Jedro

Pristojni inšpekcijski organ izreče prepoved reklamiranja tistemu, ki ga izvaja v nasprotju z 10. členom ZOUTI, ne glede na lastništvo spornih predmetov, na katerih so reklamni logotipi. Glede na dejstvo, da so se sporni predmeti ob inšpekcijskem pregledu nahajali v prostorih tožeče stranke, v katerih je opravljala gostinsko dejavnost, posest teh predmetov v obravnavani zadevi zadostuje za izrek inšpekcijskega ukrepa posestniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 5. 2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata RS, Enota L. z dne 28. 3. 2003, s katero je na podlagi 20. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov – ZOUTI (Ur. l. RS, št. 26/2003 – UPB1) v 1. točki izreka tožeči stranki prepovedano oglaševanje tobačnih izdelkov v prostoru tam navedenega gostinskega obrata, in sicer s plastično zapečateno reklamno vitrino v velikosti 56 x 20 cm, v kateri so škatlice cigaret marlboro, chesterfield in LM, in stojalom za dežnike z napisom marlboro v garderobi lokala; v 2. točki izreka je odrejena odstranitev reklamnega materiala za tobačne izdelke v roku 24 ur po prejemu odločbe; v 3. točki izreka je odrejeno, da bo reklamni material odstranila pooblaščena gospodarska družba, če ga ne bo sama tožeča stranka; v 4. točki pa je določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve ter da bo o stroških izdan poseben sklep.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Navaja, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe ZOUTI.

3. Zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka vlaga revizijo, prej pritožbo, iz vseh razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo in zaslišati njenega direktorja. Ne poseduje reklamnih vitrin oziroma stojal za dežnike z znaki tobačnih izdelkov. Sporni predmeti niso njena last, zato ni odgovorna za njihovo odstranitev.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper izpodbijano sodbo obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je opravljena tudi sodna presoja utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bil v obravnavni zadevi utemeljeno izdan inšpekcijski ukrep tržnega inšpektorja po 20. členu ZOUTI zaradi posrednega reklamiranja tobaka in tobačnih izdelkov. Po določbi prvega odstavka 10. člena ZOUTI je prepovedano neposredno in posredno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov, vključno s sponzoriranjem športnih, kulturnih in drugih javnih dogodkov s strani tobačne industrije in veletrgovine, z izjemami, navedenimi v 11. in 12. členu ZOUTI, za katere pa v obravnavanem primeru ne gre. Po drugem odstavku 10. člena ZOUTI se za posredno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov iz prejšnjega odstavka šteje prikazovanje logotipov in drugih znakov za označevanje tobaka in tobačnih izdelkov na predmetih, ki po tem zakonu niso tobačni izdelki. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da se v prostorih tožeče stranke nahajata plastična zapečatena reklamna vitrina v velikosti 56 x 20 cm, v kateri so škatlice cigaret marlboro, chesterfield in LM, in stojalo za dežnike z napisom marlboro v garderobi lokala, zaradi česar je tudi po presoji Vrhovnega sodišča prišlo do posrednega reklamiranja tobačnih izdelkov. Zato je inšpekcijski organ na podlagi četrtega odstavka 20. člena ZOUTI z odločbo prepovedal reklamiranje ter na podlagi šestega odstavka 20. člena ZOUTI odredil takojšnjo odstranitev reklamnega materiala.

9. Po presoji revizijskega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pristojni inšpekcijski organ izreče prepoved reklamiranja tistemu, ki ga izvaja v nasprotju z 10. členom ZOUTI, ne glede na lastništvo spornih predmetov, na katerih so reklamni logotipi. Glede na dejstvo, da so se sporni predmeti ob inšpekcijskem pregledu nahajali v prostorih tožeče stranke, v katerih je opravljala gostinsko dejavnost, posest teh predmetov v obravnavani zadevi zadostuje za izrek inšpekcijskega ukrepa posestniku. V delu, v katerem tožeča stranka zatrjuje, da ni posedovala spornih predmetov, pa revizijsko sodišče takšne navedba zavrača, saj tožeča stranka s tem izpodbija dejansko stanje.

10. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev določb postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev določb ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni podana. Do enakega sklepa pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je v tožbi predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem svojega direktorja v zvezi z vsemi svojimi tožbenimi navedbami. Sodišče prve stopnje je predlog za opravo glavne obravnave zavrnilo, ker tožeča stranka v tožbi ni predlagala nobenega dokaza, ki bi lahko ob upoštevanju tretjega odstavka 14. člena ZUS privedel do drugačnega pravno pomembnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožbene navedbe ne opravičujejo izvedbe glavne obravnave (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ker tako sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1, ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.