Jedro

Seznam izvršilnih naslovov je zbir odločb, s katerimi so bile odmerjene posamezne obveznosti v predpisanih postopkih in izvršilno sodišče ne more presojati zakonitosti in pravilnosti posameznega izvršilnega naslova. Na izvršilni naslov je sodišče, zaradi načela stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati, niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posameznega izvršilnega naslova iz seznama bi morala dolžnica uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.

Potrebni stroški so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic, tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. Utemeljenost upnikovega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na ugovor je zato treba presojati ne le po kriteriju uspeha, temveč tudi z vidika njegove vsebine in s tem prispevka k odločitvi o ugovoru. Če je odgovor na ugovor vsebinsko prazen, stroškov takšnega odgovora ni utemeljeno naložiti v plačilo dolžniku.

Kljub temu da je sodišče prve stopnje upnika pozvalo k podaji odgovora na ugovor, upnik v konkretni zadevi s svojimi navedbami ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje o ugovoru. V ugovoru je namreč dolžnica sklep o zavarovanju le pavšalno izpodbijala zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavnih pravic, pri čemer ni navedla katere procesne določbe so ji bile kršene oziroma nepravilno uporabljene v tem postopku, medtem ko kršitev ustavnih pravic navaja le posplošeno in jih ne argumentira in še navaja, da jo upnik neupravičeno bremeni za plačilo prispevkov. Takšnih navedb v ugovoru že na prvi pogled ni mogoče šteti za resnične, da bi bila mogoča posledica iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, temveč mora njegovo utemeljenost presoditi sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa (kot je tudi pravilno storilo). Že upnik je v odgovoru na ugovor navedbe dolžnice v ugovoru ocenil kot pavšalne, ugovor pa neobrazložen, medtem ko upnik s svojimi pravnimi naziranji glede posameznih obveznosti iz izvršilnega naslova, ki se nanašajo na prispevke iz socialnega zavarovanja in pravno podlago posameznih obveznosti dolžnice iz posameznih odločb iz seznama izvršilnega naslova, ki predstavlja zbir odločb, s katerimi so bile odmerjene posamezne obveznosti v predpisanih postopkih (na kar je izvršilno sodišče vezano zaradi načela stroge formalne legalitete), tudi po oceni pritožbenega sodišča ni v ničemer pripomogel k odločitvi sodišča prve stopnje, saj bi bila ta enaka, tudi če odgovora sploh ne bi vložil (pravo namreč sodišče pozna po uradni dolžnosti - iura novit curia).

Izrek

I. Pritožba dolžnice se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

II. Pritožba upnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

III. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1 ugovor dolžnice zoper sklep o zavarovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Z 436/2018 z dne 10. 8. 2018 zavrnilo. V točki 2 pa odločilo, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor z dne 2. 11. 2018. 2. Zoper 1. točko izpodbijanega sklepa se pritožuje dolžnica, ki navaja, da se jo neupravičeno bremeni za plačilo prispevkov. Dolžnica je bila direktorica družbe A. d.o.o., ki ni imela dovolj sredstev za poplačilo prispevkov. Sodišče v izpodbijanem sklepu navaja, da je upnik pojasnil, da je dolžnica v socialno zavarovanje vključena po zavarovalni podlagi 40, torej da je zavarovana kot družbeniki – poslovodne osebe in na tej zavarovalni podlagi zavezanec za prijavo in za plačilo prispevkov za socialno varnost (za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo, za primer brezposelnosti), torej zavarovanec kot fizična oseba in ne delodajalec kot pravna oseba. Sodišče je ugovor zavrnilo kot neobrazložen in posledično neutemeljen. Dolžnica meni, da je argumentacija sodišča protislovna, saj država hoče vzeti stanovanje dolžnici, da bi ji istočasno priznala pravico do pokojnine, kar je v nasprotju z načelom sorazmernosti. Utemeljitev mora zajeti prvine pravne odločitve, mora biti formalno logično neoporečna in mora biti po vsebinski plati kolikor je le mogoče prepričljiva, pri čemer vsebinska prepričljivost nima zgornje meje. Njeno intenzivnost povečuje konsistentna in koherentna utemeljitev, ki temelji na pravno pravičnih, legitimnih in strokovno neoporečnih argumentih, drugače ni mogoče učinkovito varovati pravic pravnih subjektov in jim nalagati obveznosti, saj se ne ustvarja zaupanja v vodenje poslovanja in izvajanje nadzorne politike organov države in je zato v nasprotju z Ustavo RS, predvsem z 2. členom Ustave RS.

3. Zoper sklep se pritožuje upnica v stroškovnem delu v 2. točki izreka in navaja, da je odločitev sodišča v izpodbijanem delu pravno zmotna. Sodišče je v posredovanju dolžnikovega ugovora upnici v odgovor izrecno zapisalo, da v odgovor pošilja obrazložen ugovor dolžnika in upnico s pravnim poukom opozorilo na posledice iz 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), če nanj ne bi odgovorila v 8-dnevnem roku. Če bi sodišče dolžnikov ugovor predhodno ocenilo za neobrazložen, ga skladno z določili drugega in tretjega odstavka 53. člena ZIZ, ne bi smelo vročati upnici v odgovor. V tretjem odstavku 53. člena ZIZ je nedvomno predpisano, da za neobrazložen ugovor ne velja določba 57. člena ZIZ in je torej že iz te določbe mogoče analogno sklepati na nedovoljenost (upoštevanja) neutemeljenega ugovora, vsekakor pa je nesporno, da pri odločanju sodišča o vročanja ugovora dolžnika upnici ne prideta v poštev diskrecija ali prosti poudarek oziroma pri zakonski dolžnosti sodišča, da neobrazložen ugovor šteje za neutemeljen in ga posledično upnici ne vroča v odgovor, ne gre za fakultativno obveznost, temveč za edino pravilno in pravno dopustno ravnanje. Sodišče je pri presoji obrazloženosti ugovora dolžno preveriti tudi, če katera od dolžnikovih ugovornih navedb izpolnjuje kriterij za ugovorni razlog po 55. členu ZIZ. Kadar sodišče upnici v odgovor pošlje ugovor, že iz samega vročanja v odgovor konkludentno izhaja, da ga šteje za obrazloženega oziroma ga ne šteje za neobrazloženega, posledično pa neutemeljenega oziroma nedovoljenega, torej je odgovor upnice, že zaradi postopanja sodišča, potreben. Sodišče je v dopisu z dne 29. 10. 2018, s katerim je vročilo dolžnikov ugovor v odgovor upnici, izrecno zapisalo, da v odgovor pošilja obrazložen ugovor dolžnika, zato gre pri odločitvi sodišča v izpodbijanem delu sklepa za napačno uporabo materialnega prava. Pri tem izpostavlja še sodno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 40/2017 z dne 15. 2. 2017 in opozarja na ključna pravna stališča višjega sodišča v navedeni zadevi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ – Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami).

**O pritožbi dolžnice**

6. Upnik je zoper dolžnico vložil predlog za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičninah, na podlagi seznama izvršilnih naslovov št. DT ... z dne 3. 8. 2018, skladno z 243. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je predlagano zavarovanje dovolilo s sklepom z dne 27. 1. 2017. Sklep, s katerim je zavarovanje dovoljeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. To pomeni, da mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh pa ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

7. Dolžnica je sklep o zavarovanju izpodbijala zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavnih pravic, pri čemer ni navedla katere procesne določbe so ji bile kršene oziroma nepravilno uporabljene v tem postopku, medtem ko kršitev ustavnih pravic navaja le posplošeno in jih ne argumentira. Dolžnica v ugovoru še navaja, da jo upnik neupravičeno bremeni za plačilo prispevkov. Sodišče prve stopnje je tak ugovor dolžnice pravilno zavrnilo kot neobrazložen in posledično neutemeljen, višje sodišče pa odločitev sprejema kot materialnopravno pravilno. Že sodišče prve stopnje, na katerega razloge se, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče, je dolžnici pojasnilo, da je seznam izvršilnih naslovov zbir odločb, s katerimi so bile odmerjene posamezne obveznosti v predpisanih postopkih in izvršilno sodišče ne more presojati zakonitosti in pravilnosti posameznega izvršilnega naslova. Na izvršilni naslov je sodišče, zaradi načela stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati, niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posameznega izvršilnega naslova iz seznama bi morala dolžnica uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.

8. Seznam izvršilnih naslovov je sestavljen skladno z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in vsebuje vse sestavine iz 9. točke 145. člena tega zakona, zato predstavlja veljaven izvršilni naslov. Upnik namreč lahko, na podlagi 9. točke drugega odstavka 145. člena ZdavP-2, vloži predlog za izvršbo ali zavarovanje na podlagi seznama izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Predloženi seznam izvršilnih naslovov z dne 3. 8. 2018 vsebuje vse navedene zahtevane sestavine, saj je pod rubriko izvršilni naslov poleg navedbe posameznega izvršilnega naslova tudi navedba, na katero davčno obveznost se odločba nanaša, in navedba, za katero obdobje je obračunana posamezna davčna obveznost. Dolžnica je bila zavarovana kot družbeniki – poslovodne osebe in je bila na tej zavarovalni podlagi zavarovanec kot fizična oseba (in ne pravna oseba) zavezana za prijavo in za plačilo prispevkov za socialno varnost. Ugovornim očitkom dolžnice o neobrazloženosti odločbe, kršitvi predpisov in da jo upnik neupravičeno bremeni za plačilo prispevkov, kar dolžnica ponavlja tudi v pritožbi, glede na vse pojasnjeno, ni mogoče slediti.

9. Glede na navedeno je pritožba dolžnice neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in v izpodbijani točki 1 sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**O pritožbi upnice**

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v stroškovnem delu (v 2. točki izreka) oprlo na peti odstavek 38. člena ZIZ in smiselno 165. člen ZPP in zaključilo, da v konkretnem primeru stroški upnika za odgovor na ugovor niso bili potrebni za izvršbo, saj je bil ugovor dolžnice neobrazložen.

11. ZIZ pravila odločanja o stroških izvršilnega postopka v celoti določa v petem in šestem odstavku 38. člena. _Dolžnik mora upniku, na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo_, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju. Upnik mora dolžniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Potrebni stroški so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic, tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. Utemeljenost upnikovega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na ugovor je zato treba presojati ne le po kriteriju uspeha, temveč tudi z vidika njegove vsebine in s tem prispevka k odločitvi o ugovoru. Če je odgovor na ugovor vsebinsko prazen, stroškov takšnega odgovora ni utemeljeno naložiti v plačilo dolžniku.

12. Kljub temu da je sodišče prve stopnje upnika pozvalo k podaji odgovora na ugovor, upnik v konkretni zadevi s svojimi navedbami ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje o ugovoru. V ugovoru je namreč dolžnica sklep o zavarovanju le pavšalno izpodbijala zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter kršitve ustavnih pravic, pri čemer ni navedla katere procesne določbe so ji bile kršene oziroma nepravilno uporabljene v tem postopku, medtem ko kršitev ustavnih pravic navaja le posplošeno in jih ne argumentira in še navaja, da jo upnik neupravičeno bremeni za plačilo prispevkov. Takšnih navedb v ugovoru že na prvi pogled ni mogoče šteti za resnične, da bi bila mogoča posledica iz prvega odstavka 58. člena ZIZ, temveč mora njegovo utemeljenost presoditi sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa (kot je tudi pravilno storilo). Že upnik je v odgovoru na ugovor navedbe dolžnice v ugovoru ocenil kot pavšalne, ugovor pa neobrazložen, medtem ko upnik s svojimi pravnimi naziranji glede posameznih obveznosti iz izvršilnega naslova, ki se nanašajo na prispevke iz socialnega zavarovanja in pravno podlago posameznih obveznosti dolžnice iz posameznih odločb iz seznama izvršilnega naslova, ki predstavlja zbir odločb, s katerimi so bile odmerjene posamezne obveznosti v predpisanih postopkih (na kar je izvršilno sodišče vezano zaradi načela stroge formalne legalitete), tudi po oceni pritožbenega sodišča ni v ničemer pripomogel k odločitvi sodišča prve stopnje, saj bi bila ta enaka, tudi če odgovora sploh ne bi vložil (pravo namreč sodišče pozna po uradni dolžnosti - _iura novit curia_).

13. Odločitev, da stroški odgovora na ugovor objektivno niso bili potrebni za izvršbo, je torej pravilna. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je upnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani 2. točki izreka, v katerem je odločeno, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).