Jedro

S tem ko je sodišče v izreku iz opisa kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ za očitkom, da je obdolženec grozil oškodovancu, da ga bo ubil, izpustilo iz izreka besedilo "ker ga bodo oni drugače že pospravili, saj so s takšnimi kot je on obračunali že leta 1991", dodalo pa je besedno zvezo "če se bo še naprej vtikal v zadeve, ki se ga ne tičejo", ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.I. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 200.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je s sodbo z dne 30.4.2004 obs. J.I. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in mu po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka in 80.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 30.3.2005 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 130.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeni sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik, zavrne kot neutemeljeno. Meni, da v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane, v obsegu, v katerem zahteva poskuša izpodbijati verodostojnost posameznih dokazov, pa napada dejansko stanje in zato ne more biti uspešna (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da je sodišče prve stopnje poseglo v obtožni akt tako, da je natančneje in bolj jasno konkretiziralo opis kaznivega dejanja, kar je v nasprotju z načelom kontradiktornosti kot temeljnim načelom, določenim v 16. členu ZKP. S kršitvijo tega načela je po stališču zahteve podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

V obravnavani zadevi je obtožni predlog očital kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ tudi obd. I.I., ki ga je sodišče prve stopnje po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Temu dejstvu je sodišče prilagodilo tudi opis kaznivega dejanja, ki je zajet v izreku pravnomočne sodbe. V skladu z dejanjem, opisanim v obtožnem aktu, vsebuje izrek tudi očitek, ki je odločilen za presojo, ali je obsojenec storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, in sicer, da je ošk. S.N.-ju zagrozil, da ga bo ubil. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe poudarilo, da je skladno z izpovedbo oškodovanca na glavni obravnavi izpustilo iz izreka besedilo "ker ga bodo oni drugače že pospravili, saj so s takšnimi kot je on obračunali že leta 1991", dodalo pa je besedno zvezo "če se bo še naprej vtikal v zadeve, ki se ga ne tičejo". Zavzelo je stališče, da s tem ni prekoračilo obtožbe, ker je bistvenega pomena v tem primeru grožnja z ubojem, ki jo je potrdil oškodovanec, in je vsebovana že v obtožnem predlogu. Višje sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje z dostavljenim besedilom natančneje in bolj jasno konkretiziralo opis kaznivega dejanja, torej grožnjo z ubojem ter da to ne pomeni razširitve očitka v obtožnem predlogu. Ne gre za drugo kriminalno količino v primerjavi s tisto, ki jo je zatrjeval državni tožilec v obtožnem predlogu.

Bistveni znak kaznivega dejanja ogrožanja varnosti je resna grožnja. Po določbi 1. odstavka 434. člena ZKP obtožni predlog med ostalim obsega tudi opis kaznivega dejanja. Glede na to, da se po določbi 1. odstavka 354. člena ZKP sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi, oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo), mora opis dejanja v obtožbi vsebovati vsa odločilna dejstva, s katerimi so konkretizirani vsi abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja, ki je predmet obtoževanja. Po ustaljeni sodni praksi sme sodišče poseči v opis kaznivega dejanja in vanj vnesti le tiste spremembe, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obdolženca oziroma obtoženca, ali spremembe, ki so omejene na natančnejši in jasnejši opis kaznivega dejanja. Če v opisu kaznivega dejanja, ki je obseženo z obtožbo, ni konkretiziran kateri od njegovih zakonskih znakov, ga sodišče samo ne sme dopolniti z odločilnimi dejstvi.

V tej zadevi je zoper obsojenca vloženi obtožni predlog vseboval konkretizacijo zakonskega znaka resne grožnje. Gre za očitek, da je obsojenec oškodovancu grozil, da ga bo ubil. Ob takšni opredelitvi, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v izrek sodbe ter ob vseh ostalih konkretno opredeljenih okoliščinah (vsebovanih v obtožnem predlogu), je izvršitveno dejanje bilo v celoti konkretizirano. Opis je obsegal vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja tudi brez spremembe, ki jo je vanj glede na rezultat dokaznega postopka vneslo sodišče. Glede na sodno prakso se zakonski znak resne grožnje, ki je v obravnavani zadevi opredeljen z verbalno grožnjo obsojenca, da bo oškodovanca ubil, presoja ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin, v katerih je bila izrečena. Zato bi zadostovalo, da bi okoliščino, ki je rezultat zaslišanja oškodovanca na glavni obravnavi in ki je po vsebini drugačna, kot je bila navedena v obtožnem predlogu, sodišče navedlo v obrazložitvi sodbe ter jo upoštevalo pri navedeni presoji, kar je tudi sicer storilo. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje utemeljeno zaključilo, da s prikazanim postopanjem ni bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Te kršitve zahteva izrecno ne uveljavlja, pač pa meni, da je sodišče prve stopnje z navedenim postopanjem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, kar povezuje s kršitvijo načela kontradiktornosti. Nobene podlage ni za sklepanje, da obsojencu ni bila zagotovljena enaka možnost pri uveljavljanju njegovih pravic in vplivanju na končni izid postopka. Sodišče je spremenilo opis dejanja v navedenem obsegu glede na vsebino na glavni obravnavi izvedenih dokazov, torej v kontradiktornem postopku. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, je obrambi bilo tudi omogočeno sodelovanje v postopku ter s tem dane možnosti, da se glede vseh odločilnih dejstev in dokazov izjavi ter zahteva njihovo preveritev v pritožbenem postopku. Zato ni mogoče slediti stališču zahteve, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe.

Zahteva tudi meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki. Zatrjevana kršitev je podana le, če sodišče vsebino izpovedb v obrazložitvi sodbe povzema v nasprotju z njihovo dejansko vsebino, nato pa nanjo opre zaključke, ki zadevajo pravno relevantna dejstva. Zahteva vidi navedeno kršitev v tem, da sta nižji sodišči ugotavljali, da obstajata dve verziji dogodka ter da je eno povedal obsojenec in da so njegovo izpovedbo potrdile vse zaslišane priče, čeprav nobena ni slišala nikakršnih groženj. Toda to ne pomeni, kot sledi tudi iz obrazložitve pravnomočne sodbe, da je sodišče glede odločilnega dejstva, to je izrečene grožnje, ustvarilo zatrjevano nasprotje. Sodišče prve stopnje je ob presoji obsojenčevega zagovora in oškodovančeve izpovedbe upoštevalo in ocenilo tudi izpovedbe prič I.B., M.S. in A.Š., katerih vsebino je povzelo v skladu z zapisniki o njihovem zaslišanju. Očitek zahteve, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zaradi tega ni utemeljena.

V delu, v katerem zahteva navaja, da je sodišče kršilo načelo in dubio pro reo, v bistvu izpodbija dejanske zaključke pravnomočne sodbe. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ne more storiti. Trditev zahteve je namreč mogoče razlagati le tako, da je sodišče zmotno presodilo, da izvedeni dokazi omogočajo zaključek o obstoju vseh pravno pomembnih dejstev. Ker sodišče prosto presoja dokaze (1. odstavek 18. člena ZKP) ter ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in tudi ni z njimi omejeno, zahteva, ki s presojo dokazov ne soglaša, tudi sicer neutemeljeno ocenjuje, da je sodišče kršilo navedeno pravilo.

Čeprav zahteva ne konkretizira kršitve kazenskega zakona, pa z utemeljitvijo, da sta nižji sodišči nepravilno interpretirali zakonski znak resne grožnje, nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Kršitev po tej določbi je podana tudi v primeru, ko sodišče nepravilno presodi, da določeno dejstvo predstavlja konstitutivni znak kaznivega dejanja, dejansko pa ta nima takšne lastnosti. Sodišče je na podlagi obsojenčeve izrečene grožnje, da bo oškodovanca ubil, če se bo še naprej vtikal v zadeve, ki se ga ne tičejo ter glede na žalitve in pozivanje, naj izgine iz Slovenije, presodilo, da je resno zagrozil oškodovancu, da bo napadel njegovo življenje in telo, kar je pri slednjem povzročilo občutek posebne ogroženosti, še posebej glede na dejstvo, da je oškodovanec vedel, da je obsojenec lovec in torej oborožen. Glede na takšno presojo, ki se opira na verbalno grožnjo in tudi na okoliščine, v katerih je bila izrečena, je sodišče utemeljeno sklepalo, da so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Zato za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilno, ali je obstajalo med obsojencem in oškodovancem poznanstvo in dolgotrajna sporna razmerja, kot ocenjuje vložnik zahteve.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. J.I. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je določena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).