanje in potem še dovoljenje za stalno prebivanje, ampak na popolnoma drugi dejanski in pravni podlagi (na podlagi delovnega dovoljenja, študija, združitve družine itd.)! Ni sporno, da ni v tem času nikoli zaprosil za dovoljenje po Zakonu o tujcih – sporno je, ali je to sploh mogel storiti (in ali bi v njegovem položaju to sploh imelo kakšen smisel, saj pogojev po Zakonu o tujcih očitno ni izpolnjeval), in še bolj je seveda sporna (napačno ugotovljena) iz tega izpeljana „ugotovitev“ tožene stranke, da prosilčevo ravnanje „kaže na to, da ni imel namena prebivati v Sloveniji, saj si je status urejal v tujini“.

Na str. 7, drugi odstavek, tožena stranka pravi: „po tem datumu pa bi lahko pridobil vstopni vizum in si uredil status, ki bi mu, kot stalnemu prebivalcu Slovenije na dan 23. 12. 1990 pripadal, če bi za to izkazal svoj interes in bi izpolnjeval pogoje, ki jih je določal zakon.“ Tožena stranka si dovoljuje očitati, zakaj tega ni naredil že v letih 1993 – 1998, ko pa za to sploh še ni bilo nikakršnih možnosti! Na oba gornja ugovora tožena stranka ni odgovorila ničesar, ampak opisane povsem nesmiselne trditve v odločbi preprosto še enkrat ponavlja.

Tožeča stranka se sklicuje tudi na navedbe tožene stranke na str. 5, tretji odstavek. Prvi del citiranega stavka je samo še dodaten dokaz (poleg vseh tu v tožbi že prej navedenih), da na večino ugovorov in navedb v omenjenem odgovoru tožena stranka sploh ni odgovorila ničesar, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka – zadnji (zgoraj podčrtani) del citiranega stavka pa je še dodaten dokaz za tožbeni ugovor, naveden že na začetku te točke v tožbi (ugovor napačne uporabe materialnega prava zaradi neuporabe določbe šeste alineje 1. č člena). To pa dodatno pomeni še nespoštovanje izrecnega sodnega napotka ob odpravi prejšnje zavrnilne odločbe tožene stranke (s sodbo Vrhovnega sodišča 6. 10. 2010), da je treba v ponovljenem postopku presoditi prošnjo prav glede na dodatne pogoje po noveli ZUSDDD-B (torej tudi po pogojih iz člena 1č). Iz vseh navedenih razlogov se s to tožbo predlaga odprava izpodbijane odločbe kot nezakonite in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje.

Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

Z izpodbijanim aktom je bila tožniku zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V zvezi z načinom izvrševanja tovrstne odločbe tožnik v tožbi pravi, da v Sloveniji ni jasno, kako se takšna odločba izvršuje. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da se na podlagi obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-456/10-22, U-I-89/10-16 z dne 24. 2. 2011 izpodbijana odločba izvršuje tako, da mora pristojni organ tožniku po izkazani vročitvi izpodbijane odločbe izdati še odločbo, v kateri bo tožniku določen „konkretiziran rok“ za prostovoljno zapustitev Slovenije (18. odstavek obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Ustavno sodišče je sicer v kontekstu kaznovalnega prava – v zadevi Up-456/10-22, U-I-89/10-16 je bil namreč pritožnik spoznan za krivega storitve prekrška po 3. točki 98. člena ZTuj-1 v zvezi s prvim, drugim in četrtim odstavkom 47. člena Ztuj-1 – ugotovilo, da je 3. točka 98. člena v zvezi s prvim, drugim in četrtim dostavkom 47. člena ZTuj-1 zaradi (lex certa) prevelike nedoločnosti oziroma pomenske odprtosti pojmovne zveze „nemudoma oziroma v roku, ki mu je bil postavljen“, protiustaven (ibid.). V konkretnem primeru kaznovalno pravo sicer ni del spora, ampak gre v konkretni zadevi za vprašanje (ne)zadostne določnosti 1. odstavka 47. člena ZTuj-1 v zvezi s pravico tožnika do zasebnosti in družinskega življenja (35. člen Ustave in 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: MKVČP). Tožnik se v povezavi z utemeljevanjem škode v tožbi oziroma v utemeljitvi zahteve za izdajo začasne odredbe ni izrecno skliceval na 8. člen MKVČP oziroma 35. člen Ustave, vendar mora sodišče tudi pri presoji zahteve za izdajo začasne odredbe po načelu da mihi factum dabo tibi ius upoštevati pravno relevantna dejstva o sedem letnem oziroma osemletnem bivanju tožnika v Sloveniji z razširjeno družino po uradni dolžnosti. Vprašanje, ali tožnik biva oziroma uživa zasebno in družinsko življenje v Sloveniji brez ustrezne upravne odločbe oziroma pravne podlage, ali z njo, je za priznanje pravno relevantne škode v okviru odločanja o začasni odredbi nepomembno, ker gre za t.i. izbrisane, katerih status država ureja na podlagi odločb Ustavnega sodišča in tem odločbam prilagojene zakonodaje. Na strani 4. tožbe, ki jo je tožnik vložil dne 28. 7. 2011 je navedel, da se je leta 2003 vrnil v Slovenijo, ko zakonitih možnosti za vračanje nezakonito izbrisanih sploh še ni bilo, saj je te možnosti ustvaril ZUSDDD-B, in da od takrat naprej neprekinjeno živi v Sloveniji, da se mu je tu rodila hčerka G.G., sinova E.E. in F.F. sta se tu rodila že prej, da je sin E.E. tu poročen s slovensko državljanko in da ima z njo tri otroke, da je tu tožnik obnovil poslovno dejavnost, s katero preživlja družino. V tožbi, ki jo je tožnik vložil po pooblaščeni odvetniški družbi, in kjer sicer ni zahteval izdaje začasne odredbe, pa je navedel, da bi izpodbijana odločba imela „hude posledice za stranko in sicer prisilno odstranitev iz države, pretrganje že v letih pred 1991 in ponovno po letu 2003 ustvarjenih tesnih poslovnih in družinskih vezi v Sloveniji, ločitev od sina E.E., ki se je v Sloveniji poročil s slovensko državljanko in ima z njo že tri otroke – to so tožnikovi vnuki“. Tožena stranka ni podala odgovora na zahtevo za izdajo začasne odredbe in tako ne oporeka tožnikovi opredelitvi družine, ki jo ima v Sloveniji oziroma da bi izvršitev izpodbijane odločbe pomenila sorazmeren poseg v pravico tožnika do zasebnega in družinskega življenja, in med strankama ni sporno, da tožnik spada med t.i. izbrisane, zato gre po mnenju sodišča za pravno relevantno škodo v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS-1, ki bi nastala, če bi se izpodbijana odločba začela izvrševati po ZTuj-1 pred koncem sodnega postopka, in jo je tožnik v zadostni meri tudi izkazal. Ob predložitvi upravnih spisov sodišče tudi ni dobilo nikakršnega zagotovila, da pristojni organi izvršujejo izpodbijani akt tako, da po izkazani njegovi vročitvi stranki tožniku pristojni organ izda tudi odločbo po ZTuj-1, kjer mu določi konkreten rok za prostovoljno zapustitev Slovenije; pa tudi če bi sodišče takšno zagotovilo tožene stranke dobilo, ni podlage v zakonu za stališče, da tožnik ni upravičen tudi v povezavi z izpodbijanim aktom zahtevati izdaje začasne odredbe. Na tej podlagi je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (2. odstavek 32. člena ZUS-1).