Jedro

Določba prvega odstavka 32. člena CMR se uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu blaga po cesti, kadar sta s pogodbo določeni prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsak ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank. Tudi iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je za presojo zastaranja zahtevka, kakršen je vtoževani (prevoznina in stojnina), potrebno uporabiti citirano določbo CMR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 47869/2015 z dne 22.4.2015 v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo ter (II.) tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke.

2. Tožnica je v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške, ki jih je imela v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile med pravdnima strankama sklenjene prevozne pogodbe in da tožnica zahteva plačilo na podlagi teh pogodb (plačilo prevoznine in stojnine). Ni utemeljeno pritožbeno opozarjanje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo na določbo prvega odstavka 32. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR) in posledično narobe zaključilo, da je tožbeni zahtevek zastaran. Prav tako nima prav pritožba, da je v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) 32. člen CMR potrebno interpretirati tako, da je enoletni zastaralni rok določen le za terjatve v zvezi s tovorom oziroma predmetom prevoza (jamčevalni zahtevki, odškodnina zaradi zamude, škode ali izgube...), ne pa tudi za terjatve prevoznika za plačilo prevoza.

6. Določba prvega odstavka 32. člena CMR se uporablja za vsako pogodbo o odplačnem prevozu blaga po cesti, kadar sta s pogodbo določeni prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsak ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank (prvi odstavek 32. člena CMR). Kot je navedlo sodišče prve stopnje tudi iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je za presojo zastaranja zahtevka, kakršen je vtoževani (prevoznina in stojnina), potrebno uporabiti citirano določbo CMR.

7. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede datuma, od katerega je zastaranje pričelo teči. Višje sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da zastaranje ni bilo pretrgano oziroma zadržano, pa tudi z njegovo obrazložitvijo, da so trditve tožeče stranke v zvezi s temi dejstvi pomanjkljive in zato pri odločanju neuporabne. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo preostale predlagane dokaze.

8. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov o zatrjevanem dogovoru, da se terjatve plačajo po njihovi zapadlosti, ko bo tožena stranka imela dovolj sredstev in v zvezi s priznanjem obveznosti tožene stranke, saj tožeča stranka glede tega ni postavila ustreznih trditev (13. in 14. točka obrazložitve). Višje sodišče v celoti soglaša z izčrpno obrazložitvijo sodišča prve stopnje v zvezi s predlagano in zavrnjeno preložitvijo naroka za glavno obravnavo, v katerem je to celovito odgovorilo na vse (v pritožbi ponovljene) očitke tožeče stranke.

9. Pri tem višje sodišče opozarja na obrazložitev sodišča prve stopnje, da so navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka terjatve ves čas priznavala in da je zato bilo zastaranje večkrat pretrgano, izpodbite z navedbami tožene stranke, da je tožena stranka v letu 2104 vložila ugovor zoper izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga je za isto terjatev vložita tožeča stranke (B9, 10 in 11). Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, bi bilo zastaranje pretrgano, če bi tožena stranka pripoznala dolg (364. člen OZ). Vendar pa je z vložitvijo ugovora zoper izdani sklep o izvršbi tožena stranka jasno pokazala, da dolga ne pripoznava, temveč mu nasprotuje, zato zastaranje ni bilo pretrgano. Res je tudi, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo (B9), saj se je ta postopek končal z umikom tožbe (prvi odstavek 366. člena OZ).

10. Ker tožnica ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo toženke za povračilo stroškov, ki jih je imel z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).