Jedro

Tožnica ni poskrbela, da bi bila njena zatrjevana solastninska pravica vpisana v zemljiško knjigo, in s tem preprečila, da bi kdo, ki bi se zanesel na podatke zemljiške knjige, pridobil kakšno pravico na obravnavanem premoženju. V zvezi s tožničinim ravnanjem ne bo odveč omeniti še, da niti ne trdi, da ni bila seznanjena z zavarovanjem terjatve tožene stranke na teh nepremičninah za posojilo, ki je bilo najeto za obnovo nasadov in gospodarskih poslopij kmetije, s katero gospodari njena družina. Ob takšnem stanju stvari tožnica, ki ni ravnala skrbno, ne more uspešno izločati svojega deleža iz izvršbe na premoženje, ki je predmet le-te.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju, drugače kakor prvič, ugotovilo, da je izvršba pod opr. št. I 500/93 na nepremičnine, vpisane v vl. št. 27, 102, 152 in 234 k.o..., nedopustna do 3/4, ker je v takšnem deležu tožnica njihova solastnica. Slednje je dokazala s pričevanjem moža - dolžnika, očeta in drugih prič in lastno izpovedjo, da so bile nepremičnine kupljene v času zakonske zveze in pretežno iz njene dote in prihrankov, zastavljene pa s pogodbo, sklenjeno med tožničinim možem in toženo stranko.

Sodišče druge stopnje je ob odločanju o pritožbi tožene stranke to sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prvo sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Ob dejstvih, da je bil tožničin mož kot edini vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi, da se je tožena stranka upravičeno zanesla na zemljiško knjigo, da je ravnala pošteno, da se tožnica ni vpisala v zemljiško knjigo kot (so)lastnica - pomeni, da ni ravnala skrbno in da mora zato trpeti posledice.

Tožnica je vložila revizijo proti tej sodbi, in to iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je solastnica obravnavanih nepremičnin. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka bi bili vsi njeni prihranki, dota itd. uničeni oziroma bi ostala brez premoženja, pridobljenega med zakonsko zvezo. Vrhovno sodišče prosi, naj razveljavi sodbo višjega sodišča in potrdi sodbo okrajnega sodišča. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, ker vrednost spornega predmeta 400.000 SIT ne presega mejne vrednosti za dovoljenost revizije 1,000.000 SIT. Revizija je tudi neutemeljena, ker le pavšalno zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Predlogu odvetniške pisarne tožene stranke za zavrženje revizije ni mogoče slediti. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) določa v prehodnih določbah, da če je bila pred uveljavitvijo tega zakona izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, se ta nadaljuje po dosedanjih predpisih (prvi odstavek 498. člena). Zakon je začel veljati 14.07.1999 (503. člen), sodba pa je bila izdana 01.02.1999. Uporabiti je torej treba Zakon o pravdnem postopku, ki je veljal poprej (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 s spremembami in dopolnitvami do št. 27/90 - ZPP/77). Po tem zakonu (tretji odstavek 382. člena) v zvezi z 9. členom Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. l. RS, št. 55/92), pa je meja dovoljenosti revizije 80.000 SIT. Revizija je torej dovoljena.

Res je zakon, veljaven v času začetka izvršbe, iz katere izvira ta spor, določal, da kdor trdi, da ima glede predmeta izvršbe kako pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper izvršbo in zahteva, naj se izvršba na ta predmet izreče za nedopustno (prvi odstavek 56. člena Zakona o izvršilnem postopku, Ur. l. SFRJ, št. 20/78 s spremembami in dopolnitvami do št. 27/90). Zdaj veljavni zakon pa določa, da kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno (prvi odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98). Vendar so bile v tem sporu ugotovljene pomembne okoliščine, da je tožena stranka ravnala pošteno (nasprotnega tožeča stranka niti ni trdila) in da se je lahko zanesla na zemljiško knjigo. Po načelu zaupanja vanjo (5. člen Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 33/95), velja, da kdor se zanese nanjo in pri tem pošteno ravna, ne sme trpeti posledic, če ta ne izkazuje pravnega stanja, kakršno sicer dejansko obstaja. Po drugi strani pa tožnica ni poskrbela, da bi bila njena zatrjevana solastninska pravica vpisana v zemljiško knjigo, in s tem preprečila, da bi kdo, ki bi se zanesel na podatke zemljiške knjige, pridobil kakšno pravico na obravnavanem premoženju. V zvezi s tožničinim ravnanjem ne bo odveč omeniti še, da niti ne trdi, da ni bila seznanjena z zavarovanjem terjatve tožene stranke na teh nepremičninah za posojilo, ki je bilo najeto za obnovo nasadov in gospodarskih poslopij kmetije, s katero gospodari njena družina. Ob takšnem stanju stvari tožnica, ki ni ravnala skrbno, ne more uspešno izločati svojega deleža iz izvršbe na premoženje, ki je predmet le-te. Odločitev pritožbenega sodišča je zato materialnopravno pravilna. Zakon tudi ne daje opore za to, da bi bilo mogoče upoštevati socialni vidik obravnavanega problema, ki ga revizija posebej poudarja. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP 1977).