Jedro

Tožnik, ki je star 68 let in s 35 leti skupne pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji in Bosni in Hercegovini (20. člen Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino) izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino po 36. členu ZPIZ-1, ima pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine, kljub temu da mu je bila v Bosni in Hercegovini priznana pravica do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 1. 2011 in št. ... z dne 8. 4. 2011, s katerima je dokončno zavrnila tožnikovo zahtevo, da se mu prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine. Tožniku je to pravico priznalo in toženi stranki naložilo, da v 30-ih dneh po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se sodišče prve stopnje nepravilno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2010, iz katere izhaja, da po ustavno skladni razlagi drugega odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami) zavarovanec lahko kadarkoli uveljavi pravico do izbire pokojnine pri toženi stranki na podlagi pokojninskega zavarovanja v Republiki Sloveniji, vendar le, če z mednarodnim sporazumom ni drugače določeno. O pravicah, doseženih na podlagi zavarovanja v različnih državah, je po načelu nadrejenosti mednarodnih sporazumov domačim predpisom potrebno odločati na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju, sklenjenega med Republiko Slovenijo ter Bosno in Hercegovino, ki velja od 1. 7. 2008 dalje. Sporazum glede že uveljavljenih dajatev oziroma pokojnin vsebuje izrecne določbe in zavarovancu ne daje možnosti izbire po 177. členu ZPIZ-1. Sporazum ureja vse dajatve, ne govori le o istovrstnih dajatvah, ki so bile pred začetkom veljavnosti sporazuma priznane po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic in natančno določa, katere dajatve se ne preračunajo in ostanejo obveznost pogodbenice, ki je dajatev priznala. Sklicuje se na 37. člen Sporazuma, ki v drugem odstavku določa, da če po zakonodaji druge pogodbenice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve tega Sporazuma, ostanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala. Zavarovanec bi imel pravico do izbire le, če bi Sporazum izrecno določal, da ostanejo v breme prve države pogodbenice le istovrstne dajatve, zavarovanec pa bi uveljavljal dajatev druge vrste. Nadalje se tožena stranka sklicuje na četrti odstavek 37. člena Sporazuma, po katerem pristojni nosilec v prvi pogodbenici ponovno odmeri pokojnino na podlagi novo ugotovljene zavarovalne dobe v skladu s Sporazumom le v primeru, če nosilec druge pogodbenice prizna pravico do pokojnine v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, torej na podlagi zahtevka za preračun pokojnine, posredovanega po uradni dolžnosti in tako ne omogoča kasnejše nove odmere na podlagi zahteve zavarovanca. Ker drugi odstavek 37. člena Sporazuma določa trajno razdelitev pokojninskih bremen med državama pogodbenicama, in sicer na podlagi zahteve nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ene ali druge države pogodbenice, zavarovanci nimajo možnosti izbire med vrstami pokojnine. Zavarovanec nima izbire, ne zato, ker ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1, temveč zato, ker mu je Sporazum, ki je v pravnem redu hierarhično nad zakonom, ne daje. Pravilnost takšnega stališča potrjujejo določbe Sporazuma o socialnem zavarovanju, sklenjenega med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, ki v 38. členu izrecno omogoča izbiro med pokojninami oziroma priznanje tiste vrste pokojnine, za katero so izpolnjeni pogoji. Določbe 37. člena Sporazuma izvajata Republika Slovenija in Bosna in Hercegovina enako, s tem je zagotovljeno enakopravno obravnavanje zavarovancev obeh držav pogodbenic. Sklicuje se na zapisnik pogovorov organov za zvezo na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja Bosne in Hercegovine ter Republike Slovenije v aprilu 2011. O zahtevi za priznanje pravice do invalidske pokojnine je bilo v skladu s 37. členom Sporazuma že pravnomočno odločeno, tožnik na dan uveljavitve sporazuma 1. 7. 2008 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Ker se tožniku pokojnina za slovensko zavarovalno dobo že izplačuje v Bosni in Hercegovini, ostane ta pokojnina obveznost države, ki je prva priznala pravico do pokojnine, v tem primeru nosilca zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji tožniku ni mogoče priznati.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Po splošni določbi o značilnosti pravic iz obveznega zavarovanja iz 5. člena ZPIZ-1 so te pravice neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Pravice iz obveznega zavarovanja ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa ZPIZ-1. Po prvem odstavku 250. člena ZPIZ-1 lahko pravice iz obveznega zavarovanja pri toženi stranki uveljavi oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Glede izbire med pokojninami iz obveznega zavarovanja 177. člen ZPIZ-1 določa, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri ter se ta določba uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij.

Prvostopenjsko sodišče se v utemeljitvi sodbe pravilno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2010, sprejeto tudi na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-770/2006 z dne 27. 5. 2009, da je določbo drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 potrebno razlagati tako, da lahko zavarovanec kadarkoli uveljavlja pravico do izbire pokojnine pri slovenskem nosilcu pokojninskega zavarovanja, če s sporazumom ni določeno drugače. Odrekanje pravice do pokojnine z utemeljitvijo, da je bila z uveljavitvijo pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja izčrpana pravica do izbire, nasprotuje ustavnim določbam o pravici do socialne varnosti in o pravici do zasebne lastnine.

Tožena stranka se po prepričanju sodišča druge stopnje nepravilno sklicuje na določbe Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Zakon o ratifikaciji sporazuma je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 37/08 – Mednarodne pogodbe, št. 10/08 in je po obvestilu Ministrstva za zunanje zadeve, objavljenem v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe, št. 14/2008, začel veljati 1. 7. 2008). V upravnem spisu sta priloženi dve odločbi nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbski, iz katerih izhaja, da je bila po predpisih tuje države tožniku od 1. 1. 1999 priznana pravica do pokojnine. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi imel zavarovanec pravico do izbire le, če bi Sporazum izrecno določal, da ostanejo v breme prve države pogodbenice le istovrstne dajatve, zavarovanec pa bi uveljavljal dajatev druge vrste. Posameznih vrst dajatev v različnih državah ne gre enačiti, saj Sporazum v 1. členu ne definira pojma "pokojnina" in zato med opredelitvami pojmov ne določa, da imata izraza „invalidska pokojnina“ in „starostna pokojnina“ v obeh državah enak pravni pomen. V drugem odstavku 1. člena Sporazuma je določeno, da imajo drugi izrazi v Sporazumu pomen, kot jim ga določa zakonodaja, veljavna v vsaki od pogodbenic. Pojem "invalidska pokojnina" v Bosni in Hercegovini ne pomeni nujno enake dajatve, kot je s tem pojmom določena v ZPIZ-1 in so tudi pogoji za priznavanje pravic lahko različni. Invalidska pokojnina, niti v sorazmernem delu, tožniku v Republiki Sloveniji ni bila priznana, kot izhaja iz odločbe tožene stranke z dne 26. 7. 2010, priložene v upravnem spisu.

Določba 37. člena Sporazuma o ponovni odmeri pokojnin po uradni dolžnosti, se nanaša na vse pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice. Tožena stranka po prepričanju sodišča druge stopnje zmotno razlaga določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma. Pogoji za pridobitev pravice do pokojnine iz prvega odstavka 37. člena Sporazuma se v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve Sporazuma, torej na dan 1. 7. 2008. Ker iz listin v upravnem spisu oziroma ugotovitev v postopku pri toženi stranki izhaja, da tožnik dne 1. 8. 2008 po zakonodaji, ki velja v Republiki Sloveniji, ni izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine in če bi uveljavljal le to pravico, bi bilo pravilno stališče tožene stranke, da tožniku pravice ni mogoče priznati, ker po slovenskih predpisih ne izpolnjuje pogojev za priznanje invalidske pokojnine, ne oziraje se na pravico, kot jo je nosilec zavarovanja v Bosni in Hercegovini priznal v skladu s prvim odstavkom 37. člena Sporazuma. Ker Sporazum v 22. členu določa ponovno odmero pokojnin ter določitev sorazmernega dela dajatve, po prepričanju sodišča druge stopnje ni nobene ovire, da nosilca v Republiki Sloveniji in Bosni in Hercegovini, vsak z upoštevanjem svojih predpisov in izpolnjevanje ustreznih pogojev, odmerita sorazmerni del dajatve z izračunanjem teoretičnega zneska dajatve, ki bi ga moral izplačevati. Ne glede na vrsto pokojnine (invalidska, starostna ali druge vrste pokojnina), po svoji zakonodaji nosilec upošteva vso zavarovalno dobo, dopolnjeno po zakonodaji obeh pogodbenic, in zavarovalno dobo iz drugega odstavka 20. člena Sporazuma ter se nato v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe po svoji zakonodaji in skupno zavarovalno dobo določi znesek, ki ga je dolžan izplačevati, pri čemer ni videti ovire, da se delni znesek določi po predpisih, ki veljajo za odmero invalidske ali starostne pokojnine.

Z navedbo ureditve v Sporazumu med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju tožena stranka prikazuje neurejenost obravnavanega vprašanja v Sporazumu z Bosno in Hercegovino. Ker drugi odstavek v povezavi s prvim odstavkom 37. člena Sporazuma ne navaja, da gre za istovrstno pokojnino, pri čemer niti ni definirano kaj pomeni istovrstna pokojnina, je po prepričanju sodišča druge stopnje potrebno ugotoviti, ali so v takšnem primeru, kot je obravnavani, izpolnjeni pogoji po zakonodaji Republike Slovenije za katerokoli pokojnino na dan uveljavitve Sporazuma. Tožnik je na dan uveljavitve Sporazuma dopolnil 66 let starosti in glede na skupno pokojninsko dobo 35 let, 5 mesecev in 14 dni na omenjeni dan izpolnjuje pogoje po 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Z uporabo ustreznih določb Sporazuma bo zato tožena stranka, kot je pravilno naložilo sodišče prve stopnje, tožniku odmerila sorazmerni del starostne pokojnine ter upoštevala, da se je po sporočilu nosilca zavarovanja v Bosni in Hercegovini postopek začel 2. 8. 2010. Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.