Jedro

Toženec je nakazal 1.500,00 EUR, kar je celotna denarna obveznost. Dejstvo, da je poleg plačila denarnega zneska dogovorjeno tudi vračilo dela zemljišča parc. št. 1830/1 k.o. X, pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo nakazilo denarnega zneska mogoče opredeliti za delno izpolnitev. Gre za dve samostojni obveznosti - denarno in nedenarno. S tem, ko je toženec nakazal denarni znesek, je želel izpolniti eno od dveh samostojnih obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izrek sodbe – glede zahtevka za plačilo glavnice 1.500,00 EUR (del I. točke izreka) in v stroškovnem delu odločitve (II. točka izreka) – spremeni tako, da se v tem delu odločitev glasi: „ Tožena stranka B. B. je v roku 15. dni od prejema te drugostopenjske sodbe dolžan plačati tožniku A. A., znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2016 dalje do plačila.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške postopka.“ V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 107,10 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2014 dalje. Zavrnilo je tudi v tožbi z dne 17. 6. 2016 vsebovan ter z vlogo z dne 21. 11. 2018 spremenjen zahtevek in podredni zahtevek, s katerimi tožnik zahteva toženčevo dovoljenje za vknjižbo lastninske pravice, angažiranje izvedenca geodetske stroke in delitev parc. št. 1830/1 k.o. X, prenos lastninske pravice na parc. št. 1830/5 k.o X, izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 887,24 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338 čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razloge, s katerimi je utemeljena zavrnitev zahtevka za plačilo 1.500,00 EUR, označuje za nejasne. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, da bo toženec tožniku plačal 1.500,00 EUR za to, da bo postal in ostal lastnik dela nepremičnine parc. št. 1830/1 k.o. X, ki sedaj nosi oznako 1830/4 k.o. X. Sodišče navaja, da iztoževani znesek predstavlja kupnino za del nepremičnine parc. št. 1830/1 k.o. X, sedaj 1830/4 k.o. X, obenem pa navede, da tožnik zatrjuje drug temelj. Pri tem ne pojasni, kateri drug temelj naj bi tožnik zatrjeval, pa naj le-ta ne bi izhajal iz izpovedi zaslišanih prič. Sklicuje se na svoje navedbe o dogovoru za prenos lastništva nepremičnine parc. št. 1830/1 k.o. X na toženca, toženec pa se je zavezal del parc. št. 1830/1, sedaj 1830/5 k.o. X, prenesti na tožnika, za drugi del nepremičnine pa plačati 1.500,00 EUR. Ni bilo dogovorjeno, da gre za plačilo za celotno nepremičnino parc. št. 1830/1 k.o. X (sedaj 1830/4 in 1830/5, obe k.o. X). Sklicuje se na tožnikovo izpoved o nakupu dela nepremičnine parc. št. 1830/1 k.o. X, v skici (priloga A5) nešrafiran del. To je sedaj nepremičnina par.c št. 1830/4 k.o. X, ki ostane tožencu. Toženec M. V. ni plačal zemljišča prac. št. 1830/1 k.o. X. Opozarja, da se je tožnik v zadevi P 104/2013 uprl zahtevku. Toženec je tožniku nakazal 1.500,00 EUR iz naslova dogovora, vendar mu je tožnik ta denar vrnil, ker se je bal, da bo s sprejemom denarja pristal na toženčevo lastništvo par. št. 1830/1 k.o. X, ki ni bilo dogovorjeno. Tožnik je torej konkretno in opredeljeno pojasnil in ves čas trdil, da se plačilo zneska 1.500,00 EUR nanaša izključno na plačilo za nakup dela nepremičnine parc. št. 1830/1 k.o. X (sedaj 1830/4 k.o. X), katerega lastnik je postal toženec. Sodišče se je na ogledu prepričalo, da toženčeva hiša ne stoji na parc. št. 1830/1 k.o. X, toženec pa je pojasnil, da naj bi M. V. plačal 1.500,00 DEM, da je lahko začel z gradnjo hiše. Toženčevo izpoved označuje za neresnično. Toženec je sodeloval pri dogovarjanju, da bo na tožnika prenesel lastninsko pravico, kar je potrdil B. V. Tudi geodetinja je povedala, da je bila parc. št. 1830/1 k.o. X na željo pravdnih strank razdeljena na polovico. Zato je nelogično, da bi znesek 1.500,00 EUR predstavljal kupnino za celotno nepremičnino. Opisano je potrdil tudi N. V. Tudi toženčevo nakazilo 1.500,00 EUR potrjuje, da je med strankama obstajal dogovor, da bo toženec za severni del nepremičnine plačal 1.500,00 EUR. Za nepravilno označuje ugotovitev, da je tožnik zahteval plačilo 1.500,00 EUR na račun nepremičnin, ki jih je toženec kupil že od L. V. Sklicuje se na izpoved N. Š., ki je potrdil, da je bila parc. št. 1830/1 k.o. X v pravdo P 104/2013 vključena naknadno. Za nejasno označuje obrazložitev iz 11. točke prvostopenjske sodbe. Ugotovitve iz te točke so v nasprotju z vsemi drugimi ugotovitvami. Ne soglaša, da bi bil tožnik s plačilom obogaten. Če sodišče meni, da je bil med strankama sklenjen dogovor, da je 1.500,00 EUR kupnina za celotno nepremičnino 1830/1 k.o. X, bi moralo to zapisati v izrek sodbe, saj se lahko prisodi manj od zahtevanega. Tožnikova izpoved, da denarja ne potrebuje, ampak naj mu toženec vrne vse parcele ali plača 3.000,00 EUR, ne kaže na tožnikovo neverodostojnost. Prvostopenjsko sodišče je dejansko pritrdilo tožniku, da je bil sklenjen dogovor za celo nepremičnino ali samo za njen del. Tožnik je pristal na zahtevek iz pravde P 104/2013 izključno zaradi dogovora o plačilu 1.500,00 EUR in prenosa dela parc. št. 1830/1 k.o. X nazaj na tožnika. Tudi modificirani zahtevek je neutemeljeno zavrnjen. Tožnik ni zatrjeval, da se bo del nepremičnine 1830/1 k.o. X (sedaj parc. št. 1830/5 k.o. X) na tožnika prenesel na podlagi kupne pogodbe. Način prenosa ni bil določen in je bilo to predmet naknadnega dogovora. Nepravilen je zaključek, da je tožnik postavil napačen tožbeni zahtevek in da bi moral v zahtevku zajeti vsebino pogodbe, katere sklenitev se zahteva. Toženec se je zavezal, da bo nepremičnino, ki je sedaj označena s parc. št. 1830/5 k.o. X, prenesel v last tožnika. Na tožencu je torej, da v skladu z dogovorom o brezplačnem prenosu lastninske pravice izpelje postopek tako, da bo do prenosa lastninske pravice prišlo in da bo postopek izpeljan skladno z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Zato se modificiran zahtevek glasi, da je toženec dolžan na tožnika prenesti lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1830/5 k.o. X v skladu z ZKZ. To pomeni, da mora toženec izpeljati vse postopke na upravni enoti tako, da bo pravni posel odobren. Zahtevek je pravilen, saj se od tožene stranke zahteva izvedbo pravnega posla tako, da bo tožnik vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine parc. št. 1830/5 k.o. X. Stroškovnega dela odločitve se ne da preizkusiti, ker se sodišče sklicuje na stroškovnik, ki sodbi ni priložen.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tako sodišče prve stopnje kot pritožba se po nepotrebnem ukvarjata s premoženjskopravnimi razmerji v zvezi z nepremičnino parc. št. 1830/1 k.o. X pred izdajo sodbe P 104/2013 z dne 3. 1. 2014. S to sodbo, ki je postala pravnomočna 13. 2. 2014, je ugotovljeno, da je toženec lastnik (med drugim tudi) nepremičnine parc. št. 1830/1 k.o. X. Lastninsko pravico je pridobil s priposestvovanjem – na originaren način. To pomeni, da jo je pridobil brez omejitev ali obveznosti do predhodnika. To je pravno pomembno dejstvo; nepomembno je, ali je predhodno kaj in če je, komu je plačal, ali je ostal dolžan.

5. Tožnik zatrjuje, da njegov zahtevek izvira iz ustnega dogovora, ki sta ga s tožencem sklenila ob izdaji sodbe P 104/2013 in v zvezi z izdajo te sodbe: da mu bo toženec plačal 1.500,00 EUR in mu vrnil del nepremičnine parc. št. 1830/1 k.o. X, na skici (listina A5) šrafiran del. V 2. točki odgovora na tožbo toženec priznava sklenitev ustnega dogovora o plačilu 1.500,00 EUR, zanika pa sklenitev dogovora o vračilu dela parc. št. 1830/1 k.o. X. 6. Ker je dejstvo, da se je toženec zavezal tožniku plačati znesek 1.500,00 EUR nesporno, pritožbeno sodišče zavrača vse razloge, s katerimi prvostopenjsko sodišče utemeljuje zaključek, da plačilo zneska 1.500,00 EUR ni bilo dogovorjeno. V 11. točki sodbe se po nepotrebnem opredeljuje do izpovedi strank glede skladnih trditev. Nepomembno je, kar prvostopenjsko sodišče navaja v 12. točki obrazložitve: da toženec na račun pridobitve lastninske pravice na parc. št. 1830/1 k.o. X ni bil dolžan ničesar plačati. Kot že rečeno v 4. točki te obrazložitve: toženec je lastninsko pravico pridobil brez omejitev in obveznosti. Tudi ostali, v 12. točki vsebovani razlogi, s katerimi prvostopenjsko sodišče utemeljuje zavrnitev denarnega dela zahtevka, niso sprejemljivi in jih pritožba upravičeno graja. Za odločitev pomembno je zgolj to, da se je toženec zavezal plačati znesek 1.500,00 EUR; tega toženec ne zanika. Ni pomembno, da toženec zatrjuje, da je bil znesek pripravljen plačati zaradi dobrososedskih odnosov. Nagib, zaradi katerega je obveznost sprejel, ni pomemben (40. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

7. Toženec je dne 5. 9. 2014 nakazal tožniku 1.000,00 EUR, tožnikovemu sinu pa 500,00 EUR; oba – tožnik in njegov sin – sta plačilo zavrnila. Sporno je: – ali gre za poskus izpolnitve, ki je povzročil prenehanje obveznosti; tak učinek ima le pravilna izpolnitev (prvi odstavek 270. čl. OZ); – ali je tožnik zaradi zavrnitve plačila v upniški zamudi (prvi odstavek 300. čl. ZPP). Pravila o izpolnitvi so vsebovana v 271. čl. do 301. čl. OZ.

8. Tožnik trdi, da je poslani denar vrnil in s sporočilom naslovniku (listina A7) dokazuje, da je plačilo dejansko zavrnil. Sporočilo naslovniku z dne 5. 9. 2014 (listina A7) označuje za potrdilo o vračilu denarja. V vlogi z dne 23.11.2016 navaja, da je delno izpolnitev odklonil. Toženec v 3. točki odgovora na tožbo navaja, da toženec in njegov sin denarja nista hotela sprejeti, da sta zavrnila sprejem dogovorjenega zenska. Tudi v vlogi z dne 26. 10. 2016 toženec navaja, da je tožnik sprejem plačila 1.500,00 EUR odklonil. Listino A7 je sodišče prve stopnje vpogledalo, ni je pa dokazno ocenilo, kar pa ni pomembno, saj pravdni stranki soglašata, da toženec poslanega denarja ni sprejel. Do izpolnitve obveznosti torej ni prišlo. Tudi to je torej nesporno dejstvo. Ali je tožnik, ki plačila ni hotel sprejeti, od 5.9.2014 dalje v upniški zamudi (300. čl. OZ), pa je odvisno od tega, ali je plačilo upravičeno, iz utemeljenega razloga zavrnil. 9. V tožbi zatrjuje, daj je denar vrnil, ker delna izpolnitev zanj nima pomena. Zaslišan kot stranka je izpovedal, da zato, ker je ocenil, da se želi toženec s plačilom izogniti preostali obveznosti. Ocenil je torej, da gre za delno izpolnitev obveznosti. S prvim odstavkom 285. čl. OZ je predvideno, da upnik delne izpolnitve, če narava svari ne nalaga kaj drugega, ni dolžan sprejeti.

10. Z vidika višine po pošti poslanega denarnega zneska ne gre za delno izpolnitev. Toženec je nakazal 1.500,00 EUR, kar je celotna denarna obveznost. Dejstvo, da je (naj bi bilo) poleg plačila denarnega zneska dogovorjeno tudi vračilo dela zemljišča parc. št. 1830/1 k.o. X, pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo nakazilo denarnega zneska mogoče opredeliti za delno izpolnitev. Gre za dve samostojni obveznosti – denarno in nedenarno. S tem, ko je toženec nakazal denarni znesek, je želel izpolniti eno od dveh samostojnih obveznosti.

11. Upravičenec do izpolnitve je upnik (280. čl. OZ). Toženec je izpolnil delno tožniku (upniku), delno tretji osebi (tožnikovemu sinu), kar tožnik šteje za pravilno izpolnitev. Glede upravičenca do izpolnitve torej izpolnitev nima napak.

12. Toženčev poskus izpolnitve je bil torej pravilen; tožnik je izpolnitev neupravičeno zavrnil. Ker tožnik izpolnitve ni bil pripravljen sprejeti, je od 5.9.2014 dalje v upniški zamudi. Če pride upnik v zamudo, preneha dolžnikova zamuda. Od dneva upnikove zamude nehajo teči obresti (prvi in drugi odstavek 301. čl. ZPP). Tožnik pa tudi do obresti pred 5. 9. 2014 ni upravičen, saj svojega zahtevka za plačilo obresti ni argumentiral oz. zahtevka za plačilo obresti ni utemeljil. Ni navedel roka, v katerem je bil toženec znesek 1.500,00 EUR dolžan plačati, torej ali je oziroma od kdaj je s plačilom zneska 1.500,00 EUR v zamudi.

13. Z vložitvijo tožbe – dne 20. 6. 2016 – je tožnik postavil zahtevo za plačilo 1.500,00 EUR. S tem je izrazil pripravljenost sprejeti izpolnitev, zaradi česar se toženec na pravne posledice upniške zamude ne more več sklicevati. Podlaga za plačilo zamudnih obresti od 20. 6. 2016 dalje – od zneska 1.500,00 EUR – je 299. čl. OZ, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, ko upnik z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. 14. Ker je dejstvo, da se je toženec zavezal plačati 1.500,00 EUR, nesporno, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je – zaradi kršitve 214. čl. ZPP – odločitev spremenjena. Gre za kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost sodbe (relativna bistvena kršitev postopka – prvi odstavek 339. čl. ZPP). Ker to kršitev pritožbeno sodišče lahko odpravi, je prvostopenjska odločitev spremenjena (354. čl. ZPP). Spremenjena je tako, da je zahtevku za plačilo 1.500,00 EUR ugodeno. Ta denarni znesek je toženec dolžan plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

15. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo obresti za čas pred vložitvijo tožbe je potrjena. Tožnik do zamudnih obresti ni upravičen, ker je bil od 5. 9. 2014 do vložitve tožbe v upniški zamudi; razen tega zahtevek za plačilo obresti pred vložitvijo tožbe ni sklepčen, saj tožnik ne zatrjuje, da je bil oz. od kdaj naj bi bil toženec s plačilom denarnega zneska v zamudi.

16. Vračilo dela nepremičnine parc. št. 1830/1 k.o. X naj bi pravdni stranki po mnenju prvostopenjskega sodišča ustno dogovorili, nista pa sklenili niti zavezovalnega niti razpolagalnega pravnega posla. Iz razlogov na 15. strani obrazložitve prvostopenjske sodbe sledi, da bi tožnik moral zahtevati (tudi) sklenitev zavezovalnega posla; zgolj zahtevek, s katerim uveljavlja izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, ne zadošča. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Za pravnoposlovni prenos lastninske pravice se zahteva sklenitev zavezovalnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico (40. čl. Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), in razpolagalnega posla (49. čl. SPZ). Tožnik zahteva izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, na osnovi katerega se doseže vpis v zemljiško knjigo (razpolagalni pravni posel), spregleda pa, da zavezovalni pravni posel ni bil sklenjen. SPZ uveljavlja kavzalni odnos med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom – veljavna sklenitev zavezovalnega pravnega posla je pogoj za veljavno sklenitev razpolagalnega pravnega posla oz. zahtevek za njegovo sklenitev. V vlogi z dne 21.11.2018 je tožnik navedel, da je bil zavezovalni pravni posel sklenjen s tem, da se je toženec zavezal, da bo lastninsko pravico neodplačno prenesel na tožnika. Trditev ne zadošča, saj vsebina pravnega posla, čas in način njegove sklenitve niso navedeni. Tudi v pritožbi tožnik vztraja, da je bil sklenjen zavezovalni pravni posel o brezplačnem prenosu lastninske pravice; ne sprejema razlogov, s katerimi je prvostopenjsko sodišče presojalo pogoje za prodajo kmetijskega zemljišča, vsebine zavezovalnega posla pa tudi v pritožbi ne navede. Vrnitev (zemljišča), na kar se je tožnik skliceval v postopku pred sodiščem prve stopnje, in s tem utemeljeval nedenarni zahtevek, je izpolnitveno dejanje pri posojilni (569. čl. OZ) in posodbeni (579. čl. OZ) pogodbi, katerih sklenitve tožnik ne zatrjuje. Nobena od pogodb, ki kot izpolnitveno dejanje predvideva vrnitev, torej ni bila zatrjevana; pa tudi sklenitev kakšnega drugega pravnega posla ne. Pravilno je torej prvostopenjsko stališče, da sklenitev zavezovalnega pravnega posla ni bila zatrjevana, zaradi česar postavljeni zahtevek za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila (razpolagalni posel) nima dejanske podlage. Pravilno je tudi prvostopenjsko stališče, da mora biti zavezovalni pravni posel, katerega predmet je nepremičnina, sklenjen v pisni obliki (drugi odstavek 49. čl. SPZ). Če je treba za sklenitev pogodbe napraviti listino, je pogodba sklenjena, ko listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo (prvi odstavek 57. čl. OZ). Tožnik podpisa listine ne zatrjuje. Izrecno se je skliceval le na ustni dogovor o vračilu dela parc. št. 1830/1 k.o. X. Tudi če bi bil zavezovalni pravni posel ustno sklenjen, pomanjkanja obličnosti – pisnosti – ni mogoče spregledati. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zavrnitvijo vseh zahtevkov, ki se nanašajo na nepremičnino parc. št. 1830/1 k.o. X oz. njen del, označen kot parc. št. 1830/5 k.o. X. 17. Pri odmeri stroškov se sodišče prve stopnje sklicuje na stroškovnik, zato je – skladno s sodno prakso – stroškovni del odločitve mogoče preveriti. Kljub temu je zaradi spremembe sodbe treba poseči tudi v stroškovni del odločitve (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je spremenjena tako, da pravdni stranki krijeta svoje stroške. Tožnik je uspel z enim od zahtevkov, drugi, enake vrednosti, pa je zavrnjen. Njegov uspeh je torej polovičen. Toženec se je uspel ubraniti enega od navedenih zahtevkov, z drugim pa je tožnik uspel, zato je tudi toženčev uspeh polovičen.

18. Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku izpodbijala odločitev v celoti, uspela pa s pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi denarnega zahtevka. Tudi v pritožbenem postopku je njen uspeh polovičen. V tem obsegu je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki jih je priglasila v sledeči višini: pritožba 375 točk (tar. št. 21 Odvetniške tarife1), 2 % materialni stroški 3,44 EUR, DDV 38,63 EUR. Glede na uspeh je upravičena do povrnitve 107,10 EUR stroškov (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

1 Uradni list RS, št. 2/2015.