Jedro

Ena od procesnih predpostavk za odločanje je tudi zahteva, da o isti stvari ne moreta teči dva postopka oziroma, da o isti stvari ne more biti dvakrat odločeno (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Tožeča stranka zato ne more uspešno uveljavljati predloga za začetek postopka v isti zadevi (na podlagi pobude za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici). Zaključek tožene stranke, da gre za odločanje o isti stvari je pravilen, saj tožnik drugačne pravne ali dejanske podlage niti ne zatrjuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom št. DT 499-6/2012-14 z dne 21. 11. 2012, je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju Ministrstvo) zavrglo pobudo tožnika za odpravo odločbe Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 48210-068/2003 03 0894 161 z dne 8. 5. 2007 v točkah 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9 in 10 izreka po nadzorstveni pravici. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa, je Davčni urad Ljubljana tožniku po izvedenem ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dobička pravnih oseb za leto 2000 ter davkov in prispevkov od plač za leto 2001 dne 8. 5. 2007 izdal odločbo (v nadaljevanju prvostopenjska odločba), s katero mu je naložil plačilo davka od dobička za leto 2000 (točka 1 izreka) ter davkov in prispevkov za leto 2001 (točke 2 do 10 izreka). Zoper navedeno odločbo tožnik ni vložil pritožbe. Dne 27. 5. 2011 pa je tožnik vložil zahtevo za odpravo prvostopenjske odločbe po nadzorstveni pravici v 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. točki izreka. Dne 4. 11. 2011 pa je bil vložen še poziv za odpravo iste odločbe po nadzorstveni pravici v 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10 točki izreka po uradni dolžnosti. V obeh navedenih vlogah je tožnik navedel, da je bila odločba, katere odpravo zahteva, izdana v ponovnem inšpekcijskem nadzoru davka od dobička pravnih oseb za leto 2000 ter davkov in prispevkov za leto 2001, ker je tožnik s pritožbo zoper prvotno odločbo, izdano dne 17. 6. 2002, delno uspel. V delu, kjer tožnik s pritožbo zoper prvotno odločbo ni uspel pa je vložil tožbo, ki ji je bilo s sodbo Upravnega sodišča U 553/2003-21 z dne 7. 3. 2006 delno ugodeno glede teka zamudnih obresti, v ostalem pa je bila tožba zavrnjena. Nato je reviziji, vloženi zoper sodbo, Vrhovno sodišče RS s sodbo št. X Ips 708/2006 z dne 15 7. 2010 ugodilo ter odločilo, da davčni organ invalidskemu podjetju ne more odreči ugodnosti in mu naložiti plačila davkov in prispevkov kot drugim (neinvalidskim) podjetjem zaradi neizpolnjevanja pogojev za invalidsko podjetje, ki z zakonom niso predpisani. S tem je bilo materialno pravo (569. člen ZGD) zmotno uporabljeno, saj sta ga davčna organa in sodišče razlagali preširoko. Ker se je enako zgodilo tudi v primeru odločbe, za katero tožnik predlaga odpravo, tožnik meni, da je bil s strani davčnega organa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja očitno kršen materialni zakon, saj je bil napravljen napačen pravni zaključek. Ker je tako dana podlaga za uporabo drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 je zato (v prvi zahtevi z dne 27. 5. 2011) predlagal, da pristojni organ odločbo z dne 8. 5. 2007 odpravi po nadzorstveni pravici v točkah 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9 in 10. O navedeni vlogi je bilo odločeno z odločbo Ministrstva z dne 1. 9. 2011. Tožnik glede te odločbe ni sprožil upravnega spora in je postala pravnomočna. Nato pa je tožnik dne 4. 11. 2011 vložil pobudo, naj Ministrstvo za finance skladno z načelom zakonitosti, kot je opredeljeno v 4. členu ZdavP-2, na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti kot pristojni organ odpravi prvostopenjsko odločbo v točkah 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9 in 10 izreka po nadzorstveni pravici.

Ministrstvo je ob ugotovitvi, da je o vsebinsko enaki zahtevi že pravnomočno odločilo z odločbo z dne 1. 9. 2011, na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici z dne 4. 11. 2011 s sklepom z dne 26. 1. 2012 zavrglo. Tožnik je nato zoper navedeni sklep vložil tožbo, ki ji je bilo s sodbo opr. št. I U 372/2012-12 z dne 20. 9. 2012 ugodeno, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek in odločanje.

Ministrstvo nato ugotavlja, da obe vlogi tožnika (zahteva z dne 27. 5. 2011 in pobuda z dne 4. 11. 2011) temeljita na drugem odstavku 88. člena ZDavP-2, ki določa pogoje oziroma razloge za uporabo izrednega pravnega sredstva - odprave, razveljavitve in spremembe odločbe po nadzorstveni pravici. Ker v tem členu ni določeno, kdo je upravičen do vložitve tega izrednega pravnega sredstva, je zato potrebno glede tega v smislu tretjega odstavek 2. člena ZDavP-2 uporabiti določbe ZUP. Po prvem odstavku 275. člena ZUP pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi oziroma razveljavi odločbo po uradni dolžnosti oziroma tudi na zahtevo stranke. Nato pojasni, da Ministrstvo ni bilo v dvomih glede tega, ali je tožnik želel, da se postopek uvede na njegovo zahtevo ali pa gre zgolj za pobudo in zato ni postopalo v smislu 67. člena ZUP, saj je iz obeh zahtevkov razvidno, da gre po vsebini za identična zahtevka.

Po prvi zahtevi tožnika je Ministrstvo izdalo odločbo, zoper katero ta ni sprožil upravnega spora. V odločbo, ki postane dokončna oziroma pravnomočna (kot je tudi v tem primeru) se lahko poseže le z zakonom določenimi pravnimi sredstvi. Ker pa je ena od procesnih predpostavk tudi zahteva, da o isti stvari ne moreta teči dva postopka oziroma, da o isti stvari ne more biti dvakrat odločeno (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP), ne more biti še enkrat uveden postopek in to tudi po uradni dolžnosti ne. Ker je prva odločba vmes postala pravnomočna in zato nespremenljiva, za odločitev o uvedbi postopka po uradni dolžnosti, kot to predlaga tožnik, ni zakonite podlage. Ker je Ministrstvo glede prvega predloga tožnika za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici z dne 27. 5. 2011 izdalo dne 4. 11. 2011 zavrnilno odločbo, dejanska in pravna podlaga za uveljavitev odprave odločbe po nadzorstveni pravici pa je tudi ostala nespremenjena, je bilo potrebno pobudo zavreči. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Najprej opisuje potek postopka od izdaje prve odločbe dne 17. 6. 2002 do izdaj sodbe Vrhovnega sodišča dne 15. 7. 2010, s katero je bilo reviziji tožniku ugodeno in po kateri je bilo materialno pravo (569. člen ZGD) zmotno uporabljeno. Na podlagi navedene sodbe Vrhovnega sodišča je Ministrstvo dne 16. 9. 2010 izdalo odločbo, s katero je prvostopenjsko odločbo z dne 17. 6. 2002 v točki I/1 za znesek 55.700.21 EUR davka od dobička za leto 2000 ter v točki I/4 do 14 v delu, ki se nanaša na naložitev davkov in prispevkov od plač za leto 2000 odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožnik nadalje meni, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s pravnim mnenjem izraženim v sodbi Upravnega sodišča št. I U 372/2012-12 z dne 20. 9. 2012. Poudarja, da glede na pravno mnenje izraženo v navedeni sodbi dejansko stanje v izpodbijanem sklepu ni pravilno oziroma popolno opisano niti niso dovolj jasno navedene določbe materialnih predpisov, na katere je odločitev oprta.

Sklicuje se na 88. člen ZDavP-2 in meni, da bi moralo Ministrstvo skladno z načelom zakonitosti, kot je opredeljeno v 4. členu ZdavP-2, ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča z dne 15. 7. 2010 že samo po uradni dolžnosti odločbo prvostopenjskega organa z dne 8. 5. 2007 v 2., 3., 4., 5., 6., 7, 8, 9. in 10. točki izreka odpraviti po nadzorstveni pravici. Pravna država namreč pomeni vezanost delovanja vseh državnih organov na pravne predpise, kot nasprotje njihovi samovolji in arbitrarnosti. Sklicuje se še na sodbo Upravnega sodišča št. U 2737/2006 z dne 21. 11. 2007. Meni, da je glede na to, da gre za davčni zadevi, glede katerih je bilo istemu zavezancu za davek ob enaki dejanski in pravni situaciji po vsebini različno odločeno za pravno popolnoma nevzdržno situacijo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo o sodniku posamezniku, na podlagi druge alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1. O zadevi je odločilo izven glavne obravnave skladno s prvo alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik z vlogo z dne 27. 5. 2011 zahteval, da pristojni organ ustrezno odpravi odločbo z dne 8. 5. 2007 po nadzorstveni pravici in da je bila nato (že po dne 1. 9. 2011 izdani odločbi glede zahteve z dne 27. 5. 2011) dne 4. 11. 2011 vložena še pobuda za odpravo odločbe z dne 8. 5. 2007 po nadzorstveni pravici. Obe tožnikovi vlogi izhajata iz določbe drugega odstavka 88. člena ZDavP-2, kot je navedla že tožena stranka. Prav tako je tudi po oceni sodišča iz obeh navedenih vlog tožnika razvidno, da gre po vsebini za identična zahtevka, le da je bil prvi postopek v zvezi z odpravo odločbe po nadzorstveni pravici uveden na zahtevo tožnika, v drugi zahtevi oz. pobudi pa tožnik predlaga, naj se postopek uvede po uradni dolžnosti. V zadevi pa tudi ni sporno, da tožnik zoper odločbo z dne 1. 9. 2011, izdano po prvi vlogi tožnika, ni vložil tožbe in začel upravnega spora in je ta odločba postala dokončna oziroma pravnomočna.

Ker je ena od procesnih predpostavk za odločanje tudi zahteva, da o isti stvari ne moreta teči dva postopka oziroma, da o isti stvari ne more biti dvakrat odločeno (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP), tožeča stranka tudi po presoji sodišča ne more uspešno uveljavljati predloga za začetek postopka v isti zadevi (v tem primeru na podlagi pobude za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici). Pristojni organ mora glede na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo stranke zavreči, če ob predhodnem preizkusu ugotovi, da je o stvari že bilo pravnomočno odločeno, dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek pa se ni spremenilo. Ob tem je pomembna zlasti presoja o tem, ali gre za identično zahtevo ter tudi, ali se zahteva opira na različno pravno in dejansko podlago od prejšnje. Po presoji sodišča je v obravnavanem postopku, kjer se odloča glede pobude tožnika z dne 4. 11. 2011, zaključek tožene stranke, da gre za odločanje o isti stvari pravilen, saj tožnik drugačne pravne ali dejanske podlage niti ne zatrjuje. Tak zaključek pa je tudi podlaga za odločitev po prvem odstavku 129. člena ZUP. Glede tožbenega ugovora, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s pravnim mnenjem, izraženim v sodbi tega sodišča z dne 20. 9. 2012 pa sodišče ugotavlja, da ta ni konkretiziran in s tem zolj pavšalen. Sicer pa se sodišče strinja z razlogi za odločitev, kot jih je obširno navedla tožena stranka ter se nanje tudi sklicuje, na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave in kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.