Jedro

Predmet spora je sklep gradbenega inšpektorja o zavrženju vloge tožeče stranke za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti, ki ji je bila naložena z inšpekcijsko odločbo. Rok, ki je bil tožeči stranki določen za izpolnitev obveznosti, je sestavni del inšpekcijske odločbe, torej izvršilnega naslova. Tako določen rok za izpolnitev obveznosti ni procesni rok v smislu tretjega odstavka 99. člena ZUP, temveč materialni rok. Rok za izpolnitev obveznosti inšpekcijske odločbe se namreč ne nanaša na opravljanje posameznih dejanj v postopku, ampak se nanaša na samo pravico oziroma obveznost, o kateri je odločeno z odločbo. Gre za materialni rok, katerega trajanje je v inšpekcijski zadevi nelegalne gradnje v okviru meritornega odločanja na podlagi določbe 152. člena ZGO-1 določil pristojni inšpekcijski organ. Pravilnost in zakonitost določitve tega roka je zato mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper inšpekcijsko odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 06122-2201/2016-9 z dne 17. 2. 2017 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba), tožeči stranki naložil, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti nelegalno gradnjo pritličnega objekta tlorisnih dimenzij 6,20 m x 6,10 m + 3,00 m x 6,10 m + 1,90 m x 6,00 m + 3,40 m x 3,70 m, lociranega na levem bregu ... jezera na zemljišču s parc. št. 840 k.o. ..., na mikrolokaciji cca 10,00 m jugozahodno od meje s parc. št. 841/1 k.o. ... in cca 10,00 m severozahodno od mestu čez levoobrežni jarek (1. točka izreka) ter ga odstraniti v roku šestih mesecev po prejemu odločbe in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na lastne stroške (2. točka izreka). Tožeča stranka je z vlogo z dne 11. 5. 2018 pri prvostopenjskemu organu zaprosila za podaljšanje roka za odstranitev objekta. Navajala je, da je zoper inšpekcijsko odločbo vložila tožbo v upravnem sporu ter da pričakuje ugodno rešitev, zato prosi za podaljšanje roka za odstranitev objekta za nadaljnjih šest mesecev, saj bi ji z rušitvijo nastala nepopravljiva škoda.

2. Prvostopenjski organ je vlogo tožeče stranke za podaljšanje roka s sklepom, št. 06122-2201/2016-52 z dne 31. 5. 2018 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), zavrgel. V obrazložitvi svoje odločitve citira določbo tretjega odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ureja podaljšanje rokov. Rok, ki je določen v inšpekcijski odločbi, se ne nanaša na posamezna dejanja v postopku, pač pa je predmet meritornega odločanja in se nanaša na obveznosti, o kateri je odločeno z odločbo. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 455/2008, s katero je to sodišče presodilo, da gre v takih primerih, kot je obravnavani, za materialni rok, katerega trajanje je v okviru meritornega odločanja določil pristojni inšpekcijski organ. Pravilnost in zakonitost takega roka je zato sestavni del odločitve o upravni zadevi in ga je mogoče izpodbijati le s pravnimi sredstvi zoper odločbo, s katero je bil določen. Njegovo morebitno podaljšanje je mogoče le v postopku odločanja o izvršbi, kolikor so za to izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 293. člena ZUP.

3. Odločitvi prvostopenjskega organa je po pritožbi tožeče stranke pritrdilo Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ), ki je pritožbo tožeče stranke z odločbo, št. 0612-250/2016/31 z dne 24. 8. 2018, zavrnilo in se pridružilo zaključkom prvostopenjskega organa. Pojasnilo je, da je rok za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe materialni in ne procesni rok, saj se ne nanaša na opravljanje dejanj v postopku, pač pa je del meritornega odločanja. Za take roke pa zakon ne določa, da bi jih bilo mogoče podaljšati, njihovo pravilnost in zakonitost pa je mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo, kar je tudi stališče sodne prakse. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da se je tožnik zoper inšpekcijsko odločbo sicer pritožil, vendar pa šestmesečnemu roku za odstranitev spornega objekta ni ugovarjal. 4. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka. Uvodoma povzema vsebino izpodbijanega sklepa in izreka inšpekcijske odločbe ter pojasnjuje, da je zoper to odločitev vložila tožbo v upravnem sporu, o kateri pa še ni odločeno. Iz tega razloga je zato že dne 16. 8. 2017 vložila prvi predlog za podaljšanje roka, ki ga je prvostopenjski organ z odločbo z dne 7. 9. 2017 prav tako zavrgel, njegovo odločitev pa je z odločbo z dne 7. 12. 2017 potrdil drugostopenjski organ. Zoper tako odločitev je, enako kot v obravnavanem primeru, vložila tožbo v upravnem sporu, o kateri pa doslej še ni bilo odločeno. Dne 12. 9. 2017 je nato vložila predlog za odlog izvršbe, ki ga je prvostopenjski organ zavrgel, odločitvi pa je po pritožbi pritrdil drugostopenjski organ. Tudi o tožbi, ki jo je vložila zoper tako odločitev, doslej še ni bilo odločeno. Tožbo je vložila še zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ki ga je dne 30. 11. 2017 izdal prvostopenjski organ in je po njeni pritožbi odločitvi pritrdil še drugostopenjski organ, pa tudi v tem upravnem sporu zaenkrat še ni bilo odločeno. Prepričana je, da so vsi upravni akti kot tudi odločitev sodišča odvisni od odločitve o njeni tožbi zoper inšpekcijsko odločbo ter so zato vse druge sprejete odločitve preuranjene. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka navaja razloge, zaradi katerih meni, da je sporni objekt legalna gradnja ter meni, da ji bo z odstranitvijo objekta, preden je odločeno o njeni tožbi zoper inšpekcijsko odločbo, nastala nepopravljiva škoda. Objekt obsega gostinski lokal in društvene prostore tožene stranke, ki jih potrebuje in uporablja za potrebe društva, brez tega pa je obstoj društva ogrožen. Meni tudi, da se, glede na izrek inšpekcijske odločbe, terja odstranitev objekta, ki ne obstaja.

5. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Sodišče je tožbo tožeče stranke zavrglo.

7. Po prvem odstavku 99. člena ZUP so za posamezna dejanja v postopku lahko določeni roki. Rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, in s predpisi določen rok, ki ga je mogoče podaljšati, se lahko podaljšata na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje (tretji odstavek 99. člena ZUP). Vrhovno sodišče RS je v sklepu, št. I Up 455/2008 (enako tudi v sklepih št. I Up 404/2012 in 533/2012, temu pa je sledilo tudi Upravno sodišče RS v več sklepih, primeroma št. I U 641/2010, II U 148/2012, II U 433/2012) sprejelo stališče, da se določba tretjega odstavka 99. člena ZUP nanaša na podaljšanje procesnih rokov, torej rokov, ki vplivajo na potek postopka in določajo opravo posameznih procesnih dejanj v postopku. To, da se določba tretjega odstavka 99. člena ZUP nanaša na procesne roke, izhaja tako iz prvega odstavka 99. člena ZUP, kakor tudi iz ostalih določb v podpoglavju ZUP o rokih (99., 100. in 101. člen ZUP). Takšno sklepanje potrjuje tudi ureditev pravnih sredstev zoper odločitev o predlogu za podaljšanje roka. Po določbi četrtega odstavka 99. člena ZUP zoper sklep o podaljšanju roka ni pritožbe; za sklep, s katerim je predlog za podaljšanje roka zavrnjen, pa veljajo splošne določbe o pritožbi zoper sklep. V skladu z določbami prvega in četrtega odstavka 258. člena ZUP je zato slednje navedeni sklep mogoče izpodbijati v pritožbi zoper odločbo, torej v pritožbi zoper odločbo, s katero je odločeno o zadevi, ki je predmet postopka (prvi odstavek 207. člena ZUP), kar pa obenem pomeni, da je sodno varstvo zoper sklep o zavrnitvi predloga za podaljšanje roka, izdanega na podlagi tretjega odstavka 99. člena ZUP, zagotovljeno v okviru tožbe zoper odločbo.

8. Predmet spora v tem postopku je sklep gradbenega inšpektorja o zavrženju vloge tožeče stranke za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti, ki ji je bila naložena z inšpekcijsko odločbo. Sodišče se zato do navedb tožeče stranke, da je objekt, ki ga mora odstraniti, legalen objekt in da objekt, kot je določen v izreku inšpekcijske odločbe, ne obstaja, ni opredeljevalo, saj gre za tožbene ugovore, ki se nanašajo na inšpekcijsko odločbo, kar pa ni predmet tega postopka. Z inšpekcijsko odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti nelegano gradnjo pritličnega objekta tlorisnih dimenzij 6,20 m x 6,10 m + 3,00 m x 6,10 m + 1,90 m x 6,00 m + 3,40 m x 3,70 m, lociranega na levem bregu Ptujskega jezera na zemljišču s parc. št. 840 k.o. ..., na mikrolokaciji cca 10,00 m jugozahodno od meje s parc. št. 841/1 k.o. ... in cca 10,00 m severozahodno od mestu čez levoobrežni jarek (1. točka izreka) ter ga odstraniti v roku šestih mesecev po prejemu odločbe in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na lastne stroške (2. točka izreka).

9. Sodišče ugotavlja, da je rok, ki je bil tožeči stranki določen za izpolnitev obveznosti sestavni del inšpekcijske odločbe, torej izvršilnega naslova. Tako določen rok za izpolnitev obveznosti ni procesni rok v smislu tretjega odstavka 99. člena ZUP, temveč materialni rok. Rok za izpolnitev obveznosti inšpekcijske odločbe se namreč ne nanaša na opravljanje posameznih dejanj v postopku, ampak se nanaša na samo pravico oziroma obveznost, o kateri je odločeno z odločbo. Gre za materialni rok, katerega trajanje je v inšpekcijski zadevi nelegalne gradnje v okviru meritornega odločanja na podlagi določbe 152. člena ZGO-1 določil pristojni inšpekcijski organ. Pravilnost in zakonitost določitve tega roka je zato mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper inšpekcijsko odločbo (tako Vrhovno sodišče RS in Upravno sodišče RS v zgoraj navedenih sklepih).

10. Tožeča stranka je torej zahtevala podaljšanje roka, ki je bil določen v izvršilnem naslovu (to je inšpekcijski odločbi), ki pa ga, glede na obrazloženo, ni mogoče podaljšati. Z izpodbijanim sklepom, s katerim je bila zavržena njena vloga, s katero je predlagala podaljšanje roka, določenega z inšpekcijsko odločbo, zato ni bilo poseženo v kakšno njeno pravico ali na zakon oprte osebne koristi, saj je bilo o tem odločeno v izvršilnem naslovu. Tega ne spremenijo niti tožbeni ugovori tožeče stranke, da o njeni tožbi, s katero izpodbija inšpekcijsko odločbo ter o tožbi, s katero izpodbija odločitev tožene stranke, ki je zavrgla njen predlog za podaljšanje roka v izvršilnem postopku, še ni odločeno, saj za odločitev glede predmetne vloge tožeče stranke za podaljšanje roka, določenega v inšpekcijski odločbi, niso relevantni.

11. Ker z izpodbijanim sklepom, s katerim je bil predlog tožeče stranke za podaljšanje roka zavržen, ni bilo poseženo v kakšno njeno pravico oziroma pravni položaj, kakršen izhaja iz pravnomočnega izvršilnega naslova, je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo.

K točki II izreka:

12. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25.člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.